Za vas smo pripravili zbirko enajstih najpogostejših vprašanj in odgovorov o evtanaziji in pomoči pri samomoru.
1. Ali je pomoč pri samomoru v Sloveniji dovoljena?
Pomoč pri samomoru je v Sloveniji kaznivo dejanje po 120. členu Kazenskega zakonika (http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO5050).
2. Ali je pomoč pri evtanaziji v Sloveniji dovoljena?
Evtanazija je v Sloveniji kaznivo dejanje uboja po 115. členu Kazenskega zakonika (http://pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO5050).
3. Ali je evtanazija enako kot pomoč pri prostovoljnem končanju življenja?
Prostovoljno končanje življenja se uporablja v osnutku Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (link) kot izraz za dostop do pomoči pri samousmrtitvi in za evtanazijo.
Evtanazija in pomoč pri samousmrtitvi sta pojma, med katerima obstajajo pomembne razlike.
Evtanazija se nanaša na dejanje, pri katerem nekdo aktivno povzroči smrt drugi osebi na njeno prostovoljno in informirano zahtevo, lahko pa so določeni še drugi pogoji. Običajno to vključuje vbrizganje smrtonosne učinkovine.
Pomoč pri samousmrtitvi se nanaša na dejanje, pri katerem drugi osebi, ki želi končati svoje življenje, na njeno prostovoljno in informirano zahtevo nekdo priskrbi sredstvo, s katerim bo oseba končala svoje življenje. To lahko vključuje tudi predpisovanje ali zagotavljanje smrtonosne učinkovine, ki pa jo pacient zaužije ali si jo vbrizga sam.
Glavna razlika med evtanazijo in pomočjo pri samousmrtitvi je v tem, kdo izvede dejanje usmrtitve. Pri evtanaziji osebo, ki je podala to pomoč pri končanju življenja z evtanazijo, usmrti nekdo drug. Pri pomoči pri samousmrtitvi pa je pacient tisti, ki sam konča svoje življenje z zaužitjem smrtonosne učinkovine.
4. Ali je v Švici dovoljena evtanazija?
Ne. V Švici je evtanazija kazniva (114. člen švicarskega kazenskega zakonika). Mogoča je le pomoč pri samousmrtitvi. Sam akt končanja življenja pa lahko nekaznovano izvede samo posameznik sam.
5. Kje je dovoljena evtanazija?
Evtanazija je ob izpolnjevanju zakonskih pogojev v Evropi dopuščena samo na Nizozemskem, v Belgiji, Luksemburgu, Španiji. Nedavno je bil tudi na Portugalskem sprejet zakon o evtanaziji in pomoči pri samomoru.
6. Kdo lahko prosi za pomoč pri končanju življenja po osnutku ZPPKŽ?
Pacient ima po osnutku ZPPKŽ pravico do PPKŽ, če izpolnjuje naslednje pogoje:
- doživlja zanj neznosno trpljenje, za katero ne obstaja za pacienta sprejemljiva možnost lajšanja in ki je odraz terminalne bolezni, hude trajne bolezni s stalnimi ali ponavljajočimi se simptomi ali druge okvare zdravja, katere zdravljenje ne daje utemeljenega pričakovanja na ozdravitev oziroma izboljšanje zdravja (6. člen osnutka ZPPKŽ).
Pravice do PPKŽ pa ni moč uveljavljati zgolj na podlagi neznosnega trpljenja, ki je odraz akutne duševne motnje.
Pravico do PPKŽ ima pod pogoji, določenimi v osnutku zakona, pacient, ki je dopolnil 18. leto starosti, je državljan Republike Slovenije ali ima stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in je vključen v obvezno zdravstveno zavarovanje v Sloveniji.
7. Kdo ugotavlja hudo trpljenje po osnutku ZPPKŽ?
Neznosno trpljenje je pogoj za pomoč pri končanju življenja in se po osnutku ZPPKŽ domneva in ne preverja. Predlagatelji izhajajo iz t. i. subjektivne percepcije trpljenja. Zato to ni objektivno preverljivo. Preverja se obstoj drugih pogojev za pomoč pri končanju življenja (obrazložitev k 6. členu osnutka ZPPKŽ).
8. Je hudo trpljenje posledica bolečin?
Predlog zakona trpljenje, ki je pogoj za vložitev vloge, definira kot za pacienta neznosno trpljenje. V to po predlogu zakona sodi vsakršno neznosno trpljenje, za katero ne obstaja za pacienta sprejemljiva možnost lajšanja, in ne samo bolečina. Torej neznosno trpljenje ni nujno povezano s hudimi ali neznosnimi bolečinami ali pa je povezano s takšnimi bolečinami, pa ne obstaja za pacienta sprejemljiva možnost lajšanja.
9. Morajo zdravniki sodelovati pri evtanaziji?
Sodelovanje zdravnika pri postopkih v zvezi s PPKŽ je po osnutku zakona obvezno, saj se postopek sproži pri lečečem zdravniku (7. člen osnutka ZPPKŽ). Lečeči zdravnik mora v 3–14 dneh ponovno govoriti s pacientom o njegovi nameri, da uveljavlja pravico do PPKŽ (8. odstavek 7. člena). Zdravnik pa lahko sodelovanje odkloni, če to nasprotuje njegovim temeljnim osebnim prepričanjem in vesti. Lečeči zdravnik o ugovoru vesti obvesti vodstvo izvajalca zdravstvene dejavnosti, ki mora pacientu zagotoviti nadomestnega zdravnika. Lečeči zdravnik mora pacienta v tem primeru napotiti k nadomestnemu zdravniku (4 odst. 4. člena osnutka ZPPKŽ).
10. Kaj je paliativna oskrba?
Paliativna oskrba je aktivna celostna obravnava bolnikov z neozdravljivo boleznijo in podpora njihovim bližnjim.
Glavni elementi paliativne oskrbe so:
- posamezniku (bolniku) prilagojeno obvladovanje problemov (telesnih, psiholoških, duhovnih, socialnih) v obdobju obravnave neozdravljive bolezni,
- strokovna oskrba v zadnjem obdobju življenja in med umiranjem,
- podpora družini med boleznijo in med žalovanjem.
Osnovni namen paliativne oskrbe je izboljšati kakovost življenja bolnika in njegovih bližnjih s postopki in ukrepi, s katerimi zagotovimo ustrezno prepoznavo, oceno in tudi obravnavo problemov neozdravljivo bolnih.
Paliativni pristop v obravnavi bolnika naj bi se začel že zgodaj po diagnozi neozdravljive bolezni in naj bi se sprva tudi prepletal z zdravljenjem, usmerjenim k upočasnjevanju osnovne bolezni. Z napredovanjem osnovne bolezni pa običajno paliativna oskrba v obravnavi prevlada in se nadaljuje z obravnavo v procesu umiranja, smrti in žalovanja. Oskrba umirajočega bolnika je zgolj del celostne paliativne oskrbe.
Paliativna oskrba ni ustrezna zgolj za bolnike z neozdravljivim stadijem raka, temveč je sestavni del zdravstvene oskrbe bolnikov s kroničnimi boleznimi srca, ožilja, pljuč, nevrološkimi obolenji (npr. kronična srčna okvara, kronična obstruktivna pljučna bolezen, demenca …) in tudi pri starostnikih z geriatričnimi sindromi.
Paliativna oskrba zagotavlja spoštovanje veljavnih etičnih in pravnih norm, človekovih pravic, pravic bolnikov in umirajočih.
11. Je izčrpanje možnosti zdravljenja pogoj za evtanazijo?
Ne. Po osnutku ZPPKŽ izčrpanje možnosti zdravljenja ni pogoj za evtanazijo in pacient lahko evtanazijo zahteva kot prvo in edino možnost za končanje trpljenja.
