Ljubljana, 14. junij 2023. »Predlagana sprememba zakonodaje, ki bi trpečim omogočila njihovo usmrtitev ali pomoč pri samomoru, prinaša v družbo veliko spremembo. Predlagatelji zakona so imeli v mislih peščico ljudi, ki izjemno trpijo in se jim življenje brezizhodno izteka, vsaj tako zakon predstavljajo. Kljub temu vsaj na prvi pogled plemenitemu namenu, ki je blizu temu, kar ob trpečih ljudeh, ki jim res ne moremo pomagati, občutimo zdravniki, pa predlagani zakon presenetljivo zelo na široko odpira možnost za usmrtitev ali pomoč pri samomoru vsem, ki trpijo zaradi telesne ali duševne zdravstvene težave. Predlog zakona s tem nasprotuje večstoletnim prizadevanjem civilizacije, ki ji pripadamo, da bi človeku, katerega zdravje ni popolno, omogočili dostojno življenje, v katerem se bo počutil izpolnjenega, spoštovanega in zaželenega, da bi sprejeli njihovo drugačnost, ki družbo bogati,« je v uvodnem nagovoru na javnem posvetu o etičnih in medicinskih vidikih vprašanja evtanazije poudarila prof. dr. Bojana Beović, predsednica Zdravniške zbornice Slovenije.
Javni posvet, ki je včeraj potekal v Cankarjevem domu, so organizirali Zdravniška zbornica Slovenije, Slovensko zdravniško društvo, Slovenska medicinska akademija in Komisija RS za medicinsko etiko pri MZ v sodelovanju z Varuhom človekovih pravic RS. Organizatorji so želeli odločevalcem in zainteresirani javnosti predstaviti pomembne etične in strokovno-medicinske vidike ter dileme v povezavi s postopki, ki jih predvideva predlog Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.
Uvodnemu nagovoru prof. dr. Bojane Beović, predsednice Zdravniške zbornice Slovenije, varuha človekovih pravic g. Petra Svetine, prof. dr. Radka Komadine, predsednika Slovenskega zdravniškega društva, in prof. dr. Pavla Poredoša, predsednika Slovenske medicinske akademije, je sledil osrednji program. V nadaljevanju povzemamo nekaj ključnih poudarkov in misli govorcev.
Prof. dr. Borut Ošlaj, podpredsednik Komisije za medicinsko etiko, zaposlen na Filozofski fakulteti, je spregovoril o dostojanstvu in prevrednotenju vrednot. Poudaril je, da legalizacija evtanazije in pomoči pri samousmrtitvi, ki na mesto nedotakljivosti človekovega življenja (17. člen ustave RS) postavlja nedotakljivost osebnih pravic in interesov, ni le najenostavnejši, najučinkovitejši, najhitrejši in hkrati najcenejši način za končanje trpljenja neozdravljivo bolnih in umirajočih, temveč hkrati pomeni tudi prevladujoči kulturi koristi primerno prevrednotenje vrednosti življenja. Gre za pravno uskladitev razumevanja smrti in postopkov umiranja z ekonomiziranim in čedalje bolj razvrednotenim življenjem znotraj sodobnega neoliberalizma.
Prof. dr. Jadranka Buturović Ponikvar, zdravnica v UKC Ljubljana, je delila pogled na evtanazijo z zdravniškega vidika: »Usmrtitev z zastrupitvijo (evtanazija in sodelovanje pri samomoru) ni poslanstvo zdravniškega poklica. V državah, ki so legalizirale evtanazijo, se pojavlja fenomen spolzkega klanca, vključno z darovanjem organov bolnikov, usmrčenih zaradi psihičnega trpljenja. Nobene varovalke ne morejo preprečiti zlorab in zaščititi nemočnih in ranljivih. Zgodovina nas uči, da zagovorniki etično spornih praks (kar usmrtitev bolnikov z zastrupitvijo je) pogosto ne nosijo odgovornosti za posledice svojih aktivnosti. Ko se družbena klima spremeni in postane tisto, kar je danes sprejemljivo in zahtevano, zločin, umolknejo in se skušajo skriti, odgovornost pa se usmeri na izvajalce. Zdravniki nikoli ne smejo ubijati. Slediti morajo svojemu poslanstvu in notranjemu moralnemu kompasu ne glede na pritiske.«
Dr. Božidar Voljč, predsednik Komisije za medicinsko etiko, je opozoril, da predlog poleg telesnih zajema tudi bolezni, ki prizadevajo duševne zmogljivosti. Pri prekinitvah življenja namreč ni mogoče prezreti določila Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic, po katerem življenje ne sme biti nikomur odvzeto. Avtonomnih odločitev bolnikov o prekinitvi življenja ni mogoče razumeti na izključno osebni ravni, ampak v okvirih najrazličnejših socialnih realnosti družin, sorodstev, prijateljstev in skupnosti. Predlog vzpostavlja kriterij življenja, ki ga je zaradi neznosnega, brezupnega trpljenja, iz sočutja in za zaščito bolnikovega dostojanstva, najprimerneje končati z njegovo prekinitvijo. Po mnenju KME RS življenja ni mogoče proglasiti za življenja nevrednega, posledic zakona, ki v družbo vnaša tak odnos do umiranja in smrti, pa ni mogoče nadzirati.
Varuh človekovih pravic Peter Svetina je poudaril, da je okoli vprašanja prostovoljnega končanja življenja nujna široka družbena razprava, na podlagi katere bo pred uveljavitvijo pravice postavljen tak sistem, da zlorabe ne bodo mogoče. Opozoril je, da je bila s predlogom Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja neodvisni instituciji Varuha človekovih pravic brez predhodne seznanitve in posvetovanja naložena obveznost opravljanja nadzorstvene funkcije pri izvajanju postopkov pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Varuh meni, da je ob temi, ki odpira vrsto etičnih in pravnih vprašanj, treba hkrati ustrezno poskrbeti za urejenost in dostopnost paliativne oskrbe na nacionalni ravni. »Nujen je multidisciplinarni pristop več različnih strok in praktikov s področja skrbi za težko bolne in onemogle, predvsem pa posebna previdnost pri sprejemanju končnih odločitev,« je jasen varuh Svetina.
Peter Renčel, vodja Oddelka za pravne zadeve pri ZZS, je predstavil vlogo zdravnika po predlogu Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja: »Osnutek zakona zdravnikom kot zdravstvenim delavcem nalaga poklicno dolžnost sodelovanja v vseh fazah izvedbe postopka pomoči pri končanju življenja in pri izvedbi skoraj vseh predpisanih dejanj. Takšno zakonsko določanje poklicnih dolžnosti, ki nima podlage v medicinski stroki in celo nasprotuje etičnim normam, je sporno.«
»Pred šestimi leti se mi je življenje spremenilo, ko sem zaradi zapleta multiple skleroze dobila traheostomo in gastrostomo. Mojega glasu tudi še ni slišati in tipkam le z levo roko. Ne sprašujem se več: Kaj je kultura smrti in dostojanstvena smrt? Dostojanstveno smrt preveva usmiljenje in ljubezen in ne vključuje konca življenja, ki bi si ga vsak posameznik izbral sam. Ne želim si aktivnega skrajšanja življenja, sploh ne zaradi napredovale bolezni. Zdravstveno osebje je šolano za nenehne izboljšave za podaljševanje kakovosti življenja. Pomembno je dopustiti umiranje in pustiti naravno umreti človeku, ko pride njegov čas,« je s poslušalci delila svojo izkušnjo s težko boleznijo odvetnica izr. prof. dr. Sara Ahlin Doljak.
Po osrednjem delu je sledila okrogla miza, na kateri so sodelovali prof. dr. Marjeta Terčelj Zorman, zdravnica v UKC Ljubljana, prof. dr. Alojz Ihan, predstojnik katedre za mikrobiologijo in imunologijo MF UL, asist. dr. Maja Ebert Moltara, vodja oddelka za akutno paliativno oskrbo na Onkološkem inštitutu v Ljubljani, prof. dr. Borut Ošlaj, filozof in podpredsednik KME, akad. prof. dr. Janez Kranjc, zaslužni profesor Pravne fakultete UL, in mufti mag. Nevzet Porić, ki so poudarili predvsem pomen paliativne oskrbe, ki neozdravljivo bolnim omogoča, da zadnje obdobje svojega življenja preživijo brez trpljenja in dostojanstveno, spokojno slovo ter pomen svetosti življenja.
