Za številne poklicne skupine letni dopust (tako število dni letnega dopusta kot pogoje za upravičenosti) urejajo kolektivne pogodbe, katerih določbe dopolnjujejo tudi zavezujoče razlage. Za javne uslužbence v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti pa je navedeno urejeno že na ravni Zakona o delavcih v državnih organih (v nadaljevanju: ZDDO). Ta glede zdravstvenih razmer, ki utemeljujejo povečanje letnega dopusta, v 38. členu določa:
38. člen
Delavcu se letni dopust poveča za največ tri dni:
- za delo v hrupu, vročini, prahu in vlagi oziroma pod vplivom vremenskih razmer,
- za vodenje notranje organizacijske enote,
- za njegove socialne in zdravstvene razmere, kot so kronična in druga daljša bolezen in druge razmere, v katerih delavec živi.
ZDDO izrecno ne določa, na kakšen način delavec izkazuje, da izpolnjuje pogoje za dodatne dni dopusta, torej da ima zdravstvene razmere, kot so kronična in druga daljša bolezen, niti ni najti sodne prakse, ki bi se do tega opredelila. Ministrstvo za javno upravo pa je leta 2019 izdalo navodila,[1] v katerih je mogoče najti več pojasnil v zvezi z navedenim kriterijem za odmero dopusta, spodaj izpostavljamo le najbolj relevantne:
V: Ali obstaja kakšna natančnejša določba glede vrste, oblike oz. stopnje kronične bolezni?
O: Ne, zakonska določba pravi "kronična in druga daljša bolezen". Presoja katere bolezni imajo naravo kroničnih bolezni oz. v katerih konkretnih primerih gre za kroničen potek bolezni, pa je v pristojnosti zdravnika, kar pomeni, da javni uslužbenec predloži ustrezno potrdilo.
Ker je v zakonu uporabljen termin "kronična in druga daljša bolezen", kar ni nujno enako "doživljenjski" bolezni, je treba imeti ustrezno potrdilo za vsako leto ob uveljavljanju pravice do letnega dopusta po tem kriteriju. Če je iz potrdila nedvoumno razvidno, da gre za doživljenjsko zdravljenje, potem tovrstno potrdilo zadostuje. V primeru, ko iz potrdila ni jasno razvidno časovno obdobje, pač pa je zgolj navedeno, da se oseba zdravi zaradi "kronične bolezni", ki bi pa lahko po določenem času tudi izzvenela, pa je treba ustrezno potrdilo priložiti vsako leto. Pri tem kaže opozoriti, da ne gre za neko "birokratsko zahtevo", pač pa za uveljavljanje pravic in ravnanje skladno s tretjim odstavkom 16. člena ZJU.
V: "Ali delodajalec od mene sploh lahko zahteva zdravniško potrdilo o zdravstvenem stanju? Kaj pa varstvo osebnih podatkov?"
O: Ker gre za uveljavljanje vaših pravic, hkrati pa tudi za porabo proračunskih sredstev, delodajalec lahko zahteva potrdilo, ki je podlaga za odločanje o vaši pravici. Za uveljavljanje te pravice zadostuje potrdilo, da javni uslužbenec ima oziroma se zdravi zaradi kronične in druge daljše bolezni, brez diagnoze.
Iz navedenih pojasnil pristojnega ministrstva torej izhaja, da delodajalec lahko zahteva zdravniško potrdilo o kronični ali drugi daljši bolezni, delavec pa je v tem primeru tako potrdilo dolžan predložiti. Pri tem tudi ni videti, na kakšen drugačen način (kot z zdravniškim potrdilom) bi delavec z enako stopnjo zanesljivosti lahko izkazal obstoj bolezni na svoji strani.
Nadalje ocenjujemo, da je izbrani zdravnik takšno potrdilo dolžan izdati. Pravila obveznega zdravstvenega zavarovanja (v nadaljevanju Pravila OZZ) v prvem odstavku 174. člena glede tega določajo:
Osebni zdravnik zagotavlja zavarovani osebi uresničevanje pravic s svojega delovnega področja, v okviru tega pa:
1. opravlja zdravstvene storitve in kot njihov sestavni del predpisuje zdravila, živila in medicinske pripomočke;
2. ugotavlja začasno zadržanost od dela;
3. vlaga predloge zavodu, pristojnim organom zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in drugim pristojnim organom;
4. napotuje k napotnim zdravnikom in napotnim zdravstvenim delavcem;
5. izstavlja listine za uveljavljanje pravic;
6. zbira in hrani zdravstveno dokumentacijo;
7. opravlja druge storitve in naloge v skladu z zakonom, drugimi predpisi in s splošnimi akti zavoda.
Navedeno določbo 5. točke bi se sicer lahko razlagalo ozko - da je dolžan izbrani zdravnik izstavljati le listine za uveljavljanje pravic na zdravstvenem področju (npr. »listine« ZZZS-ja), vendar ocenjujemo, da je ustreznejša širša razlaga, po kateri lahko pacient od izbranega zdravnika zahteva izdajo »listin« (npr. potrdilo) tudi za druge potrebe. To izhaja tudi iz nadaljnjih pravil, po katerih je mogoče v tem primeru za izdajo potrdila zahtevati plačilo. Pravila OZZ torej kot pravno posledico, da pacient z listino ne uveljavlja pravic na zdravstvenem področju (ali v nekaterih drugih posebej določenih primerih, ko se listine tudi ne zaračunavajo) predpisuje možnost, da se mu ta potrdila zaračunajo, menimo pa, da ni mogoče same izdaje potrdila zavrniti. Za takšno stališče obstajajo tudi drugi razlogi, ki izhajajo iz posebnega položaja, ki ga ima izbrani osebni zdravnik – tako v 1. točki (174. člen), ki govori, da osebni zdravnik (pri uresničevanju pravic s svojega delovnega področja) zavarovani osebi »opravlja zdravstvene storitve« (kamor sodi tudi izdajanje zdravniški potrdil) ne vsebuje posebnih omejitev, kar govori v prid širšemu krogu storitev, ki jih lahko zavarovana oseba zahteva od izbranega osebnega zdravnika, vsekakor pa je jasno zamejen (ožji) krog storitev, ki so za pacienta brezplačne.
Izdaja potrdil v takšnih primerih torej za pacienta ni brezplačna. V Pravilih OZZ je v 25. členu namreč določeno, da med pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanje ne sodijo storitve ugotavljanja zdravstvenega stanja, ki jih zavarovana oseba uveljavlja zaradi zahtev ali predpisov na drugih področjih ali pri drugih organih (pri zavarovalnicah, sodiščih, v kazenskem postopku itd.). Nadalje iz 252. člena Pravil OZZ izhaja, da lahko izvajalec zdravstvene dejavnosti v javni mreži od zavarovane osebe zahteva plačilo za zdravstvene storitve, ki niso pravica, pri čemer so kot primer naštete zahteve ali pravice na drugih področjih ali pri drugih organih – pri zavarovalnicah, sodiščih, v kazenskem postopku itd. Ocenjujemo, da so v tem primeru pogoji za zaračunavanje izdaje potrdila izpolnjeni, saj izdajo le-tega zavarovana oseba zahteva zaradi zahtev na drugem področju oziroma pri drugih organih (torej pri svojem delodajalcu za pridobitev dodatnih dni dopusta).
Na koncu izpostavljamo še 3. člen Zakona o zdravniški službi, ki pravi, da je zdravnik pri sprejemanju strokovnih odločitev neodvisen – zdravnik bo torej izdal takšno zdravniško potrdilo, ki je po njegovi strokovni presoji utemeljeno. Tudi iz pojasnil ministrstva izhaja, da je presoja katere bolezni imajo naravo kroničnih bolezni oz. v katerih konkretnih primerih gre za kroničen potek bolezni, v pristojnosti zdravnika. Pri tem pa poudarjamo, da je torej zdravnik dolžan opraviti zgolj strokovno presojo, ali gre za kronično bolezen in o navedem izdati potrdilo, ni pa dolžan opraviti pravne presoje oziroma se opredeljevati, ali je posameznik upravičen do dodatnih dni dopusta. Pristojnost odločanja o dodatnih dnevnih dopusta iz razloga kronične bolezni je namreč na strani delodajalca.
Oddelek za pravne zadeve Zdravniške zbornice Slovenije
[1] Dostopna na spletni strani: https://www.gov.si/teme/usluzbenski-sistem/.