Projekcije izdatkov, povezanih s staranjem prebivalstva, kažejo, da lahko v prihodnjih desetletjih ob nespremenjenih politikah pričakujemo povečanje izdatkov za socialno zaščito (pokojnine, zdravstvo in dolgotrajno oskrbo) ter razkorak z viri njihovega financiranja. To velja zlasti za države, kjer financiranje temelji na prispevkih delovno aktivnega prebivalstva, ki se zaradi demografskih sprememb krči, kar je značilno tudi za Slovenijo. Za zagotavljanje delovanja sistemov socialne zaščite v prihodnje in njihove vzdržnosti bodo tako nujne prilagoditve ter odzivanje številnih javnih politik, tako na strani izdatkov kot na strani prihodkov (UMAR, 2019).
Glavna dejavnika hitre rasti izdatkov za zdravstvo sta bila v preteklosti gospodarska rast in tehnološki napredek, v zadnjem desetletju pa se hitro povečuje pritisk staranja prebivalstva. Demografske projekcije nas opozarjajo, da se bo do leta 2050 število starejših od 65 let povečalo za 50 %, število starejših od 80 let pa se bo skoraj podvojilo (slika 1). S starostjo izdatki za zdravstvo, zlasti po 50. letu, hitro naraščajo. Leta 2018 je bilo v Sloveniji na prebivalca v starosti 80–84 let v povprečju porabljeno trikrat več javnih izdatkov kot na prebivalca v starosti 50–54 let; kar dve tretjini vseh javnih izdatkov za zdravstvo pa je bilo porabljeno za prebivalce nad 50 let (slika 2). Z večjim deležem starejšega prebivalstva bo zato demografski pritisk na rast izdatkov bistveno večji kot v preteklosti. Poleg demografskih dejavnikov se bo nadaljeval tudi pritisk nedemografskih dejavnikov, ki so v preteklosti k rasti izdatkov prispevali do tri četrtine rasti, med njimi največ rast BDP na prebivalca, ki vpliva na pričakovanja prebivalstva glede zdravstvene oskrbe; sledi uvajanje novih zdravstvenih tehnologij1, kar širi možnosti zdravljenja in povečuje kakovost storitev ter rast cen v zdravstvu, ki je hitrejša kot v drugih dejavnostih (EK, 2021).
Slika 1: Demografska projekcija – delovno sposobni prebivalci (20–64 let) ter mladi (0–19 let) in starejši (65 +), Slovenija do leta 2100
Vir: SURS; Eurostat – EUROPOP2023, preračuni UMAR. Opomba: višina javnih izdatkov na prebivalca je prilagojena agregatni ravni javnih izdatkov za zdravstvo, ki so upoštevani v projekcijah AWG (javni izdatki po metodologiji SHA, brez dolgotrajne zdravstvene oskrbe (HC.3), plus javni izdatki za investicije po metodologiji COFOG).
Slika 2: Javni izdatki za zdravstvo po spolu in starosti, Slovenija 2018
Vir: ZZZS, preračuni UMAR; podatki so bili pripravljeni za potrebe dolgoročnih projekcij Evropske komisije – Ageing report 2018. Opomba: višina javnih izdatkov na prebivalca je prilagojena agregatni ravni javnih izdatkov za zdravstvo, ki so upoštevani v projekcijah AWG (javni izdatki po metodologiji SHA, brez dolgotrajne zdravstvene oskrbe (HC.3), plus javni izdatki za investicije po metodologiji COFOG).
Še hitreje kot v zdravstvu naraščajo potrebe po dolgotrajni oskrbi, ki danes ob pomanjkljivem sistemu v znatni meri ostajajo nezadovoljene in zato povzročajo dodatne pritiske na zdravstvo (slika 4). Študije kažejo, da bi urejen sistem dolgotrajne oskrbe zmanjšal pritiske na družinske zdravnike ter bolnišnične in urgentne obravnave (Srakar, A., in Dominko, M., 2021). Izrazito povečevanje potreb po dolgotrajni oskrbi lahko pričakujemo zlasti po letu 2025, ko začnejo mejo 80 let prestopati najštevilnejše generacije. Ključni dejavnik rasti teh izdatkov je čedalje večji delež starejše populacije, ki potrebuje pomoč pri opravljanju osnovnih dnevnih aktivnosti, poleg tega se zaradi večje vključenosti starejših na trg dela povečuje povpraševanje po formalni oskrbi.
Projekcije izdatkov za staranje, ki jih vsaka tri leta pripravlja Evropska komisija – EK (zadnje so iz leta 2021), kažejo, da lahko do leta 2070 ob veljavnih politikah pričakujemo povečanje javnih izdatkov za zdravstvo po različnih scenarijih, ki upoštevajo različne predpostavke glede vpliva demografskih in nedemografskih dejavnikov, v razponu od 0,8 do 4,3 odstotne točke BDP (slika 3). Na sliki 4 je prikazan referenčni scenarij za zdravstvo še skupaj s projekcijo javnih izdatkov za dolgotrajno oskrbo (90 % teh izdatkov je za zdravstveni del dolgotrajne oskrbe in spadajo hkrati k izdatkom za zdravstvo). Za dolgotrajno oskrbo bo povečanje izdatkov še bistveno hitrejše kot v zdravstvu, po referenčnem scenariju bi se ti izdatki do leta 2070 podvojili, to pomeni povečanje za 1,3 odstotne točke BDP (v državah EU za 1,1 odstotne točke BDP) (EK, 2021). Pri tem je treba upoštevati, da so bile ravni izdatkov v letu 2019 (začetno leto projekcije) nižje kot v povprečju EU tako za zdravstvo (5,9 % BDP; EU 6,6 % BDP) kot tudi za dolgotrajno oskrbo (1,0 % BDP; EU 1,7 % BDP) (UMAR, 2021; UMAR, 2023).
Slika 3: Dolgoročna projekcija javnih izdatkov za zdravstvo, Sloveniji 2019–2070
Vir: Ageing report 2021. Opomba: tekoči izdatki za zdravstvo, brez dolgotrajne zdravstvene oskrbe (HC.3), po metodologiji zdravstvenih računov; AWG – Ageing Working Group.
Slika 4: Projekcija javnih izdatkov za zdravstvo in dolgotrajno oskrbo za Slovenijo, referenčni scenarij, 2019–2070
Vir: Ageing report 2021, Evropska komisija. Opomba: * tekoči izdatki za zdravstvo brez izdatkov za dolgotrajno oskrbo po SHA ter vključno z investicijami za zdravstvo po COFOG; ** dolgotrajna oskrba vključuje zdravstveni del (90 %) in socialni del javnih izdatkov za dolgotrajno oskrbo (10 %).
V pocovidnem obdobju bodo morale države zagotoviti dodatna vlaganja tudi v povečanje odpornosti zdravstvenega sistema, ki je opredeljena kot zmožnost odgovora na pretrese, njihovo obvladovanje ter zmanjšanje negativnih posledic in čim hitrejše okrevanje. Po oceni OECD bi za dvig pripravljenosti na morebitne urgentne zdravstvene razmere države morale v povprečju povečati javne izdatke za 1,4 odstotne točke BDP (oziroma v razponu od 0,6 do 2,5 odstotne točke BDP), in sicer za dodatna vlaganja v preventivo in javno zdravje, za investicije in digitalizacijo ter za dodatna vlaganja v kadre v zdravstvu in dolgotrajni oskrbi (OECD, 2022).
Demografska slika Slovenije pa nas hkrati opozarja na zelo hitro upadanje deleža delovno sposobnega prebivalstva (20–64 let) (slika 1), kar ima v sistemu obveznega zdravstvenega zavarovanja, ki se pretežno financira iz prispevkov na plače, posledice tudi na strani virov za zdravstvo. Delež javnih virov, ki temeljijo na prispevkih, se zvišanju izdatkov ne bo mogel prilagajati. Sprejemanje ukrepov, ki bi zmanjšali vrzel med prihodki in izdatki, bo zahtevalo oblikovanje ravnotežja pri doseganju ciljev finančne vzdržnosti in dostopnosti ter kakovosti zdravstva. Analize in izkušnje držav kažejo, da k zmanjševanju razkoraka med viri in izdatki lahko prispeva delovanje v smeri:
- (i) izboljševanja zdravstvenega stanja prebivalcev s promocijo zdravega in aktivnega staranja, povečanjem vlaganja v preventivo in javno zdravje, zmanjševanjem neenakosti v zdravju in krepitvijo varstva pri delu;
- (ii) sprememb v virih financiranja zdravstvenega sistema z uvajanjem mešanega modela financiranja in zmanjševanjem odvisnosti od prispevkov na plače zaposlenih;
- (iii) povečanja učinkovitosti zdravstvenega sistema in sistema dolgotrajne oskrbe z uvajanjem ukrepov na makro ravni in na strani ponudbe storitev ter na strani povpraševanja.
Vrsta priporočenih ukrepov v okviru vsake od navedenih smeri (več glej v UMAR, Ekonomski izzivi 2019) ne sodi strogo v področje zdravstva, zato so potrebne ustrezne medsektorske politike s ciljem povečanja pozitivnih učinkov staranja in zmanjšanja negativnih. Uvajanje ukrepov za izboljšanje zdravstvenega stanja prebivalstva in za povečanje učinkovitosti zdravstvenega sistema lahko pomembno prispeva k nižji rasti izdatkov za zdravstvo. Vendar avtorji scenarijev, ki kažejo na možnosti zadrževanja rasti izdatkov za zdravstvo ob večji učinkovitosti sistema, opozarjajo, da ima zdravstvena politika po eni strani možnosti za povečanje učinkovitosti, po drugi strani pa bodo pritiski na rast vendarle tolikšni, da bodo države morale doseči soglasje glede povečanja deleža izdatkov za zdravstvo, če bodo želele ohraniti sedanjo raven dostopnosti in kakovosti. Oblikovanje ravnotežja med cilji finančne vzdržnosti in kakovosti zdravstva je hkrati tudi vprašanje družbenih vrednot in političnih prioritet, kar je v številnih državah povezano tudi s povečevanjem izdatkov za zdravstvo kot enega pomembnih dejavnikov gospodarskega razvoja.
Viri
[1] Novejše raziskave kažejo, da so nove tehnologije v preteklosti prispevale k rasti izdatkov za zdravstvo od 25 do 50 %, vendar je del tega vpliva zajet že v prispevku rasti BDP, daljšega pričakovanega trajanja življenja ter rasti cen, zato se prispevek novih tehnologij modelsko ocenjuje kot preostanek rasti. Demografski dejavniki prispevajo okoli 25 % (Marino, A., in Lorenzoni, L., 2019).
AVTORICA: Eva Šarec, Urad za makroekonomske analize in razvoj
