Prošnja za mir
Počasi umira, kdor ne zamenja življenja,
kdor ne sledi svojim sanjam,
kdor si ne dovoli vsaj enkrat v življenju
ubežati pametnim nasvetom …
Ta naslov in pod njim izbrane verze brazilske pesnice Marthe Medeiros je Eldar Gadžijev izbral za svoj zadnji uredniški uvodnik. Eldarja sem z občudovanjem opazoval več kot štiri desetletja, več kot tri desetletja pa sva osebno delila pogovore, misli in življenjske izkušnje v različnih oblikah in vlogah. Njegovi izbrani verzi pa najbolj plastično izražajo dinamiko pri izpeljavi življenjskih odločitev in potez, ki jih je z operativno odločnostjo in energijo praviloma izpeljal tudi v okoliščinah, ko bi večina ljudi še malo počakala in razmislila ter se slednjič prepustila miselnosti, da je bolje še malo počakati in se prilagoditi, kot pa narediti tisto, za kar se človek odloči, ker se mu zdi tako prav.
Eldarja sem si najprej vtisnil v spomin kot izjemnega profesorja in kirurga, s katerim je bilo tudi navadno držanje kljuk pri operaciji izjemna študentska izkušnja, o kateri smo si radi pripovedovali. Vzdušje spoštljivosti in kolegialnosti je bilo značilno za njegov operacijski protokol, tudi študent je dobil občutek, da je pomemben kolega, del tima. Kasneje sem spoznal, da se je Eldar pri vodenju držal načela, da sodelovanje v timu za nikogar ni samoumevno; vedel je, da ljudje nismo dobri sodelavci po dekretu, ampak la v primeru, da to hočemo, in zato je na vodji največja odgovornost, da zna vsakemu sodelavcu pokazati, da spoštuje njegovo voljo in odločitev za sodelovanje. Do branja njegove »profesionalne avtobiografije« pa vseeno nisem vedel, od kod je zrastel njegov značilni, spoštljiv odnos do sodelavcev.
E. G.: Moj prihod na travmo ni bil prav nič opereten. V sprejemno so pripeljali ponesrečenca z veliko rano na plešasti glavi. Bil je nezavesten, negiben in bled. »Kolega, zašijte rano!« so mi naročili in pripravili set z instrumenti, kompresami, šivi in razkužilom. S tresočimi rokami sem se lotil posega in prestrašeno sem spraševal po analgeziji. Ni potrebna, ker nič ne čuti, so mi odgovorili. Čudno je tole! Kar nekaj časa je minilo, da sem nekako uspel zašiti rano, pri čemer sem začutil, da je poškodovanec postal povsem hladen. Umrl je, po moji prvi operaciji je pacient umrl! Bil sem iz sebe, prizadet in zmeden. Kasneje so mi povedali, da je imel takšne poškodbe, ki niso bile združljive z življenjem, in da so ga praktično mrtvega pripeljali v sprejemno zato, da bi mu zašili glavo – da ne bi bilo videti malomarno.
Kasneje so me pogosto poslali v septično ambulanto ali v šivalnico na urgenco. Na teh deloviščih smo specializanti oskrbovali in šivali male rane ali septične, gnojne spremembe na udih ali drugod na telesu. V tem smo bili večinoma prepuščeni sami sebi, čeprav nam je kakšen starejši specializant kaj le pokazal. Vendar pa gospodov specialistov v tistih ambulantnih operacijskih sobah ni bilo na spregled, razen kadar so imeli kakšne svoje, pretežno damske stranke. Načeloma sem vedel, kako moram oskrbeti rano: vse od čiščenja do lokalne anestezije in osvežitve robov rane ter nato šivanja, ki mora rano tako speti, da je evertirana, torej da so robovi obrnjeni navzven. No, kadar so bile rane na zahtevnejših delih, na primer na dlaneh, sklepih, na obrazu, ali kadar so bile močno raztrgane, z zmečkano kožo, je bila oskrba marsikdaj bolj zapletena. Takrat ti je kot mlademu kirurgu zmanjkalo veščin in na pomoč so priskočile inštrumentarke, ki so bile večinoma ne le pripravljene pomagati, ampak so znale tudi svetovati in pokazati kakšen trik. Ko sem se izobraževal za kirurga – in verjamem, da je bilo tako tudi prej in kasneje – so nam specializantom inštrumentarke pomagale pri prvih posegih, nam včasih pokazale, kako se kaj pravilno naredi, nas večinoma prijazno opozarjale na napake, nam svetovale in nas vzpodbujale. Takrat nas na vajah na fakulteti še niso učili prijeti peana ali prav striči nitke, kaj šele šivati rane. Prve prave napotke o malih kirurških spretnostih smo specializanti tako pridobili od medicinskih sester inštrumentark. Kadar smo mladi, nadobudni specializanti vstopali v velike operacijske dvorane – ob tem neredko nekoliko prestrašeni ali nerodni, čeprav so bili nekateri malo bolj samozavestni – so nas inštrumentarke tudi opozarjale na vzdrževanje sterilnega okolja. Med operacijo so nam pomagale pri asistenci in neredko, kadar smo imeli »dve levi roki«, so pridržale operacijsko kljuko. Ob vsem tem so še skrbele, da je operater pravočasno dobil v roko, kar je pričakoval.
Občudoval sem njihovo pozornost, skrbnost in prijaznost. Vse od prvih stikov s tem profilom zdravstvenih delavk in delavcev (tudi moških je bilo nekaj) sem do njih čutil spoštovanje in določeno hvaležnost, saj sem se zavedal, kako pomembni so njihova pomoč, skrb in delo. Veliko tistega, za kar se nam je zdelo, da poteka gladko samo po sebi, je bilo odvisno od naših inštrumentark in njihove organizacije. A kljub temu sem kmalu zaznal, da nekateri kolegi, posebej nekateri starejši specializanti ali mladi specialisti, niso kazali primernega spoštovanja do sodelavk. Neredko so se do njih vedli oholo, jih gledali zviška in bili včasih celo nesramni. Opazoval sem jih in se ob tem tudi učil, učil, česa naj ne bi nikoli počel! Motilo me je tudi, da so sestre inštrumentarke skoraj vsi po vrsti tikali. Res je, da so bile nekatere mlade, druge manj mlade in večinoma vse simpatične, vendar to ni mogel biti vzrok za tikanje. Vzgojen sem bil v duhu spoštovanja vsakega človeka in v doslednem upoštevanju dostojanstva žensk. Vedel sem, da so številne sestre poročene in imajo družine, da so v bistvu vse vendarle gospe, čeprav smo živeli še v socialistični družbi tovarišev in tovarišic. Svoje zasebno življenje in svet pa so imele seveda tudi neporočene. Razumel sem, če sta se sem in tja našli sorodni duši in je prišlo do trajnih zvez med nekaterimi kirurgi in inštrumentarkami. Lepo!
Nikoli pa mi ni bila všeč komunikacija, v kateri so si kirurgi privoščili skoraj vse, inštrumentarke pa so gospodom kirurgom le stregle in vse tiho prenašale. Nisem moralist in vem, da je posebej po težkih operacijah, po napetih situacijah razumljivo, da se ekipa sprosti, vendar naj le vse ostane znotraj pristojnega, spoštljivega in prijaznega vedenja. V svoji kirurški praksi sem morda prav zaradi svojega razumevajočega odnosa do inštrumentark z njihove strani vedno prejemal prijaznost, pozornost in pomoč. Zato vodilnim inštrumentarkam tudi ni bil problem, da so mi včasih k operaciji dodelile mlade, še neizkušene inštrumentarke, saj sem razumel, da se morajo učiti in privajati na svoje delo. Čeprav se je zgodilo, da sem bil zato ob kakšni neprijetni, zapleteni situaciji pri operaciji lahko vznejevoljen, ker v roke nisem dobil tega, kar sem potreboval. Bil sem pač nekoliko razvajen, ker so izkušene inštrumentarke že vnaprej vedele, kaj rabim, in mi tako pogosto določenega inštrumenta niti ni bilo treba zahtevati, ker sem ga enostavno dobil v roke. Tako se je le izjemoma zgodilo, da sem v roke dobil pean, ki ni držal, ker je bil izrabljen. A če se je to zgodilo, sem ga enostavno vrgel na tla! Grdo in neprimerno, vem, vendar sem to storil zato, da tisti inštrument ne bi nikoli več prišel na mrežo (škatlo z inštrumenti). Danes me je malo sram in mi je žal za takšno ravnanje, ampak takrat sem bil mlad in poln sebe.
V prvem desetletju je bil moj odnos s profesorjem Gadžijevom enosmeren, občudoval sem ga zaradi vsega, kar sem o njem slišal in prebral, v letih, ko je v Ljubljani organiziral mednarodno šolo za kirurgijo jeter in sta skupaj s prof. Ravnikom z Inštituta za anatomijo Medicinske fakultete izdelovala čudovite obarvane odlitke jetrnega ožilja in jetrnih vodov, ki so v tistem času služili tudi za Springerjevo izdajo anatomije jeter.
E. G.: Za premike na področju jetrne kirurgije sva s kolegom prof. Ravnikom, predstojnikom Anatomskega inštituta Medicinske fakultete, začela pripravljati korozijske preparate jeter, na katerih bi lahko proučevali potek in topografsko anatomijo votlih jetrnih struktur. Ker sva želela jetrne preparate kar najbolj približati dejanskemu stanju in razmeram v telesu, smo izdelali polimerizirane poliestrske kalupe, odlitke zgornjega dela trebuha in trebušne prepone kadavrov. V teh smo nato iz odtajanih jeter v vodni kopeli najprej odstranili maščobno in vezivno tkivo v hepatoduodenalnem ligamentu ter zatem kanilirali arterijo, portalno veno in žolčni vod. Na obeh straneh smo zaprli spodnjo veno kavo in jo s spodnje strani prav tako kanilirali.
Za polnjenje struktur smo po nasvetu Deanovega očeta, profesorja stomatologije dr. Čedomirja Ravnika, dekana Medicinske fakultete v 70. letih, uporabili akrilatne monomere, ki smo jih zmešali s poliuretanskimi pigmentnimi pastami različnih barv. Akrilatni monomeri, material, ki ga v stomatologiji uporabljajo za protetiko, je zagotovil potrebno čvrstost in trajnost. Ko smo strukture napolnili, smo vse skupaj dali za pol ure v vročo kopel, da je injicirani material polimeriziral. Potem smo jetra za nekaj dni namočili v 30-odstotno raztopino solne kisline, da je ta razjedla organski material. Z vodnim curkom smo razjedli material sprali in ostali so le obarvani akrilatni odlitki žil in žolčnih vodov.
Takšne korozijske preparate sem potem natančno proučeval, zapisoval poteke arterij, portalnih ven, žolčevodov in jetrnih ven ter večkrat narisal še skico. Odprl se mi je nov, poseben svet notranje jetrne anatomije. Preparat si lahko v roki obračal, sledil potekom struktur, natančno videl njihov medsebojni odnos in predvsem neredke različice v razvejanju ter samem poteku struktur.
Takrat smo v komaj nastali samostojni državi, ko je vojna v drugih republikah bivše države še divjala, v Cankarjevem domu v Ljubljani uspešno organizirali prvi Alpe-Adrija HPB-kongres. Ker smo bili prepričani, da imamo dovolj znanja in izkušenj, sva s kolegico dr. Aleksandro Markovič kmalu potem organizirala prvo ljubljansko jetrno in HPB-šolo. Zamišljena je bila kot prva interdisciplinarna šola pri nas, ki je namenjena kompleksnemu izpopolnjevanju tako hepatologov kot kirurgov. Imenovali smo jo Hepatobiliary school.
Med tretjo šolo smo leta 1995 izpeljali tudi prvo jetrno transplantacijo v Sloveniji, ki jo je izvedel prof. Jaques Belghiti, takrat še mlad perspektiven francoski HPB-kirurg, ki sem ga k sodelovanju povabil na predlog prof. Stiga Bengmarka. Slednji je namreč v njem slutil bodočo zvezdo in prav je imel. Danes je Jacques verjetno najbolj poznan jetrni kirurg na svetu poleg Japonca prof. Masatoshija Makuuchija.
Na šoli so poleg Bengmarka in Belghitija sodelovali še drugi mojstri in avtoritete. Med njimi prof. Fenton Schaffner iz New Yorka, takrat verjetno najboljši hepatolog na svetu, Američan prof. Rudi Schmid, ki je bil kandidat za Nobelovo nagrado, predsednik japonskega združenja za kirurgijo pankreasa prof. Yoshifumi Kavarada, dr. Johannes Scheele iz Nemčije, ki je prvi začel s segmentno orientiranimi resekcijami jeter, prof. Alighieri Mazziotti, najprepoznavnejši italijanski jetrni kirurg, in še številni drugi, nekateri tudi iz bivših jugoslovanskih republik. Med strokovnjaki mi je bil še posebej blizu profesor Karl Ludwig Wiechel iz Stockholma, velik specialist biliarne kirurgije. Proučeval je različice poteka žolčnih vodov in o tem objavil vrsto člankov. Sicer je bil tudi velik ljubitelj Mozarta in je odlično igral klavir.
Anatomi so enako kot za korozijske modele jeter naredili odlitke zgornjega dela trebuha in subfrenijev, v katere smo nato pričvrstili odtajana kadavrska jetra tako, da je bil njihov položaj čim bolj podoben tistemu v telesu. Vsi predavatelji so bili izredno navdušeni nad našo strokovno interaktivno delavnico in priznali, da česa podobnega za HPB-področje v svetu še ni bilo. Šolo smo organizirali šest let zapored, med letoma 1993 in 1998, ter je pomenila nekakšen most prenosa znanja z zahoda na vzhod. Veliko je bilo udeležencev iz bivše Jugoslavije in iz bivših držav vzhodnega bloka, pa tudi iz Avstrije in Italije.
Ko danes pogledam nazaj, vidim, kako je vsaka Hepatobiliarna šola v Ljubljani prinesla nekaj novega, pomembnega. Med četrto, ta je bila leta 1996, je pri tuji znanstveni založbi Spinger Verlag ravno izšel Atlas uporabne notranje jetrne anatomije, ki sva ga na pobudo prof. Bengmarka, navdušenca nad našimi jetrnimi korozijskimi preparati, napisala s prijateljem anatomom prof. Deanom Ravnikom.
Izvod knjige sva podarila velikemu hepatologu svetovnega slovesa, staremu profesorju Fentonu Shafnerju, ki je bil predavatelj na naši šoli. Za sodelovanje ga je prepričala naša prof. Saša Markovič, ki se je pri njem v New Yorku izpopolnjevala v hepatologiji. No, ko si je veliki hepatolog Fenton Schaffner ogledal najin atlas, je dejal: »It is not only a work of science it is also a work of art.« (V prevodu: To ni le znanstveno delo, temveč tudi umetniško.) Material za knjigo sva imela z Deanom zbran v omarah Anatomskega inštituta. Vendar sva med korozijskimi preparati morala izbrati take, ki so bili za atlas najbolj reprezentativni. Ko sva jih le izbrala in jih do podrobnosti proučila, smo začeli s fotografiranjem. Dean se je za to pomembno delo uspel dogovoriti z enim najboljših fotografov pri nas, gospodom Arnetom Hodaličem.
V Deanovi delovni sobi je nastal studio. Na mizi so bili v kartonskih škatlah za čevlje korozijski modeli jeter, čez manjšo mizo smo razgrnili primerno svetlo podlogo, na katero smo postavili model, okoli pa razstavili stojala za fotoaparate, nekakšne dežnike, luči in zastore. Jetrni model smo osvetlili tako, da je bilo mogoče strukture posneti, kot sem želel in hkrati kot si je zamislil Arne, da bo najboljše za fotografijo. Koliko fotografij smo naredili! Fotografirati je bilo treba vsega skupaj kakšnih 80 jetrnih korozijskih modelov, kar je s pripravami vred trajalo lep čas. To smo počeli ob popoldnevih, izven delovnega časa in ob sobotah, pa tudi kakšno nedeljo. Fotografije smo razvrstili in jih opremili s številkami in kraticami, ki so označevale posamezne strukture in veje struktur, nato pa sem za vsako od fotografij napisal še pojasnilo. Pri pomembnih ali zapletenih vejčenjih struktur sem narisal še čim bolj nazorno in natančno skico. Najprej smo pripravili material za portalni sistem, nato za arterijski, biliarni in nazadnje za jetrni venski sistem. V tem vrstnem redu so si sledili tudi v knjigi. Poleg fotografij modelov je gospa Marjana Česenj naredila še rentgenske slike izbranih modelov, v katere smo skupaj z akrilatom injicirali tudi radioopačno snov, ki je vidna na rentgenski sliki.
Priprava atlasa je zahtevala res veliko dela in delali smo praktično brez presledka vse do konca, ko smo ves material predali v postavitev, ki jo je naredil Milan Števanec, v angleščino je besedila prevedla gospa Barbara Rovan, jezikovno revizijo pa je naredil gospod Gregory Davies. Sledil je tisk in atlas je prišel na svet! Z Deanom sva bila srečna in ponosna, saj je pred nama pri Springerju od slovenskih zdravnikov uspelo knjigo izdati le ginekologu in porodničarju prof. Francu Novaku in nevrokirurgu prof. Vinku Dolencu. Promocija knjige je bila v polni Lekovi dvorani v Šiški. Ko sva z Deanom dobila vsak nekaj avtorskih izvodov, sem atlas neko jutro prinesel na oddelčni sestanek. Vedel sem, da priprava knjige nikakor ni vplivala na moje delo in zadolžitve na oddelku in tako sem atlas ves zadovoljen in brez slabe vesti položil na mizo ter ob koncu sestanka kolege povabil, da si ga ogledajo. Le malokateri je knjigo prijel v roke, odziva praktično ni bilo. Nekoliko razočaran sem si rekel: »Nemo propheta in patri sua.« (V prevodu: Nihče ni prerok v svoji državi.)
Organizacija mednarodne šole in kasneje tudi knjiga sta mi prinesli mednarodni ugled, vsakoletna srečanja v Sloveniji pa so celotno našo stroko zbližala z mednarodno srenjo HPB-kirurgov. Tako smo se v letu 1994, ko smo imeli v Ljubljani drugo Hepatobiliarno šolo, nekateri kolegi iz Slovenije v Bostonu v ZDA udeležili velikega kongresa in sestanka, ki je bil namenjen združevanju dveh svetovnih organizacij s področja hepato-biliarno-pankreatične medicine. V novo IHPBA (International Hepato-Pancreato-Biliary Association) sta se tako združili WAHPBS (World Association of HepatoPancreato-Biliary Surgery) in stara IHPBA.
Leta 2011 me je Eldar presenetil z odločitvijo, da se zamenjava pri urednikovanju revije. V resnici nisem videl nobenega razloga za njegovo odločitev, urednikovanje revije je gladko teklo, in sem mu napisal, da bi v resnici raje, da bi bil na tem mestu še naprej on, Eldar. A mi je odgovoril, da je to njegova širša odločitev, da je izbral mir, dokončen odklop od dosedanjega delovanja na vseh področjih. Ker želi živeti drugače, najti nove izzive, a vendarle še vedno delati dobra dela, se približati naravi. Drugačen fokus, a še vedno enaka iskrenost kot ob opisovanju svoje kirurške poti.
E. G.: Zahteven poseg kirurga običajno tako prevzame – vsaj tako sem jaz doživljal – da zaradi vsega adrenalina, ki se sprošča, dolgo sploh ne čutiš utrujenosti in imaš zato le redko potrebo po odmoru. Poleg tega se zavedaš, da ti pozornost ne sme niti malo popustiti. In ravno to, da poseg izpelješ čim bolje, je izziv, ki te do konca stimulira. Pred dolgimi in težkimi operacijami sem se včasih zatopil v slikovne preiskave in si izdelal načrt, kako bom poseg izpeljal. Čeprav se za operacije neredko nisem posebej pripravljal, temveč sem se predal vznemirjenosti in želji, da jo čim bolje izpeljem. Med operacijo sem skušal biti povsem zbran in osredotočen na to, kako jo bom najbolje izpeljal. Vendar pa ni šlo vedno vse po mojih načrtih. Zgodilo se je tudi, da sem kdaj hotel preveč:
Na operacijski mizi je bila ženska srednjih let z razširjenim rakom žolčnih vodov v hilusu jeter. Imela je hilusni holangiokarcinom, ki mu rečemo tudi Klatzkinov tumor. Predoperativne morfološke preiskave so pokazale velik tumor, ki se širi v obe strani jeter, kar bi me moralo opozoriti na verjetno inoperabilno stanje. Poleg tega bi se moral zavedati, da ta tumor dela t. i. »skip lezije«, kar pomeni, da se tumorske spremembe žolčnega voda pojavljajo še v globini jeter, za zdravim vodom. A ne glede na to sem se odločil, da bom tumor poskušal odstraniti. Kakšna napaka!
Bolnici sem sicer razložil, da bo poseg zahteven in dolg, vendar je kljub temu vztrajala, da jo operiram. Pred posegom smo ji s katetri, vstavljenimi pod kontrolo ultrazvočne preiskave, zdrenirali žolčne vode, tako da je prej izrazita rumenica izzvenela. Ko sem s prepariranjem, torej premikanjem struktur, dosegel hepatoduodenalni ligament in od tam prešel v hilus jeter, so se začele težave. Tumor je bil večji, kot so pokazale preiskave, in se je močno razširil v obe strani jeter. Poskušal sem priti do zdravih delov vodov, vendar ni šlo. Iz vodov je začela teči kri in anesteziologa sem prosil, da pripravi transfuzijo. Bil sem v hudi dilemi, kaj storiti. Jasno mi je postalo, da mi tumorja ne bo uspelo odstraniti, in razmišljal sem, kaj še lahko naredim. Medtem je iz vodov vse bolj tekla kri. Trpel sem! Ni mi bilo jasno, od kod toliko krvi, ker v globini jeter nisem ničesar poškodoval. V obupu sem sklenil, da poskušam odprtine vodov zašiti, in če bo sreča, se bodo žolčni vodi čez nekaj časa razširili, tako bi jih z drugo operacijo lahko povezal s črevesjem, četudi bi ostalo nekaj tumorja. A se je žal izteklo drugače.
Operacijo sem sicer nekako zaključil, kot sem načrtoval, vendar je bolnica umrla takoj po posegu, še ko je bila v t. i. recoveriju, prebujevalnici. Prizadelo me je, očital sem si agresivnost in ne dovolj premišljeno odločitev, da bom operiral spremembo, ki je bila prevelika in preveč razširjena, da bi jo lahko rešil s klasičnim jetrnim posegom. Ko sem kasneje o tem razmišljal in ko sem o takšnih primerih bral v literaturi, sem sklenil, da bi bila za bolnico morda primerna presaditev jeter. To so pri tovrstnih patologijah izvajali v velikih centrih, čeprav je šlo za maligno obolenje, za katero je značilno, da ostaja dolgo omejeno le na jetra in da dolgo tudi ne zaseva. Po operaciji sem razmišljal, kako naj bi bilo nekoč, nekje zapisano, da ima vsak kirurg svoje pokopališče. Na »svojem pokopališču« imam tri križe! Ta zadnji me hudo bremeni, saj sem se napačno odločil!
O tem, da so odločitve stalnica v našem življenju, je brez zveze govoriti. To je enostavno sestavni del našega bivanja na tem svetu! Pa vendarle so odločitve, ki so pomembne ne le za nas, ampak tudi za druge. Kar velja za številne poklicne odločitve, ki so lahko za marsikoga celo usodne. In zdravnik se mora ves čas odločati. Ko se odloča o obravnavi bolnika, večinoma niti ne razmišlja o tem, kako to temelji na njegovem znanju, izkušnjah in presoji bolnikovega stanja. Upoštevati mora celostno zdravstveno sliko bolnika, presoditi o grožnji, ki jo bolezen predstavlja, in poleg tega premisliti o možnostih, ki jih ima v danih okoliščinah. Zdravnik ima resda bolj ali manj čas svoje odločitve pretehtati, vendar je vprašanje, kolikokrat so odločitve tudi avtomatične. Torej, da izhajajo iz rutine in so tako morda premalo prilagojene posamezniku.
Pri kirurgih je ena od pomembnih odločitev izvedba operacije. V večini primerov dvomov v njeno nujnost vsekakor ni, pa vendar niti ni tako malo primerov, ko bi se kirurg po preudarnem razmisleku lahko odločil za konservativni pristop. Za drugačen način zdravljenja ali da bi enostavno sledil poteku razvoja bolezni in morebitni poseg, če bi se ta pokazal za smiselnega, naredil šele kasneje. Vendar smo žal kirurgi pogosto polni sebe, zaverovani v svoje sposobnosti in hkrati željni dokazovati, kako dobro zmoremo z operacijo rešiti problem. Tak pristop je lahko nevaren in za kirurga pomeni past, saj operater vsekakor ni vsemogočen.
Zadnje leto sem bil v intenzivnejšem stiku z Eldarjem predvsem zaradi izdaje njegove poklicne avtobiografije, kjer me je ob vsej njegovi kirurški odločnosti pri sprejemanju odločitev presenetilo, kako globoko se, ne glede na odločne kirurške odločitve, zaveda negotovosti in nepredvidljivosti vsega, ker delamo v medicini, čeprav z najboljšimi nameni. Eldar v knjigi nazorno piše o pokopališčih, ki jih ima vsak zdravnik, ki se ukvarja z zdravljenjem svojih pacientov in za nazaj marsikaj obžaluje. Ne zato, ker se čuti krivega, obžalovanje je zavedanje, da nismo vsemogočni in da marsikaj, kar trenutno delamo z najboljšimi nameni in znanjem, čez nekaj časa ne bo izpadlo tako, kot smo si želeli, kot smo načrtovali.
Ker je svet kompleksen, mi pa smo samo ljudje, ki kljub svoji omejenosti moramo sprejemati svoje nepopolne odločitve, saj je brez njih prihodnost še manj gotova. Ljudje, tudi združeni skupaj, smo še vedno samo ljudje. Nam je pa skupaj v veselju lepše, v nesreči pa nekoliko lažje. Hvala, Eldar!
AVTOR: Alojz Ihan
