Piše: zdravnica Alenka Strdin Košir
Zdravstvo se je v zadnjih dneh spet znašlo na naslovnicah medijev vseh oblik. Odstop ministra za zdravje in končna razrešitev (oprostite, sporazumni odhod) direktorja UKC Maribor. Politična farsa eno in drugo dejanje, ki jo »navadni« zdravniki le spremljamo od strani. Svoje delo opravljamo naprej, a se ob tem počutimo precej nemočno, morda celo malo neumno.
Naša situacija je futilna – ali prevedeno v pravilno slovenščino – brez upanja na kakršenkoli rezultat. Zdravstveni sistem deluje vse slabše – malo se počutim že kot pokvarjena plošča – za tiste, ki sploh še veste, kako se igla na klasični gramofonski plošči zaskoči in potem ostane pesem ujeta v en obrat oziroma en verz, vse dokler igle ročno ne dvigneš in jo prestaviš na naslednji obrat ali počistiš smet, ki povzroča preskakovanje igle, ali pač ugotoviš, da je praska na plošči nerešljiva in pesmi ne bo nikoli več mogoče poslušati od začetka do konca brez preskakovanja. Tako ponavljajoče pišemo in kričimo, da zdravstveni sistem ne deluje – ne za bolnike ne za zdravnike in druge zdravstvene delavce – tisti, ki nas vodijo, pa se ukvarjajo predvsem s političnimi igricami in javno merijo moči, nihče pa ne ostane dovolj dolgo niti za resno analizo stanja in identifikacijo problemov niti za iskanje resnih rešitev, kaj šele za njihovo realizacijo.
Tako se projekti ob vsaki menjavi (tako direktorja kot ekipe ministrstva) ustavijo, včasih gre mimo kakšen končni rok za evropska sredstva, ki jih nato ni več; nekateri se ukinejo ne glede na do tedaj vloženo delo in predvsem regionalne bolnišnice ostanemo brez nujno potrebnih prostorov, aparatur, kadrov itn. Zdravstveni delavci odhajajo v tujino ali raje delat v Hofer, kjer vedo, kaj pričakovati in koliko je njihovo delo vredno. Mladi zdravniki se sprašujejo, v kaj so se spustili, in iščejo rešitve, kako ne priti v sistem že na začetku, starejši zdravniki pa se utapljamo v delu v sistemu, ki nas ne ceni, ne more nagraditi in tudi ne more odpustiti nikogar, ki dela slabo; peščica pa jih zna sistem dobro izkoristiti v svojo korist. Bolniki ne vedo, kam bi se obrnili, da bi dobili oskrbo, ki jo potrebujejo – dostop do družinskega zdravnika je postal kar velik izziv (ker so tudi oni rekli – dovolj, ne zmoremo več), čakalne dobe specialistov so take, da se kar nekaj bolezni že prej tragično konča in se bolniki nato znajdejo na urgenci, ki poka po šivih, a se vedno manj zdravnikov in medicinskih sester odloča za delo tam, ker se dela intenzivno 24 ur na dan, plača pa je enaka kot kjerkoli drugje v zdravstvenem sistemu.
Pa recite, da to ni pokvarjena plošča, ki se vrti in vrti ...
Sama nisem politično opredeljen človek, ne verjamem v nobeno politično smer, verjamem v zdravo pamet in da lahko le v konstruktivnem dialogu med desno in levo nastanejo praktične in izvedljive rešitve. Tako se mi zdi, da v tem trenutku niti ni pomembno, ali rešujemo javno zdravstvo ali se odločimo za prehod v zasebništvo ali kombinacijo obojega …; kar res potrebujemo (in si želimo tisti, ki smo najbližje bolnikom), je preglednost in stabilnost. Vseeno je, ali bolnika zdravi javna ustanova ali zasebnik, le vedeti se mora, koliko neko zdravljenje stane (ekonomsko realno), kdo bo plačal (ena zavarovalnica ali več, država ali bolnik sam), kakšna je doktrina zdravljenja, kako se ukrepa v primeru zapletov in kdo je za zaplete odgovoren. Jasno moramo tudi vedeti, koliko stanejo materiali in aparature, kdo je odgovoren za stroške in tako naprej. In ne na koncu moramo vsi zdravstveni delavci vedeti, koliko je naše delo vredno, biti plačani po opravljenem delu in ne socialističnem pavšalu ter biti tako stimulirani, da delamo dobro in več.
V prejšnji kolumni sem zapisala, da smo enota 514 kot nekakšen otoček, prostorsko in organizacijsko daleč od razburkanega dogajanja v UKC, a je orkan sedaj dosegel tudi nas. Obstanek naše intenzivne enote, ki je v UKC Maribor in slovenski prostor dodala nujno potrebnih novih 11 intenzivnih postelj, je še kako povezan z odločitvami, ki prihajajo z vrha. Naša prostorska situacija je začasna, gostujemo v prostorih Oddelka za psihiatrijo, ki so namenjeni drugi dejavnosti. Z letom 2026 naj bi bili umeščeni v novo stavbo infekcijskega oddelka – projekt, ki smo ga zadnja tri leta s skupnimi napori pripravljali in za katerega smo že leta 2020 dobili odobritev Ministrstva za zdravje, da se izvede z evropskimi sredstvi za obnovo po covidu.
A še preden sem to kolumno spisala do konca, so se uresničili naši največji strahovi. Nenapovedano (in izjemno krivično) smo izpadli iz omenjenega načina financiranja in nas je zamenjal drug projekt v Ljubljani. Udarec je Ministrstvo za finance želelo ublažiti z obljubo o sredstvih iz proračuna, a glede na pretekle izkušnje ne vemo, komu naj sploh verjamemo in kaj bo prinesla naslednja politična menjava na kateremkoli vodilnem stolčku. Ker edina stalnica, ki jo poznamo, je: ekipe se menjajo in projekti se spet proučujejo na novo ...
Morala na oddelku je v enem dnevu padla na neobstoječo. Ideja o novih (intenzivni enoti primernih) prostorih nas je držala pokonci in verjeli smo, da evropski denar pomeni trdno zagotovilo o izvedbi in roku vselitve. Torej bi morali zdržati le še dve leti in pol. Kaj se bo v resnici zgodilo zdaj, ne ve nihče. Kaj naj torej ponudimo zdravnikom in medicinskim sestram, ki jih že tako težko najdemo? Kako naj sploh karkoli načrtujemo, razvijamo, se borimo za boljšo medicino, če ne vemo, komu verjeti? Kako naj še naprej prepričujem zdravstvene delavce vseh poklicev, da čez mejo ni bolje – da ni večjega reda, stabilnosti in za povrh še večjega plačila? Kako, ko pa o tem razmišljam tudi sama, po 25 letih dela v tem sistemu, po izbojevanih številnih bitkah in pregarani pandemiji – razmišljam, ali si zadnjih 15 let svoje poklicne poti ne zaslužim delati v stabilnem in vzpodbudnem okolju.
Pa zdravstveni delavci niti ne bomo najbolj oškodovani v tej zgodbi, ki zaudarja po političnih dogovorih in v nebo vpijoči neenakosti v slovenskem prostoru. Najbolj oškodovani bodo prebivalci naše regije, ki jim je bila javno obljubljena nova infekcijska zgradba, kjer bi lahko človeka dostojno zdravili nalezljive bolezni. Prostori, kjer zdaj ležijo in se zdravijo bolniki s pljučnico, meningitisom, mišjo mrzlico in mnogimi drugimi infekcijskimi boleznimi, so bolj podobni bolnišnicam, ki jih videvam v Ugandi, ki jo redno obiskujem. Ko bo prišla naslednja velika epidemija (ali pa naslednja malo večja sezonska gripa), se bo od nas vseeno pričakovalo, da za vse bolnike poskrbimo, kot se je pričakovalo v času pandemije covida. Kje in kako bomo te bolnike (ki so vsi potencialno ozdravljivi) zdravili? Verjetno ne v prostorih tistega drugega projekta, ki mu je zdaj namenjen evropski denar.
Kdo bo odgovarjal, ko se bodo bolnišnične okužbe z bakterijami, za katere nimamo več antibiotikov, razširile med prebivalstvom, ker v sedanjih prostorih bolnikov nikakor ne moremo izolirati in s tem preprečiti širjenja? Verjetno ne tisti, ki so odločili, da gradnja sodobne infekcijske stavbe ni več prioriteta.
Rada bi verjela, da zdravstveni sistem ni nepopravljivo poškodovan, a si ne zmorem več zatiskati oči pred resnico. Še vedno sicer mislim (ko gledam ogromno število delavnih in sposobnih ljudi, ki me obkrožajo), da bi sistem lahko deloval učinkovito in pregledno, a za to politično ni interesa; celo nasprotno – obstaja interes v obratni smeri. Tisti, ki imajo nadzor nad iglo na gramofonski plošči, ne znajo ali bolj verjetno nočejo popraviti plošče ali vsaj prestaviti igle na naslednji obrat. In tako se vrtimo v tem enem in edinem verzu ...
___________________
Alo stari: Prie tako leto
Prie tako leto, prie taki dan,
ko jezn si na celi svet.
Prie tako leto, prie taki dan,
prie nepričakovan.
Pa se vsakič prepričam, saj neo več tak,
pa je vsak nov začetek enak. pa je vsak nov začetek enak. pa je vsak nov začetek enak. pa je vsak nov začetek enak. pa je vsak nov začetek enak. pa je vsak nov začetek enak. pa je vsak nov začetek enak. pa je vsak nov začetek enak. pa je vsak nov začetek enak. pa je vsak nov začetek enak. pa je vsak nov začetek enak. pa je vsak nov začetek enak. pa je vsak nov začetek enak. pa je vsak nov začetek enak. pa je vsak nov začetek enak. pa je vsak nov začetek enak …
Alenka Strdin Košir, dr. med., spec., UKC Maribor
