Boštjan Kersnič, zdravnik, v. d. strokovnega direktorja SB Novo mesto in podpredsednik Zdravniške zbornice Slovenije
Zelo težko je sploh začeti razmišljati o reformah v zdravstvu. Tudi zdravnikom, ki smo kot odgovorni nosilci zdravstvene dejavnosti ujeti v vsakodnevni ritem skrbi za ljudi na vseh stopnjah od zdravstvene postaje do univerzitetne klinike. Izobraževali smo se za stroko in ne organizacijo. Posebej pa ne za politiko. Ali se moramo ob tem ukvarjati tudi z zdravstveno politiko, ker politika ne izbere ministra, ki bi potegnil nekaj ključnih potez za stabilizacijo zdravstva? Večina aktivnih zdravnikov je raje tiho, kot da bi opozarjala na vse med seboj prepletene kritične točke, ki hromijo nas in naše sodelavce v zdravstvu. Izjema so posamezniki, ki razgaljajo bolečo resnico razgradnje predvsem javnega zdravstvenega sistema in so večinoma ožigosani kot ljudje z osebnimi interesi. S tem, da večina zdravnikov ne pove nič, povedo ogromno. Predvsem odločevalcem. Družbena odgovornost biti zdravstveni delavec je seveda nekaj neoprijemljivega. Za zdravnike zmeraj uporabna Hipokratova prisega se zlorablja in zbanalizira za ocenjevanje zdravniških plač kot vedno previsok strošek države. Smešno je, da sem se zaradi tega naučil celo polagati keramične ploščice. Ugodneje je bilo, da vzamem dopust in jih polagam s pomočjo kolegov zdravnikov, kot da bi v tem času delal kot zdravnik in z zasluženim plačal keramičarja. Pa da ne zaidemo iz začrtane smeri. Jasno je, da ko ni dobrih delovnih razmer, se začne sistem podirati kot hišica iz kart.
Kaj bi zdravnice in zdravniki torej morali povedati? Delovne razmere so bistveni element dobrega počutja vsakogar. S popolnoma pasivnim (ne)delovanjem države za zdravstveno infrastrukturo tu zaostajamo za 30 let. Vsako desetletje bi se morala vsaj tretjina bolnišnic prenoviti zgolj zaradi na novo uveljavljenih standardov. Skupna ležišča, ki jih postopoma odpravljajo celo v visokogorskih postojankah, ostajajo v slovenskih klinikah zlati standard. Po osem hudo bolnih tiščimo v sobah s tropskimi temperaturami v dobi, ko ima klimatsko napravo vsaka vaška trgovina.
Enako uspešni smo pri določanju števila in plačila potrebnih zdravstvenih timov. Jasno bi morali povedati, koliko česa Slovenci potrebujemo in kje bomo to kupili. Bolnišnice kot take bi morale postati del nacionalne kritične infrastrukture, saj smo po ustavi naše ljube Slovenije dolžni poskrbeti za bolne ljudi, medtem ko se lahko nekatere nenujne storitve na več ravneh ponudi za obravnavo timom, ki izkazujejo kakovost in varnost obravnave za bolnike. Državni zavarovalni zavod ima zelo veliko podatkov. Presek strokovnega pogleda in podatkov bi lahko kaj hitro ponudil osnovno košarico, ki bi morala biti na voljo vsem državljanom.
Ker nimamo načrtov, lahko toliko hitreje interveniramo. Tudi z zakoni. Premalo je dela, preveč besed. V resnici smo že pred uvedbo interventnega zakona vedeli, kaj nas čaka ob napovedanem skrajševanju čakalnih vrst. Prof. Matej Cimerman je v članku z nedvoumnim naslovom Dodatni denar za skrajševanje čakalnih vrst ne bo rešil zdravstva preroško napovedal, da tovrstne monetarne infuzije krajšajo le vrste za elektivne operacije, ki izboljšujejo kakovost življenja. Operacij, ki rešujejo življenja, pa se niti ne dotaknejo. In smo vseeno šli v akcijo. To ni edino vsesplošno lomastenje z zakoni brez pravega načrta. Sprejemamo strategijo varnosti in kakovosti brez zakona o dekriminalizaciji napak. V letalstvu so piloti začeli opozarjati na okoliščine, ki so jih pripeljale do napake, ko so jih z zakonodajo zaščitili in so tako končali krvava desetletja letalstva. Zakaj potem ta del tako radi spregledamo? Zakaj ne vprašamo vseh deležnikov? Strateški svet je lahko dobro vodilo pa Zveza pacientov …
In na koncu najbolj bistvena in seveda najbolj temeljna prvina vseh, ki želijo imeti res čiste in trdne temelje. Absolutna resnica. Koliko ljudi dela v urgentnem centru in 24/7 skrbi za varnost in kakovost ljudi? Koliko od njih ima res kakovosten spanec, da lahko delajo stoodstotno? Koliko sester na psihiatričnem oddelku je dovolj, da skrbijo za vse izvedene posebne varovalne ukrepe, ki jih morda kdaj uporabijo? Koliko ljudi se ima po reanimaciji v UKC ali drugi bolnišnici čas usesti in se oprhati, ker za njimi delo prevzame sekundarna ekipa? Po enem rešenem življenju bi morali imeti čas za tuš, pa se zgodi, da po (ne)uspešni reanimaciji ugotoviš, da imaš še deset bolnikov, ki se jih še nisi niti dotaknil …
Demografska piramida bo brez velike reforme pod seboj pokopala ves sistem, v njem zaposlene in posledično celotno družbo. Čakalne dobe se daljšajo, zdravstvene kapacitete se uporabljajo za oskrbo najbolj bolnih, zmanjšuje se čas za aktivnosti, ki preprečile, da bi ljudje do te faze sploh prišli. V času, ko so Angleži rešitve za iskanje kadrov spravili vsaj na papir, mi še vedno nismo določili niti tega, kaj sploh potrebujemo. Kakšne so naše kapacitete?
Namesto informiranih deležnikov nam poskuša svoje sodbe vsiliti množica v preteklosti na različnih področjih pogorelih politikov. Razumem, niso tiho, saj imajo čas. Še včeraj so »uspešno« reševali šolstvo ali letalstvo, zdaj bi popravili zdravstvo, jutri morda prometno varnost, zunanjo politiko ali kmetijstvo. Zato namesto komentarja zadnje zdravstvene rošade končujem s pozivom k premisleku. In k resnici. Držimo se številk in dejstev, ne pustimo se zvabiti v svet obsojanj, čeprav je Freudov učenec Carl Gustav Jung zapisal: »Ker je razmislek težak, jih večina sodi.«
Zapis je bil objavljen v časniku Delo >>>
***
Boštjan Kersnič, zdravnik, v. d. strokovnega direktorja SB Novo mesto in podpredsednik Zdravniške zbornice Slovenije.
Prispevek je mnenje avtorja in ne izraža nujno stališča uredništva.
Prejšnji zapis Boštjana Kersniča: Tihi odhodi precej glasnejši od bučnih stavk
