Zdravniška zbornica Slovenije ob vložitvi podpisov za začetek zakonodajnega postopka predloga Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja s strani predlagateljev zakona – poudarja, da bi morali kot družba napore usmeriti v razvoj in dostopnost paliativne oskrbe, ki poskrbi za trpečega in njegove svojce in se osredotoča na skupnost, ki bolnikom v vseh družbenih in ne samo medicinskih aspektih pomaga ob koncu življenja.
To so tiste etične in civilizacijske norme, ki jih moramo kot družba krepiti.
Kot zdravniki se pogosto srečujemo predvsem s tem, da ko bolniki umirajo v bolnišnici, ne želijo umreti sami. Ne želijo si evtanazije. Želijo si umreti doma in v krogu svojih svojcev, brez bolečin. Medicina lahko s svojim napredkom zelo pomaga pri zmanjšanju tega fizičnega trpljenja. Zato si moramo kot družba prizadevati, da se zagotovi celovita mreža paliativne oskrbe in pri tem podpreti prizadevanja številnih zdravstvenih delavcev, društev in nevladnih organizacij, ki že zdaj delujejo na tem področju. Ta pomoč mora biti na voljo vsakomur, ki jo potrebuje.
Zdravništvo tako predloga zakona in v njem predstavljenih rešitev ne podpira. To je razvidno iz že do sedaj podanih izjav Zdravniške zbornice Slovenije, Slovenskega zdravniškega društva, Slovenske medicinske akademije in Komisije za medicinsko etiko pri Ministrstvu za zdravje.
Za zdaj je v svetu le peščica držav, ki so uzakonile evtanazijo. V Evropi je evtanazija je ob izpolnjevanju zakonskih pogojev dopuščena samo na Nizozemskem, v Belgiji, Luksemburgu, Španiji. Nedavno pa je bil zakon o evtanaziji in pomoči pri samomoru ponovno sprejet tudi na Portugalskem, potem ko ga je dvakrat razveljavilo ustavno sodišče. V Švici, Avstriji in Nemčiji je evtanazija kazniva. Mogoča je le pomoč pri samomoru. Sam akt končanja življenja pa lahko nekaznovano izvede samo posameznik sam.
V nemškem parlamentu pa pred tedni tudi nobenemu od dveh predlogov za zakonsko ureditev dekriminalizirane pomoči pri samomoru ni uspelo dobiti potrebne večine.
