Ljubljana, 25. julij 2023. »Zdravniki smo zavezani ohranjanju človekovega zdravja in življenja, kar je tudi naše osnovno poslanstvo. Predlagani zakon zdravnikom nalaga izvedbo evtanazije, kar je v diametralnem nasprotju z našim osnovnim poslanstvom, zato smo tudi večinsko proti in ne želimo prevzeti vloge izvajalca zakona,« je na novinarski konferenci poudaril prof. dr. Radko Komadina, predsednik Slovenskega zdravniškega društva.
Pojasnil je, da Slovensko zdravniško društvo nasprotuje predlogu Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPK) in zagovarja stališče etične komisije WMA (The World Medical Association), ki prav tako nasprotuje evtanaziji in pomoči pri samomoru. WMA združuje pod svojim okriljem 115 zdravniških društev, tudi Slovensko zdravniško društvo.
Kot je še povedal dr. Radko Komadina: »Smrt je neizbežen del človekovega življenja. Z razvojem medicinske znanosti in tehnologije se kakovost človekovega življenja bistveno spreminja, s tem pa tudi pričakovanja ljudi ob koncu življenja. Ljudje pričakujejo, da bo konec življenja brez bolečin in trpljenja ob ohranjenem človeškem dostojanstvu. Zato nastaja tudi želja po hitri, »dobri smrti« – evtanaziji in temelji na zdravnikovem spoštovanju pacientovega avtonomnega odločanja. Zdravniki spoštujejo pacientovo avtonomijo in tudi pravico do vnaprej izražene volje, ki daje pacientu možnost, da avtonomno izrazi svoje želje o zdravstveni oskrbi za čas svoje nesposobnosti odločanja o sebi, vendar ta ne zajema tudi zahteve po pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.«
V primeru sprejetja zakona, je prof. dr. Komadina opozoril še na to, da obstaja realna bojazen, da bi prihajajo tudi do evtanazijskega mobinga in interesa po trgovanju z organi v povezavi z evtanazijo.
Predlagani zakon uvaja v slovensko družbo pomembno spremembo, to je pomoč pri samomoru in uboj človeka na njegovo željo, ki se samo na videz zdi demokratična, napredna in dobronamerna. Zdravniki se zavedamo, da je odločitev o sprejetju takega ali drugačnega zakona, ki bi urejal aktivno končanje človekovega življenja, v rokah družbe in države, je izpostavila prof. dr. Bojana Beović, predsednica Zdravniške zbornice Slovenije.
»Ker pa se zdravniki dnevno srečujemo s situacijami, ki jih navaja zakon, torej s trpečimi ljudmi, smo dolžni družbi posredovati svoja stališča in odločevalce opozoriti, da so spremembe, ki jih prinaša zakon, bistveno globje od populističnega razglašanja naprednosti zakona in človekove avtonomije. Opozoriti moramo, da se je za podobne, vendar še zdaleč ne tako radikalne zakone odločilo do sedaj malo držav,« je opozorila prof. dr. Bojana Beović.
Poleg tega iz zgodovine poznamo podobna razmišljanja in tudi ukrepanja, če se spomnimo samo na evgeniko, ki je bila doktrinarno sprejet pristop v prvi polovici prejšnjega stoletja. Tisto, kar je v danem trenutku videti napredno, se je že izkazalo kot velika zabloda človeštva.
Zakon ne omogoča avtonomnosti bolnika, ampak predvideva, da namesto njega odloča komisija, tudi ljudje, ki njegovega stanja v bistvu ne poznajo. V zakonu so zelo na široko navedene situacije, v katerih bolnik lahko zaprosi za evtanazijo in pomoč pri samomoru. V 6. členu predloga je navedeno, da bolnik lahko zaprosi za postopek, če trpi zaradi terminalne bolezni, hude trajne bolezni s stalnimi ali ponavljajočimi se simptomi ali zaradi drugih okvar zdravja, katerih zdravljenje ne daje utemeljenega pričakovanja za ozdravitev ali izboljšanje stanja. Izključeni so akutno, ne pa kronično bolni psihiatrični bolniki.
»Tako je možno, da za postopek zaprosi katerikoli starostnik, ki po svoji presoji trpi zaradi kronične bolezni. Zakon s tem nagovarja ljudi, predvsem starejše, pa tudi invalide, da izhoda iz trpljenja ne iščejo v pomoči in medgeneracijskem sodelovanju, ampak v aktivnem končanju svojega življenja. Ker se zavedamo, da Slovenija trenutno iz finančnih in organizacijskih razlogov ljudem ni sposobna nuditi dolgotrajne oskrbe, kaj šele vsem dostopne paliativne medicine, nas to zelo skrbi in je opozorilo še toliko bolj utemeljeno. Izkušnje iz držav, ki so podobne, a res manj široke zakone že sprejele, kažejo, da se za postopke odloča širok krog ljudi, ki se z leti še širi. Če preračunamo število ljudi, ki se odločijo za tak postopek na Nizozemskem, na slovenske razmere, bo to v začetku pomenilo 300, čez 20 let pa 1000 smrti letno,« pravi prof. dr. Bojana Beović.
Poudarja, da predlogu zakona »nasprotujemo številne zdravniške organizacije in ustanove, ki odražamo stališča različnih skupin zdravnikov. Ob tem posebej opozarjamo, da se zakon povsem opira na zdravnike kot njegove izvajalce, ne glede na to, ali menijo, da je bolnikovo stanje tako, da utemeljuje zahtevo po končanju življenja ali ne. S tem na povsem nesprejemljiv način posega v temeljno poslanstvo zdravnika, ki ga ne določajo zakoni, ampak znanost, stroka in etični kodeks.«
»Zaradi velikega tveganja, ki ga prinaša tako na široko napisan zakon v slovenskih razmerah, predlagamo, da se zakon umakne in nadomesti z zakoni in predpisi, ki bodo izboljšali stanje ranljivih ljudi v družbi,« je na novinarski konferenci povedala prof. dr. Beovićeva.
Dr. Božidar Voljč, predsednik Komisije za medicinsko etiko pri Ministrstvu za zdravje, je spomnil, da je Komisija RS za medicinsko etiko (KME RS) odklonilno stališče do predloga Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, tako kot tudi zdravniške organizacije, že objavila in je vsakomur dostopno na njeni spletni strani.
Ob tem želi KME RS opozoriti na ključno razliko med terminalno opustitvijo zdravljenja in evtanazijo, na veliko kulturno, moralno in etično razliko med naravno smrtjo in usmrtitvijo.
»Po mnenju KME RS predlog zakona z vsemi posledicami uvaja nevarno, nepovratno prekoračitev meje med naravno smrtjo in usmrtitvijo. Zdravstvo in družba sta vedno v medsebojnem dinamičnem odnosu in medicinska etika vpliva tudi na etiko družbe. Če bo medicina prekoračila etično mejo med naravno smrtjo in usmrtitvijo, bo odnos do življenja in smrti usodno spremenila tudi družba,« opozarja dr. Božidar Voljč, predsednik KME.
Da je poslanstvo zdravnika zlasti pri ohranjanju in ne pri predčasnem končanju življenja, je opozoril tudi prof. dr. Pavel Poredoš, predsednik Slovenske medicinske akademije. Poudaril je da se v povezavi z predlogom zakona veliko govori o neznosnem trpljenju. »Danes imamo veliko orodij in orožij, s katerimi lahko preprečimo neznosno – telesno ali psihično – trpljenje, tako da je ta razlog na trhlih tleh,« je povedal in dodal, da bi se z evtanazijo razgradilo poslanstvo zdravnika, ki je, po Hipokratu, varovati človeško življenje.
Povedal je, da se v svoji dolgoletni zdravniški karieri, do pred nedavnega je tudi še dežural na urgenci, ni srečal s pacienti, ki bi izrazil željo po smrti.
Kot je navedel, statistika v državah z uzakonjeno evtanazijo kaže, da tudi do tretjina teh, ki jih evtanazirajo, ne izpolnjuje pogojev oziroma ne da ustreznih soglasij: to so psihiatrični bolniki, otroci, vse bolj se uveljavlja tudi praksa evtanaziranja tistih, ki so naveličani življenja, je opozoril prof. dr. Poredoš.
»Katedra za medicinsko etiko in Senat Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani (MF UL), kot najvišji organ MF, sta se seznanila z v javnosti dostopnim predlogom ZPPK in imata veliko pomislekov o utemeljenosti priprave in izvajanju ZPPK, ki se najbolj dotika zdravništva, in zato do njega izrazito odklonilno stališče,« je povedal prof. dr. Štefan Grosek, predstavnik Katedre za medicinsko etiko Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, ki je na novinarski konferenci sodeloval v imenu in po pooblastilu dekana Medinske fakultete UL prof. dr. Igorja Švaba. Senat MF UL je stališče sprejel soglasno z vsemi 80 glasovi članov senata.
Prof. dr. Štefan Grosek je opozoril, da je le peščica od 195 držav, priznanih s strani Združenih narodov, sprejela zakon, ki dovoljuje evtanazijo in pomoč pri samomoru: v Evropski uniji Belgija 2002, Nizozemska 2002, Luksemburg 2009, Španija 2021 in Portugalska 2023, zunaj EU pa Albanija 1999, v ZDA štiri države (Washington, Oregon, Vermont, Montana), samo pomoč pri samomoru pa Švica 1942 in Avstrija 2022; večina držav pa ne.
Kot je še zapisano v Stališču Katedre za medicinsko etiko Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani o predlogu Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja posameznika, »imajo posamezne družbene skupine v vsaki družbi porazdeljene naloge. Na ta način lahko družba deluje. Tako imamo vojake, ki se vojskujejo, sodnike, ki sodijo, učitelje, ki poučujejo, zdravnike, ki zdravijo, upravnike, ki upravljajo državo, itd. itd. In že več kot dve tisočletji imamo zdravniki nalogo, da zdravimo in lajšamo bolečine. Sedaj naenkrat pa bi nas zdravnike doletelo, da bi morali po ZPPK postati izvajalci ZPPK. Zaradi vgrajenih skritih stavkov v ZPPK, ki zamegljujejo sliko o pravi naravi tega zakona in v družbi predstavljajo t.i. moralno fikcijo, bi lahko šteli po predlagateljih ZPPK zdravnikova dejanja za dobrodelna, neškodljiva in celo pravična. Kar je v nasprotju z resnico in moralno-etičnimi načeli, ki ne morejo biti odvisna od trenutnega družbenega vzgiba. Če pa beremo ta zakon brez vgrajenih skritih stavkov (brez vgrajene moralne fikcije), ki se skrivajo v leporečenju o najvišji stopnji avtonomije posameznika v liberalno-demokratični družbi in v katerega bi želeli potisniti tudi zdravništvo, pa bi postali sodelavci pri uboju ali celo umoru.
Prof. dr. Štefan Grosek je opozoril še, da je dosedanja praksa evtanazije v državah, ki jo izvajajo, pokazala, da nobene varovalke ne morejo preprečiti zlorab. Glavna varovalka proti evtanaziji in prostovoljnemu končanju življenja posameznika (samomoru) je, da zakona ni.
Prof. dr. Štefan Grosek je še opozoril, da je pri razumevanju pomislekov medicinske narave treba spoštovati tudi ustavno pravico, ki določa nedotakljivost človeškega življenja.
Vse zdravniške organizacije v RS in tudi Komisija za medicinsko etiko RS nasprotujejo temu predlogu ZPPK in temu nasprotovanju se pridružujeta tudi Katedra za medicinsko etiko MF UL in Senat MF UL. Slednja ima kot učiteljica mladih študentov medicincev, bodočih zdravnikov, zelo odgovorno nalogo, da tudi zanje ohrani tradicijo ohranjanja in ne uničevanja človeškega življenja, brez katere si ni mogoče zamišljate stare in sodobne medicine, ter ostro zavrača misel, da bi okužili s tako miselnostjo študente in študentke medicine ter zdravnice in zdravnike. Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani jih mora vzgajati s humanističnimi načeli in zgledi naših učiteljev Šerka, Milčinskega in Trontlja ter nadaljevati s to tradicijo,« je še zapisano v stališču.
