Prof. dr. Alojz Ihan, v kolumni za N1
Zdravniške organizacije so povsem eksplicitno zavrnile sodelovanje zdravnikov pri izvrševanju pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, kot to predvideva zakonski predlog.
V okviru njihove javne pojasnitve stališč je zelo odmevno zavrnitev zakonskega predloga izrazil tudi dr. Erik Brecelj, ki kot predsednik strateškega sveta za zdravstvu trenutno vzdržuje še zadnje upanje javnosti, da bo uresničena glavna obljuba te vlade – odprava nevzdržnih čakalnih vrst.
V koaliciji se zavedajo, da bi odstop Breclja po fijasku z Danijelom Bešičem Loredanom zrušil še zadnje upanje v boljše zdravstvo in sprožil težko obvladljiv ljudski gnev, tudi zato zakonski predlog v sedanji obliki verjetno nima več veliko možnosti.
Glavno krivdo za neuspešen predlog zakona si lahko pripišejo kar njegovi pripravljalci, ki so si ob dobrih in tudi pri nas izvršljivih vzgledih asistence pri samomoru v naši okolici (Avstrija, Švica) izmislili svojo posebno in neizvršljivo fantazijo.
Verjetno zato, ker se jim ob načelnem debatiranju o protokolih ni dalo ukvarjati z bistvenim – z logistiko izvedbe. A ravno logistika je tisto, kar ljudi, ki bi sprejeli odločitev o samousmrtitvi, edino zanima – kaj uporabiti namesto amaterskih zvarkov in drugih, še bolj drastičnih načinov samomora.
Predlagatelji zakona žal niso razmišljali predvsem o tem, kako s čim manj družbenih pretresov zadovoljiti potrebam prosilcev, ki so sicer razmeroma redki, pa vendar so.
Namesto zakonodajalske diskretnosti, ki skuša ob umeščanju novosti čimbolj ohraniti obstoječe družbene rutine, so umestili evtanazijo kar med rutinske zdravstvene storitve lečečih (običajno družinskih) zdravnikov – brez dogovora z njimi!
To je vzbudilo razumljiv strokovni upor, saj je res skrajno nenavadno, da nekdo zunaj stroke zapove zdravnikom izvajanje neke povsem nove zdravstvene storitve, sploh če je to evtanazija, ki se jo zdravniki nikoli nismo učili na fakultetah ali specializacijah in glede na vse strokovne in etične smernice sploh ne spada v medicinske postopke zdravljenja.
Normalno že uvajanje neke rutinske diagnostične metode ali terapije v klinične smernice zahteva obsežna usklajevanja in priprave znotraj strokovnih združenj, med različnimi združenji, z zavarovalnicami, z zdravstvenimi izvajalci. V tem zakonskem predlogu pa bi nekdo kar čez noč umestil evtanazijo med rutinske zdravstvene storitve!
Pri čemer nikjer na svetu za nobeno bolezen ne najdemo kliničnih smernic, ki bi sugerirale evtanazijo kot možno ukrepanje pri obvladovanju bolnikovih težav.
V Avstriji je pravica do asistiranega samomora financirana s strani države kot javna služba, ampak ni del medicine, ni zdravstvena storitev. Pravzaprav v Avstriji, kjer je pravico uzakonilo ustavno sodišče, sploh niso izbrali medicinske, ampak farmacevtsko tehniko izvedbe.
Prosilec na koncu postopka v lekarni dobi sredstvo za samousmrtitev in približno desetina od njih ga potem tudi uporabi, ostalim zadošča misel, da imajo v predalu rešitev, če ne bi šlo drugače.
Tudi v Švici zdravniške etične smernice ne opisujejo asistenco pri samomoru kot enega od načinov pri obravnavi terminalnih in umirajočih bolnikov, je pa tam na voljo posebna služba, ki prosilcem omogoči asistenco pri samomoru – zunaj zdravstvenega sistema.
Celotna kolumna je dostopna na portalu N1 tukaj >>>
https://n1info.si/novice/mnenja/kolumna-dr-alojza-ihana-evtanazija-pomoc-pri-prostovoljnem-koncanju-zivljenja/?fbclid=IwAR0bgRnecFK2SYFYgkKQX6CFwaa5WKxnT4UvQ6eUaSk9amiW66MMtF1YSrs
