Sporočilo za javnost
Ljubljana, 9. avgust 2023. »Mnoge države, ki jih navajamo kot zgled z vidika organiziranosti zdravstvene oskrbe (npr. Finska, Švedska ...), nimajo legalizirane pomoči pri samomoru ali evtanazije. Sprejetje predloga bi pomoč pri prostovoljnem končanju življenja naredilo precej bolj preprosto in hitreje dosegljivo kot v tujih državah, kjer primerljiva zakonska podlaga obstaja. Glede na dostopnost zdravstvenih storitev v Sloveniji je to prej zadržek kot prednost. Zato apeliramo, da se sprejemanje tako delikatnega zakona v Sloveniji prestavi na čas, ko bodo zagotovljene in urejene druge, osnovnejše oblike zdravstvene oskrbe.«
To v pisnem stališču o predlogu zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (PPKŽ) izpostavljajo specialisti nevrologije doc. dr. Rok Berlot, dr. med., asist. Maja Klarendić, dr. med. in dr. Eva Županič, dr. med., vsi iz Kliničnega oddelka za bolezni živčevja, Nevrološke klinike, UKC Ljubljana in člani Zdravniške zbornice Slovenije. Stališče, ki so ga oblikovali (in je objavljeno tukaj >>>), je doslej podprlo že 91 zdravnikov specialistov in specializantov nevrologov iz vse Slovenije, kar predstavlja večino slovenskih nevrologov. Njihova intimna stališča do evtanazije se morda razlikujejo, med drugim piše v stališču, jim je pa skupna želja: delovati v dobrobit bolnikov in jim ponuditi kar se da celostno in kvalitetno oskrbo v okviru danih možnosti in okoliščin.
Pozdravljajo širšo družbeno razpravo, ki jo je s svojim predlogom odprla iniciativa, vendar bi si želeli, da bi predlagatelji prisluhnili tudi opozorilom zdravništva.
»Sočutni smo z vsemi, ki v iniciativi sodelujejo iz osebne motivacije zaradi obstoječega neznosnega trpljenja ali izkušnje bolečega umiranja svojca. Razumemo tudi strah, da bi se sami lahko nekoč znašli v takšnem položaju. Težko je kategorično zanikati upravičenost želje po končanju življenja v nekaterih nazornih opisih primerih, s katerimi predstavniki združenja Srebrna nit ozaveščajo javnost. Ob možnostih sodobne medicine bi morali biti takšni primeri izjemno redki in bi lahko upravičevali postopek evtanazije v družbi, v kateri je skozi daljše obdobje široke javne razprave z vključenostjo vseh deležnikov prišlo do ustreznega konsenza,« sporočajo. In dodajajo: »Na žalost naša družba in zdravstveni sistem nista na tej razvojni stopnji.«
Kot so še zapisali v stališču: »Za veliko večino primerov sprejemljivi načini lajšanja trpljenja obstajajo, vendar so pacientom prepogosto slabo dosegljivi ali nedosegljivi. Na podhranjenost paliativne oskrbe se opozarja že leta, vendar na tem področju do sedaj ni bilo premikov.«
Ob tem se sprašujejo, ali si lahko država, ki nima dobro organizirane paliativne oskrbe na domu niti v bolnišnici, ki nima dovolj hospicev in ima na sploh kopico težav z organizacijo zdravstva, na tej točki sploh privošči razmišljanje o PPKŽ?
In odgovarjajo: »Želimo si, da bi bila naša omejena sredstva in napori najprej porabljeni za učinkovito organizacijo paliativne oskrbe. Potrebno pa si je prizadevati tudi za boljše in zgodnejše odkrivanje bolezni, najučinkovitejše in najnaprednejše oblike zdravljenja ter najboljšo vključenost bolnikov v družbo, ki vsak zase ugodno vplivajo na dolgoročni potek bolezni in kvaliteto življenja.«
Menijo, da se odločanje o PPKŽ dotika tudi vprašanja dolgotrajne oskrbe. »Že sedaj opažamo, kako težko v večini primerov bolniki z nevrološko boleznijo in njihovi svojci sprejmejo potrebo po negi na domu ali nastanitvi v domu za starejše, ki bo finančno obremenila njihovo družino.«
»Predstavljajte si primer aktivne osebe v zrelih letih, ki utrpi akutno možgansko kap in naenkrat postane odvisna od pomoči druge osebe. Pokojnina največkrat ne pokrije niti polovice stroškov oskrbe nepokretne osebe. Občutke krivde in izjave, da ne želijo biti v finančno breme svoji družini, v tovrstnih situacijah zaznavamo že sedaj,« pišejo v stališču.
In izpostavljajo: »Bojimo se, da bi nov zakon v trenutnih okoliščinah namesto večje svobode nenamerno vodil v večjo stisko in odločanje za PPKŽ iz napačnih razlogov. Zakon v tem primeru ne ponuja nobenega varovala, bolnikom pa nalaga težo odločitve, o kateri jim do sedaj ni bilo potrebno premišljevati.«
Menijo tudi, da predlog zakona ne naslavlja ustrezno zdravstvenih stanj, ki lahko vplivajo na bolnikovo presojo. Posebej občutljivo je vprašanje zmožnosti odločanja bolnika s kognitivno ali razpoloženjsko motnjo. »Skrbi nas, da nedorečenost zakonskega predloga vodi v nevarnost zlorab in tragičnih izidov.«
Spomnijo, da bi v primeru upoštevanja predhodno izražene volje bolnika lahko prišlo do situacije, primerljive z zelo odmevno na Nizozemskem, kjer gospa z demenco, ki je kot zdrava podpisala izjavo, da si v primeru izgubljene samostojnosti želi umreti, v fazi napredovale demence ni želela prejeti injekcije smrtonosne učinkovine.
»Da so postopek evtanazije lahko izpeljali, so jo morali prisilno držati pri miru. Sodišče, ki je primer preiskovalo, ni ugotovilo nepravilnosti, vendar se nam ob tem kljub temu poraja vprašanje, ali takšni postopki resnično vodijo v večjo avtonomnost človekovega življenja,« zapišejo v stališču.
V zaključku stališča poudarjajo, da preseneča naglica, ki je v neskladju s korenitostjo sprememb, ki jih prinaša predlog, in v nasprotju s časovnico uveljavljanja primerljivih zakonov v posameznih tujih državah.
Politiko, civilno družbo in zdravstvene organizacije pa pozivajo, da svoje aktivnosti uperijo predvsem v preprečevanje in lajšanje trpljenja bolnikov. Iskanje rešitve za redke primere, ki se dotikajo predloga o PPKŽ, pa naj ne vnaša novih družbenih anomalij.
Celotno stališče je objavljeno tukaj >>>>
