V polemiki med predlagatelji zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (v nadaljevanju predlagatelji evtanazije) in zdravništvom pogrešam mnenja drugih ljudi in tudi drugih poklicnih skupin v zdravstvu. Predlagatelji se paternalistično (kar sicer očitajo zdravnikom) predstavljajo kot glas ljudstva, ki da ta zakon potrebuje in podpira. Ali vemo, da ga res? Človeško mi ideja evtanazije ni povsem tuja, vseeno pa mi vzbuja pomisleke in se sprašujem, katerim ljudem pri nas bi bila danes sploh potrebna.
Predlagatelji postavljajo v center potrebe po evtanaziji trpljenje ali zgolj obet trpljenja zaradi (nevzdržnih) bolečin. Trpljenje je zelo subjektivna stvar in prav gotovo ne korenini samo v bolečini. Je pogosto duševne, psihične, socialne narave. Bolečina je, če sploh, le del trpljenja.
Skozi dolgoletno delo v protibolečinski ambulanti onkološke ustanove s subspecialistično obravnavo bolečine sem se srečevala z množico najbolj bolečinsko prizadetih bolnikov. Nekaterim je bilo res težko pomagati, večini pa solidno, in razvoj stroke, novih zdravil, timski pristop k bolniku so v zadnjih 25 letih naše uspehe izrazito izboljšali, prav tako več znanja osebnih in drugih zdravnikov na tem področju. Izboljšala se je splošna dostopnost ter kvaliteta lajšanja bolečin. Moja izkušnja (z onkološkimi bolniki) je tako precej nasprotna – neozdravljivi bolniki si želijo čim dlje živeti, a s čim manj težkimi simptomi, kar je naša naloga in cilj.
Psiha bolnikov in njihova pričakovanja se v bolezni precej spremenijo in jih zdravi ljudje iz svoje perspektive vrednosti in kvalitete življenja morda težko razumemo; bolniki so hvaležni za učinkovito pomoč, predvsem pa so skupaj s svojci hvaležni, če imajo do konca primerno in empatično oskrbo, kar je dejansko naloga države (paliativna medicina). Po moji izkušnji smo kot narod nagnjeni k upanju do zadnjega in k oklepanju življenja, pa naj je to s perspektive zdravih še tako ubogo. Še več, mnogi bolniki in njihovi svojci si želijo ali celo zahtevajo bolj ali manj brezupno dodatno zdravljenje, ki prinaša nove težave in tudi trpljenje. To pogosto vidim kot potrebo po malo več časa za soočenje in sprejetje bližajoče se smrti in jo razumem. Zato se mi zdi zelo neverjetno, da bi se bolnik odločil za končanje življenja primarno zaradi grozečih, pa tudi ne v fazi hudih bolečin. Vsekakor v svoji dolgoletni praksi takega bolnika nisem srečala. Prav tako ne bolnikov, ki bi vnaprej pisno izrazili voljo (kar zakoni že zdaj omogočajo), da zavračajo določene agresivne oblike zdravljenja, ki so proti koncu onkološke bolezni in življenja bolj verjetne, a z zanemarljivo možnostjo uspeha in podaljšanja življenja (npr. zdravljenje na intenzivnem oddelku, ki je s svojimi postopki sàmo po sebi kljub medicinskemu blaženju trpljenje oz. »mučenje«, seveda z namenom uspešnega zdravljenja). Taka volja bi zdravnikom in vsemu medicinskemu osebju pogosto lajšala dileme in izčrpavanje vsakršnih virov.
Lahko, da se bo odnos do življenja v težkih okoliščinah z novimi generacijami spremenil. Ideja o evtanaziji je lahkotna in po svoje privlačna, ko je ta v še neoprijemljivi prihodnosti, ko si trpljenje iz svoje, še zdrave perspektive samo predstavljamo. Poznam zagovornike, ki so, ko so sami prišli v slabo zdravstveno stanje, na evtanazijo čisto pozabili, in to se mi zdi povsem človeško.
Kriteriji za odobritev evtanazije lahko vodijo do diskriminacije trpečih. Eni najbolj trpečih so gotovo bolniki s hudo depresijo (in praviloma brez bolečin), ki si kljub zdravljenju lahko želijo samo umreti, saj jim je živeti nevzdržno. A ti naj ne bi bili upravičeni do evtanazije. S kakšno paternalistično pravico bi neka komisija odločala, katero trpljenje si zasluži končanje življenja in katero ne? S primerom želim le pokazati, da smo na spolzkem terenu in bi se v diskusijo morali vključili tudi teologi, psihiatri, psihologi, sociologi, več filozofov.
Predlagatelji pravijo, da odobritev evtanazije ne bo stvar golega algoritma. To je iluzija. Ker ravno to bo. Algoritem, kot nujna podlaga za odločanje, kdo da in kdo ne, bo v praksi postal edini merodajen. Ker v realnem življenju danes tako je. Pravno hiperregulirani časi vodijo k vedno bolj striktnemu upoštevanju smernic, vsaj v medicini (kar ni v vsakem primeru optimalno), da se izvajalci zavarujejo pred očitkom strokovne napake, malomarnosti ali celo pregonom kaznivega dejanja.
Sama vidim res le peščico prosilcev za evtanazijo: zelo osveščenih, popolnoma lucidnih ter močnih osebnosti z neozdravljivo boleznijo ali kompleksno starostno betežnostjo in še ohranjenim izrazito razumskim, nepopustljivim odnosom do zmanjšanja kvalitete življenja, osebnega dostojanstva.
Pravico do evtanazije idealiziramo, a njena uzakonitev v obetu precej pesimistične in problemov polne prihodnosti našega sveta bi sčasoma privedla do novih, večjih skupin za evtanazijo, predvsem do (prikritega) pritiska na visoke starostnike in tako do svojevrstne »pomoči« pri za narod vedno bolj pereči obremenitvi z dolgotrajno oskrbo dolgoživih, saj bo realno vedno več zagat pri oskrbi bolnih in starostnikov, ki hočejo živeti. Zakon lahko hitro postane bolj ohlapen.
Hvaležna sem zdravniškim organizacijam in angažiranim posameznim zdravnikom oz. skupinam, da nasprotujejo vpletanju zdravnikov v odločitve in izvajanje končanja življenja. V postopku izvedbe gotovo nismo potrebni. Pri odločanju, kaj je nevzdržno trpljenje, ki naj ga prekine evtanazija, pa naj imajo, če hočejo, besedo drugi profili (psihologi, teologi, filozofi, medicinske sestre ...), saj bi jih to verjetno strokovno zanimalo. In poneslo iz vznesene teorije v prakso.
Zdravniki ne odvračamo oči od trpečih bolnikov (kot so v Sobotni prilogi zapisali predlagatelji zakona), fizično trpljenje bolnikov je del našega vsakdana, saj ga prinesejo tudi ozdravljive bolezni in mnogi postopki zdravljenja. Prekomerna pozornost na trpljenje bi nas lahko zadrževala pri njihovem izvajanju ali celo usmerila v napačno smer. Vsekakor pa je trud, da se bolnik tekom zdravljenja čim bolje počuti, vsak dan večji. Lajšanju trpljenja in bolečin z medicino ter skrbi za kvaliteto življenja in ne le za bolezen se vedno bolj in uspešno posvečamo. Naš poklic hočemo ohraniti kot prvenstveno usmerjen v izboljševanje zdravja in življenja.
Tudi če je namen predlagateljev predvsem napredek v skrbi za manjšine, pa so za opredelitev manjšine verjetno potrebne tudi neke številke oz. kriteriji. Intenzivnost kampanje za evtanazijo me preseneča, saj daje napačen vtis, da gre za reševanje perečega problema, ki to gotovo ni, obstajajo pa v družbi mnogi drugi.
Razprava o evtanaziji bi se morala podaljšati in sprejemanje zakona odložiti. Nujna je tudi strpna, spoštljiva razprava, ki nikogar ne izloča kot nepristojnega, za tako imenovano družboslovno področje, kot so zdravništvo nedostojno diskvalificirali predlagatelji zakona v svojem članku v Sobotni prilogi 12. avgusta. Zdravniki in medicinsko osebje gledamo človeško življenje čisto od blizu v skoraj vseh njegovih težkih pojavnostih. To prinese precej večplastno in ne le medicinsko védenje, ki bi bilo družbi lahko v dragoceno pomoč, ne pa v napoto.
Prim. mag. Ksenija Mahkovic Hergouth, dr. med., specialistka anesteziologije, Onkološki inštitut.
Zapis je bil objavljen v časniku Delo, 2. septembra 2023 (povezava) >>>
