Dežurstvo v enoti za infektološko intenzivno terapijo je nepredvidljivo. Dežuren je en zdravnik in po pet diplomiranih zdravstvenikov v dveh izmenah. Lahko je zelo mirno, vsi bolniki ostanejo vseh 17 ur stabilni, ob štirih, osmih in opolnoči opraviš vizito, pregledaš kontrolne preiskave, potem ležeš in te zbudijo šele ob šestih za jutranje popravke.
Lahko pa se sprejemi začnejo že ob 15.30, ko prevzameš službo, za stabilizacijo novega bolnika porabiš zlahka dve ali tri ure; če so sprejemi na primer trije, prebediš celo noč. Lahko se destabilizirajo že ležeči bolniki in več ur preživiš ob postelji kakšnega posebno hudo bolnega, ki se ga ne da predihavati ali je tlačno tako nestabilen, da ne veš, kaj bi še storil. Lahko bolnik umre - pričakovano - in urejaš potrdilo o smrti, obveščaš svojce in se odločaš o obdukciji ... ali pa nepričakovano in ga pred smrtjo oživljaš. Lahko je nenadoma potrebna dodatna diagnostika, na primer CT glave ali trebuha, in greš s takim bolnikom (skupaj z dvema medicinskima sestrama) do glavne stavbe UKC, vsaj eno uro te ni na oddelku in v tem času probleme rešuješ po telefonu in z velikim zaupanjem v trojico zdravstvenikov, ki je ostala na oddelku.
Nepredvidljivo in včasih napeto.
V enem od mojih junijskih dežurstev, ki se je začelo mirno, so me obiskali študenti, kmalu absolventi medicine. Iza, Ana, Nina, Blažka in Jakob se pripravljajo na trimesečno odpravo v Ugando. Družimo se zadnjih nekaj mesecev. Sama sem bila davnega leta 1997 po zaključenem študiju pol leta v Zambiji, zadnjih deset let pa redno obiskujem Ugando. Rada pomagam skupinam študentov pri pripravah - tako strokovno kot čustveno in kulturno. Veliko odgovornost čutijo do dela, ki ga bodo tam opravljali, saj jih naša medicinska fakulteta na praktično delo bolj slabo pripravi.
Zato se dobivamo in ob pici in pivu (kadar nisem dežurna), premlevamo posamezna strokovna področja, ki jih bodo tam potrebovali - obporodne zaplete, driske in dehidracije, spolno prenosljive bolezni ... govorimo o afriški medicini, o delovanju zdravnika v okolju z omejenimi možnostmi. V času njihovega obiska je na oddelku mir in debata se razvije.
Iz Afrike, kjer bodo od oktobra do januarja prihodnje leto, se miselno preselimo v Slovenijo k njihovi nadaljnji poklicni poti. Zanima me, katere specializacije bodo izbrali. Njihovi odgovori me ne presenetijo. Ginekologija, družinska medicina, radiologija, morda oftalmologija ... pri izbiri razmišljajo o tem, kako bi poklicno pot uskladili s privatnim življenjem, družino, ki si jo želijo ustvariti, kako bi ohranili nadzor nad svojim delovnikom in ne postali ujetniki sistema, ki je z zdravniki podhranjen.
Žal jih v UKC Maribor nismo prepričali, da bi izbirali bolnišnično delo.
Med opravljanjem vaj na različnih oddelkih so dobili vtis, da so zdravniki nezadovoljni, izgoreli, večkrat so slišali "Nikar si ne izberite dela tukaj" ali celo "Kdo danes sploh še želi delati v medicini". Slišim jih, dobro razumem, a se resno zamislim. Ta skupina je namreč med tistimi, ki študija niso izbrali zaradi ugleda ali denarja, ampak imajo čut za sočloveka in imajo medicino radi. Toliko dobro jih po več srečanjih že poznam. In kljub temu si ne izbirajo dela na infektologiji ali interni medicini ali urgenci ali sploh ne v intenzivnih enotah. Ker jih je strah, da ne bodo zmogli živeti in bodo prehitro izgoreli. Mene pa po pogovoru z njimi skrbi, kdo bo čez deset let zdravil mene, ko bom urgentno zbolela. Kdo si bo izbiral specializacije, kjer je delo težko, odgovornost in verjetnost napak velika, kjer se dela 24 ur na dan v enakem tempu?
Lani sem sodelovala na kariernem sejmu na medicinski fakulteti, predstavljali smo možnosti specializacij in nadaljnjega dela. Študentje so največ spraševali: Ali se pri vas dežura? Koliko ur na teden se dela? Ali je treba med specializacijo krožiti v Ljubljani? Vprašanja so bila torej povezana s kvaliteto življenja. Popolnoma legitimna, ko si star 24 let in si ustvarjaš življenje in družino. Ne morem reči, da nimajo prav. Pravzaprav imajo zelo prav. Način življenja naše generacije, ki smo na prvo mesto postavljali delo in delali preko vzdržnih mej, je privedel do tega, da je izgorelost med nami pravilo in ne izjema. Zdravniki smo nezadovoljni in sistem ne funkcionira. Zato moramo mlajšim prisluhniti in od njih izvedeti, kako narediti delo vzdržno. Pritegnila jih ne bosta trda roka in načelo Če smo potrpeli mi, boste še vi.
Kako lahko mladim generacijam, ki jim je to upravičeno pomembno, zagotovimo kvaliteto življenja, a jih kljub temu motiviramo za delo na najtežjih točkah zdravstvenega sistema?
A tudi jaz imam nekaj vprašanj za njih. Kako si predstavljajo, da se bodo naučili praktične medicine? Kako nameravajo postati dobri zdravniki? Po zaključenem študiju medicine imaš glavo polno teoretičnega znanja, a pri bolniku ne znaš vselej pravočasno ukrepati in se prav odločiti. Delo z bolniki te naredi zdravnika. Šele ko 10.000 ur preživiš z bolniki in sam sprejemaš odločitve, postaneš dober zdravnik. Tako kot športnike ali glasbenike te šele teh 10.000 ur pripelje do mojstrstva. Če redno delaš in dežuraš štiri- do petkrat mesečno (kot je navada), nabereš to prakso v sedmih do osmih letih. In res okoli dve leti po specialističnem izpitu (šest let plus dve) postaneš v svojem delu zanesljiv, z občutkom, da znaš in lahko tudi druge kaj naučiš. Šele takrat pri vsaj 80 odstotkih bolnikov točno veš, kaj je treba narediti, in imaš občutek, kako se bo zdravljenje izšlo. Okoli 20 odstotkov bolnikov ni običajnih, ti te prisilijo, da bereš, raziskuješ, se posvetuješ in iščeš rešitve. In na koncu ostane vedno nekaj bolnikov, ko kljub vsemu trudu ne veš, kaj narediti, in se - ne izide.
Ko študentje odidejo, odprem spletno stran Zdravniške zbornice Slovenije in razpis specializacij, objavljen aprila letos. Razpis objavi zbornica v sodelovanju z ministrstvom za zdravje dvakrat letno. Tokratni spomladanski razpis je res čuden. Od skupno 267 specializantskih mest jih je 100 razpisanih za družinsko medicino. Do zdaj nevideno razmerje. Očitno je to poskus urediti primarno zdravstvo. A žal je 74 od teh 100 mest ostalo nezasedenih, za specializacijo družinske medicine se je prijavilo le 26 zdravnikov. Treba bo narediti še kaj več kot le na silo razpisati mesta specializacij. Prosta mesta ostajajo tudi za urgentno medicino, interno medicino in njene veje, infektologijo, patologijo, psihiatrijo, travmatologijo ... Kot že zadnjih nekaj let pa je prijav več, kot je mest za področja dermatologije (15/4), fiziatrije (5/3), ginekologije (12/9), kardiologije (8/5), oftalmologije (7/4), ortopedske kirurgije (9/2), plastične kirurgije (9/1), radiologije (23/10), splošne kirurgije (9/4); vse to so področja, kjer je možno tudi delo zunaj javnih ustanov ter s tem večji nadzor nad svojim delovnim časom in življenjem.
Tokrat ostajam z veliko vprašanji, na katera ne poznam odgovorov. Kakšna bo prihodnost našega zdravstva že čez kakih deset let? Kdo bo delal v urgentnih ambulantah in intenzivnih enotah v nedeljo ponoči? Kakšne zdravnike bomo imeli brez vloženih 10.000 ur dela? Kaj lahko naredimo, da bo zdravniški poklic tudi življenju prijazen? Kako lahko mladim generacijam, ki jim je to upravičeno pomembno, zagotovimo kvaliteto življenja, a jih kljub temu motiviramo za delo na najtežjih točkah zdravstvenega sistema?
Alenka Strdin Košir, dr. med., spec.
Kolumna je bila objavljena v časniku Večer >>>>
