Bojana Beović
Čas se je zadnje mesece in leta zgostil. Morda nastane ta občutek po letih nabranih izkušenj, morda s pandemijo, vojno, poplavami … Ves ta čas se je v našem poklicnem svetu veliko in še več delalo ter še več dogajalo. Praktično nič pa se ni zares zgodilo tam, kjer bi se moralo.
S smiselno previdnostjo ves čas vstopa v medicino eksponenten tehnološki razvoj. Vseskozi tehtamo med dejansko prednostjo za bolnika, neželenimi učinki in vplivom na kakovost življenja. Velik pospešek znanosti in klinični uporabnosti njenih dosežkov je dala pandemija. Razvoj RNK-cepiv so potrdili z Nobelovo nagrado. Vrednost majhne škatlice, ki v 15 minutah z veliko gotovostjo pravilno oceni našo kužnost, spoznavamo sami. Še veliko več nas čaka: umetna inteligenca, napredek genetike, gojenje tkiv …
Medicina postaja še zanimivejša: obvladamo nekoč neobvladljive bolezni, spoznavamo nove. Kljub temu zdravstvo poklicno zanima vse manj ljudi. Enako je povsod v primerljivem svetu, slovenska posebnost je nadpovprečno pomanjkanje zdravnikov. Zanimanje za študij medicine je zdrsnilo še za nekaj mest. Prijave za specializacije kažejo na nezanimanje za delovno intenzivne, a s strokovnega stališča zelo zanimive smeri. Srečali smo se s kolegi po vsej državi, povsod govorimo o pomanjkanju ljudi. Ne več le v družinski medicini.
Ne vem, ali se odločevalci zavedajo, da je njihova prva naloga na poti do povečanja dostopnosti prepričevanje kadra, da se splača postati ali ostati del zdravstva. Tudi najbolj pripravljene in kadrovsko popolnjene države se soočajo z neusmiljeno statistiko starajočega se prebivalstva. Pri nas je delež zaposlenih v zdravstvu in socialnem varstvu še nižji od evropskega povprečja. V Evropi se največje težave kažejo v državno vodenem zdravstvu Združenega kraljestva. Bolj odporni se zdijo sistemi, ki svobodno, glede na potrebe bolnikov, vključujejo vse, ki znajo izvesti za prebivalce pomembne storitve. Ali bo zdravstvo, kot ga poznamo, še obstajalo v družbi spremenjenih vrednot? Kako se novega sveta na področju zdravstva lotevamo v Sloveniji?
Zaostanek pri zdravniških plačah gotovo ne vpliva ugodno na razporejanje specializantov na manj donosna specializantska mesta, najmanj je cenjeno znanje. Prostorske možnosti v velikem delu državnih bolnišnic so nedostojne za bolnike. Zasedamo žalostno dno evropskih statistik o deležu enoposteljnih sob. Zdravniki dnevno improviziramo in se v bolj ali manj prijaznih tonih borimo za proste postelje. Ne zase, za bolnike. Ne več po sobah, zdaj že po hodnikih. Tako imenovani oddelki H v osrednji slovenski bolnišnici niso več šala, ampak resna oznaka za oddelke, ki uradno ne obstajajo.
Spopadamo se z dolgimi čakalnimi dobami, za katere še vedno niso izračunali, kako dolge zares so. Za opremo zdravniki pogosto sami iščemo komaj legalne poti. Medtem instant rešitve z vso resnostjo nizajo ljudje z ulice in že davno pogoreli »eksperti«. Ključni odločevalci posvetijo več pozornosti alternativnim metodam zdravljenja kot reformi. Ne nagrajujemo dela, ki k zdravju in življenju prinaša največ, ampak tiste, ki postavljajo ali ohranjajo ovire. Govorimo o bolniku v središču, obenem pa z vso silo branimo institucije. Pomemben je položaj posameznih poklicnih skupin, ne pa, kako bomo najbolje oskrbeli kar največ bolnikov.
Zdravniki vemo, da se mora naše delovno okolje v dobro bolnikov spremeniti. Zato smo zdravniške organizacije pripravile poudarke, ki bi lahko prinesli izboljšanje. V razpravo smo vključili tudi nemedicinsko stroko, kot so organizacije bolnikov, naših edinih pravih parterjev. Samo enotno lahko premaknemo globoko zakoreninjen sistem. Ostati tiho bi bila lažja, a slabša možnost.
Prof. dr. Bojana Beović, dr. med., spec., predsednica
Uvodnik iz novemberske številke revije Isis
