Že več let je glavna obljuba vsakega ministra ali ministrice za zdravje, da bo poskrbel(a) za dostopno primarno raven. O tej temi potekajo okrogle mize in pogovorne oddaje, z njo se ukvarjajo strateški svet za zdravje, ZZZS, novinarji, politiki, varuhi pacientovih pravic in načela enakosti, organizacije pacientov, družbena omrežja in komentatorji, ki radi objavljajo fotografije praznih čakalnic kot dokaz namišljene obremenjenosti zdravstvenega sistema.
V tem »nedostopnem svetu primarnega nivoja« vsakodnevno delamo zdravnice in zdravniki različnih specialnosti, ki s svojimi timi oskrbujemo populacijo praktično od spočetja do smrti. Družinski zdravniki, pediatri in šolski zdravniki, ginekologi, specialisti medicine dela in športa, urgentni zdravniki in zobozdravniki pokrivamo pestro paleto področij: od preventive, skrbi za delovno aktivno populacijo, zdravljenja akutnih obolenj in vodenja kroničnih bolnikov. Vključujemo se v terensko nujno medicinsko pomoč in neprekinjeno zdravstveno varstvo v zdravstvenih domovih in urgentnih centrih, izvajamo paliativno oskrbo, skrbimo za populacijo starejših in mlajših oseb v različnih socialnovarstvenih in drugih specializiranih zavodih in v zaporih, sodelujemo v cepilnih centrih, obenem pa smo izbrani osebni zdravniki ključni za zagotavljanje nadomestil zaradi odsotnosti z dela, pridobitev ocen invalidske komisije glede telesnih okvar, invalidnine, dodatka za pomoč in postrežbo in drugih z zakonom zagotovljenih pravic in socialnih transferov.
Svet se je v zadnjih 20 letih bistveno spremenil. Družba se stara. Pri mladih opažamo razmah duševnih težav, anksioznosti in nekemičnih odvisnosti. Možnosti medicine se širijo. Številne diagnoze, ki so še pred 20 leti pomenile prezgodnje umiranje, so sedaj kronične bolezni, ki jih z ustrezno terapijo in vodenjem uspešno obvladujemo. Številna obolenja, ki so jih še do nedavnega vodili na sekundarni ravni, sedaj lahko kakovostno samostojno vodi izbrani osebni zdravnik. Družba je postala kompleksnejša, bolj razslojena, bolj multikulturna. Zdravniki se vsakodnevno soočamo z jezikovnimi ovirami, z izzivi različnega sociokulturnega in duhovnega dojemanja bolezni in zdravja, sveta in družbenih/družinskih vlog. Bolniki so bolj informirani, hkrati pa tudi tarča številnih namernih in nenamernih dezinformacij in teorij zarot. Srečujemo se s težkimi socialnimi situacijami, ki so nam bile do nedavnega nepredstavljive, predvsem pa smo priča zelo različnim pričakovanjem in predstavam o tem, kaj naj bi bile pravice pacientov. Razkorak med pričakovanji in realnim stanjem našega utrujenega zdravstvenega sistema ustvarja napetosti, ki se ob splošni družbeni klimi nemalokrat stopnjujejo v verbalno nasilje in grožnje. Digitalizacija sveta daje marsikomu vtis, da mora biti vse dostopno »na klik«, odgovornost zdravstvenih delavcev pa je, da izražene potrebe triažiramo glede na resnost zdravstvenega stanja, ne pa glede na zahtevnost oz. agresivnost posameznika.
Na drugi strani vrat te »nedostopne trdnjave«, marsikje še vedno z arhaičnimi rumenimi kartotekami na mizi, pa smo zdravstveni timi, katerih procesi dela se niso bistveno spremenili že zadnjih 30 let. Kot da smo zabetoniran otok sredi tekoče reke in od odločevalcev, politikov, celo bivših ministrov poslušamo: »Kako so zdravniki pred 30 leti lahko naredili vse, ko pa jih je bilo manj?« Osebno me, kot družinsko zdravnico, osuplja vsakršna odsotnost razmisleka politike o tem, kaj si kot družba od primarne ravni zdravstva sploh želimo. Kako lahko ukrepi temeljijo na anekdotičnih izkušnjah posameznikov, ki zvenijo v smislu: »Ko sem bil zadnjič pri svoji zdravnici, sem čakal 30 minut, kljub temu da ni bilo nikogar v ambulanti,« ali na podatkih, za katere vsi, ki delamo v praksi in podatke vnašamo v sistem, vemo, da ne odražajo dejanskega stanja. Ker ne merijo dejanskih obremenitev, ne upoštevajo spremenjenih razmer in ker so vedno znova izkoriščeni z namenom dokazovanja, da zdravniki delamo premalo. Če si npr. kot domska zdravnica vzamem 30 minut časa za družinski sestanek s svojci pacienta z napredovalo demenco, da se pogovorimo o njegovi nadaljnji obravnavi, je to za ZZZS čas, ko ne delam. Ker si ne morem beležiti nobene storitve. V tem času je nivo moje delovne obremenitve enak 0 in v tem času v ničemer ne pripomorem k realizaciji programa ambulante.
Ne morem razumeti, kako v vseh teh letih poglabljanja krize osnovnega zdravstva, ki se je začela že davno pred covidom, ni bila opravljena resna objektivna analiza procesov dela z namenom optimizacije izkoriščenosti strokovnih kadrov. Kako smo lahko zdravniki, drugi zdravstveni delavci in predvsem bolniki talci demagogije in vpliva tistih institucij in nosilcev moči, ki zaradi neznanja, odsotnosti odgovornosti ali osebnih interesov ne želijo, da se analizira realne podatke in posodobi delovne procese, da bodo prilagojeni zmožnostim zdravstvenega sistema in dejanskim potrebam družbe. Zakaj se mora tako deficitaren in visoko izobražen kader, kot smo zdravniki specialisti, ukvarjati s tisoč in enim opravilom, ki ne zahtevajo medicinskega znanja. Organizacija naročanja, ukvarjanje s potnimi stroški in nalogi za prevoz, iskanje šifer za enostavne medicinske pripomočke, ugotavljanje veljavnosti kontrolnih napotnic, odpiranje kratkih bolniških dopustov za stanja, ki ne potrebujejo nobene medicinske intervencije, razlaganje pravic iz zdravstvenega zavarovanja, pisanje napotnic, receptov, bolniških listov po navodilih drugih zdravstvenih izvajalcev in številna druga administrativna opravila, ki odžirajo dragoceni čas, so še vedno v celoti prepuščena zdravnikom.
V nekem drugem, bolj logičnem svetu bi se kot družba najprej vprašali, ali sploh potrebujemo zdravnike na primarni ravni. Če jih ne, bi odločevalcem predlagala, da jih nehajmo izobraževati in vzpostavimo sistem brez njih. Če pa se odločimo, da je zdravnika na primarni ravni zdravstva smiselno ohraniti, potem naj nam, zdravnikom, pustijo opravljati zdravniško delo. Preglejmo v praksi (in ne na papirju!) delovne procese. Ugotovimo, katere so tiste delovne naloge, ki jih lahko samostojno opravlja drug strokovni ali administrativni kader brez medicinskega znanja. Od javnih zdravstvenih zavodov zahtevajmo, da poskrbijo za optimalno logistično in organizacijsko podporo zdravnikom, zato da bo vsaka minuta zdravnikovega delovnega časa vsebinska.
Primarna raven ne izgublja zdravnikov in ni manj zanimiva za mlade zgolj zaradi prekomernih obremenitev, ampak predvsem zaradi neverjetnega in osupljivega bremena nesmiselnega dela. Delo na primarni ravni bi lahko bilo tako zelo izpolnjujoče, strokovno bogato, dinamično, polno dobrih vsebinskih izzivov. Koliko zadoščenja imaš kot zdravnik, ko ti uspe hitro postaviti pravilno diagnozo. Ko vidiš, da je bolniku po priporočenih ukrepih bolje. Ko ti uspe vzpostaviti kakovosten medosebni odnos in ko vidiš, da tvoje znanje prinaša kratkoročne in dolgoročne koristi za pacienta in širšo družbo. To bi morali videti mladi, študentje medicine in mladi zdravniki, ko v sklopu izobraževanja vstopajo v naše ambulante. Zadovoljne, motivirane in zagnane kolege, ki delajo v pogojih, kjer lahko uporabljajo in nadgrajujejo svoje znanje. Videti bi morali delovna mesta, kjer je dobrodošla inovativnost in kjer lahko uvajaš nove načine dela, če se v praksi izkažejo kot učinkoviti. Preseganje zatohlosti in sistemskega mikromenedžeriranja je edini način, da bodo mladi začutili, da želijo tudi sami opravljati takšno delo. Ker lahko nudi dovolj strokovnega in osebnega zadovoljstva in intelektualne svobode. Glavno nezadovoljstvo namreč izhaja iz dejstva, da so naše delo degradirali na raven birokratov, ohranili pa odgovornost zdravnikov. Hkrati pa ne želijo slišati, da je časa, ko smo lahko zdravniki, vedno manj.
Boj za izboljšanje delovnih pogojev pomeni boj za kakovostnejše delo. Zato je pomembno, da se kot stroka vsakič znova zoperstavljamo izkrivljeni birokratski logiki in si prizadevamo za to, da se rešitve začne iskati tam, kjer jih potrebujemo. Na terenu. Cilj prizadevanj za dostopnejšo primarno zdravstvo namreč ne more biti to, da bo imel vsak človek zeleno kljukico v polju izbranega osebnega zdravnika, ampak da bo vsak človek imel zdravnika, ki si bo lahko zanj vzel dovolj časa za strokovno delo in normalen medčloveški odnos. Temu smo zavezani.
AVTORICA: Polona Campolunghi Pegan, dr. med., Zdravstveni dom Nova Gorica
