Avtobiografija »Skalpel«, avtorja Uroša G. Ahčana
O kirurgih vemo malo, zelo malo oziroma čisto premalo, o njih pa krožijo najrazličnejše zgodbe, krilatice, pripovedi, izmišljotine. Kakšno pa je resnično življenje kirurga, lahko preberemo v avtobiografiji »Skalpel« našega uglednega kirurga UKC Ljubljana, profesorja Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani in inovativnega avtorja številnih operativnih metod tudi v mednarodnem merilu, dr. Uroša G. Ahčana. Ker je literarno zelo nadarjen, ni nič čudnega, da je na mikaven in mestoma celo fascinanten način popisal lastno življenjsko zgodbo, s poudarkom na svoji medicinski izbranki, plastični, rekonstrukcijski in estetski kirurgiji.
Vsi, ki nam je medicina kruh, se dobro zavedamo zahtevnosti tega poklica, predvsem pa izjemne odgovornosti do bolnika. Manj pa morebiti vemo o ozadjih posameznih specialnosti, njihovih zahtevah in pogojih. Prav tukaj je Uroš tisti, ki človeško toplo, bralstvu razumljivo in privlačno, a hkrati iskreno govori o svojem poklicu, bolnikih, sebi in družbi, mednarodni strokovni in znanstveni skupnosti in še čem. Tudi družina pri tem ni izpuščena ali obravnavana obrobno, je sestavni del kirurgovega življenja, njegove moči, da vedno znova z ljubeznijo in notranje izpolnjen pristopa k bolnikom ter se jim popolnoma predaja. Čas, ko je z njimi, je posvečen samo njim in sodelavcem, timu nepogrešljivih soustvarjalcev. Kako pomembni so zanj sodelavci, kako jih spoštuje in razume njihove stiske! Spominjam se TV-intervjuja s prof. dr. Zoranom M. Arnežem, Uroševim vodstvenim predhodnikom, ki je po odhodu v tržaško bolnišnico povedal, da pogosto sanja o svoji presežni ljubljanski ekipi in številnih možnostih, ki mu jih je profesionalno dajala …
Spomnim se tudi priprave svojega knjižnega poglavja o razvoju plastične in rekonstrukcijske kirurgije pri nas ter svojega vprašanja Urošu, ali bi mi lahko kdo iz njegovega tajništva tehnično pomagal. Takoj je povedal, kako so njegovi sodelavci preobremenjeni in kako skrbi, da jim ne bi nalagal dodatnega dela. Res spoštujem! Tajnica ga. Mateja je sodelavka z veliko začetnico, ki je tudi za moj knjižni zapis poiskala obilo nepogrešljivih podrobnosti, med njimi tudi podatke o Uroševem mednarodnem delu.
Prof. Ahčan se dobro zaveda pomena tima sodelavcev, specialistov, specializantov in zainteresiranih študentov, kakor tudi anesteziologov, instrumentark in drugega osebja. V besedilu velikokrat izpostavi njihova imena, govori o toplem medčloveškem odnosu, ki je temelj uspešnega kirurškega dela. Zato kot predstojnik sodelavcem namenja svoj čas, pohvale, spodbude, ki jim dajejo krila. Tako se znanje plemeniti, stroka raste, izboljšuje se pa tudi znanstvenoraziskovalno in pedagoško delo.
Bralcem bo gotovo najmikavnejši del avtorjevo opisovanje zgodb najrazličnejših bolnikov. Te so srčika knjige, tiste, ki najbolj nazorno in verodostojno prikazujejo kirurgovo delo. Paleta usod, ki jih piše življenje, je tako raznolika, da ob njih bralec pozabi na nočno uro in zgodnjo jutranjo budilko. Profesor Ahčan zgoščeno pripoveduje o ugrizu morskega psa, skoraj brezupnem reševanju dvoletnega opečenega otročka, rekonstrukciji vseh mogočih poškodb rok in nog, obraza, trupa, predvsem pa številne zgodbe o operacijah dojk, za katere je skupaj s strokovnjaki Fakultete za strojništvo UL razvil imenitno tehniko 3D-oblikovanja modela dojke. Njegov mednarodni sloves na tem področju je nadaljevanje presežnega dela rekonstrukcije dojke, ki jo je začel Urošev učitelj, profesor Zoran M. Arnež. Prof. Ahčan je leta 2013 izdal imenitno knjigo o rekonstrukciji dojke po prebolelem raku z naslovom »Ko se življenje obrne na glavo: vse, kar bi morali vedeti o raku in rekonstrukciji dojke«. Knjiga je vrhunsko ilustrirana in opremljena s fotografijami operiranih bolnic. Predvsem pri bralkah je zbudila zelo optimističen pogled na rekonstrukcijo dojk. Delo je bilo prevedeno v več svetovnih jezikov in prinaša ženskam, ki zbolijo za najpogostejšo obliko raka, zaupanje v estetsko rekonstrukcijo amputirane dojke.
Avtor se zaveda velikega pomena učiteljev, strokovnjakov širom po svetu, ki so mu dajali znanje in izkušnje. Hvaležnost in pietetni odnos izkazuje do pokojnih, dr. Marka Godine, ki je pri 43 letih tragično končal svojo izjemno rekonstruktivno kirurško pot na vožnji iz Zagreba v Ljubljano v miniaturni školjkici najmanjšega avtomobila Fiat 126, ljudsko imenovanega bolha. Kako živo se ga spominjam iz operacijske sobe plastike, ko sem bila še na anesteziologiji!
Uroš s svojo neposrednostjo in ustvarjalno domišljijo z lahkoto nagovarja kolege drugih kirurških področij za sodelovanje, skupno premagovanje stisk tudi neobičajnih bolnikov. Takšen je primer bolnice, ki je zaradi rakave bolezni izgubila nos in je prišla sama k njemu v ambulanto z zamislijo, da bi iz njenega lastnega tkiva naredili nov nos. Operacija je bila zelo odmevna in smo o njej brali v medijih. Veličina avtorja je v tem, da zna sprejemati izzive, se soočiti z njimi in poiskati odgovore na doslej nezastavljena vprašanja … V tem je pravi mojster, saj spoznanja in izkušnje vrhunsko prenaša v nove izzive. Za vse to pa je potrebna ne le vizija, ampak tudi pogum in izjemna delavnost. Avtor pri tem glasno pove, da za uspeh ni nihče zaslužen sam, ampak imajo velik delež pri tem učitelji, vera vase in v sodelavce, na koncu pa rabiš še kanček sreče.
Avtor v nekaj stavkih – kot slikar v skicirki – oriše svoje bolnike, njihovo socialno okolje in življenjske razmere, ob tem pa izžareva visok osebni etos in spoštovanje do njih, kakor tudi do svojih sodelavcev. Neredko se ti bolniki še po desetletjih hvaležno vračajo s košaro svežih jurčkov in z božičnimi čestitkami … Svojih medicinskih dobrotnikov ne pozabijo do konca življenja. Te drobtinice prinesejo v pisanje človečnost in uvid v globoko trpljenje bolnikov, ki prihajajo pod kirurški nož. Želeti si je, da bi bilo med ljudmi manj samoumevnih pričakovanj, saj za velikimi rezultati vedno stojijo brezmejna žrtvovanja posameznikov, ki so se odločili za zahtevno poslanstvo. Avtor tudi pove, da je poklicne predanosti vse manj in da se družba zelo spreminja. Nas bodo v prihodnje pri težkih poškodbah in različnih potrebah po kirurški obravnavi še zdravili tako predani kirurgi? Ali bomo tudi pri nas izgubili to plemenito poslanstvo zdravništva zaradi prevelike brezbrižnosti med odločevalci v političnih vrstah? Ali ti razumejo, da izgorevanje zdravništva in drugih sodelavcev v zdravstvu ni samo po sebi umevno? Povezano je z visokimi žrtvami, veliko zbolevnostjo, krajšo življenjsko dobo, višjo samomorilnostjo zaradi bremen poklica. In zahtevnih razmer v zasebnem življenju zaradi pomanjkanja časa in preutrujenosti.
Avtobiografsko delo profesorja Ahčana široko razprostre paleto zapisanih dilem, možnosti in izbir, ki se zdijo nujne in samoumevne … Tudi pedagoško delo z bodočimi specialisti in študenti medicine prikaže v veliko posebnih dimenzijah, da jih lažje razumemo. Iz vsake zapisane besede, geste, dejanja veje humanistična nota človeka, ki je zrasel v skromnem in delovnem okolju. Globoko spoštovanje plemenitih vrednot izvira iz zakladnice domače vzgoje, ki ga je oblikovala v čutečega in v najvišji zdravniški etos verujočega člana Hipokratove družine, kakršno želimo ohranjati tudi v digitalni dobi. Kako jo ohraniti, ostaja retorično vprašanje, ki pa naj ne izzveni v prazno. Kolega Uroš je večkrat pisal odmevne zapise v javna glasila, prelival adrenalin in entuziazem v razmisleke za boljši jutri. Avtor tudi zapiše, da mu skrbi za lastne bolnike kratijo nočni mir, da od stresa škripa z zobmi in potrebuje pomoč zobozdravnikov! Biti uspešen kirurg in s skalpelom vračati ljudem okvarjeno telesno funkcijo, odpravljati prikrajšanost ali poskrbeti samo za lepši videz, so le navidezno vsakdanje stvari. Za tem stoji brezmejna predanost poslanstvu, globoka empatija do bolnika in ljubezen do stroke. Od tod izvirajo tudi visoki etični principi pri reševanju strokovnih dilem.
Avtor se profesionalno in kritično loti tudi obravnave estetske kirurgije. Sodobni čas vse bolj površinsko obravnava človeka, saj je postala zunanjost skoraj najpomembnejši adut uspeha. Kopica knjižnih prikazov estetske kirurgije in reševanja včasih celo življenje ogrožajočih stanj v njej dodatno izpostavljajo avtorjev kritični odnos do neetičnih pristopov ter prekoračitev meja stroke pri nekaterih »obrtnikih estetske kirurgije«. Slikovito zapiše, da je celo »modra kri« samo rdeča in zanjo prav tako veljajo temeljna načela stroke: torej nihče ne bi smel prestopiti Rubikona njenih zlatih pravil. Ta lahko ostane vrhunska le, če kirurg ohranja kritičen in plemenit odnos do nje ter se pod svoje delo vedno tudi dostojanstveno podpisuje.
Pomemben del rekonstruktivne kirurgije je tudi opeklinska kirurgija, kjer se avtor globoko prikloni kraljici opeklinske kirurgije v mednarodnem prostoru, slovenski kirurginji profesorici dr. Zori Janžekovič. Glede na vrhunski ugled njenega imena bi lahko naše zdravništvo morebiti imenovalo svoj dan zdravnikov po njej.
Velika sreča kirurga ali kirurginje je, da ima življenjskega sopotnika, ki ga v napornem strokovnem življenju razume, podpira, spoštuje in prevzema nase številne obveznosti družinskega življenja. Globoka hvaležnost velja torej cenjeni kolegici, soprogi pediatrinji, ki je ne le opravila preštevilne družinske obveznosti, ampak tudi uspela, da sta z lastnim vzorom navdušila starejšo hčerko, da se je prav tako zapisala medicinskemu stanu. Uroš pa je v slovo na očetovem grobu govoril o hvaležnosti za vse veliko in dobro, kar sta starša tudi kot dedek in babica dala vnukinjama in vsej družini.
Glede na avtorjev izostren estetski čut in odnos do upodabljajoče umetnosti je knjiga tudi vrhunsko likovno opremljena z barvitimi ilustracijami Mitje Bokuna. Čestitke vizualnemu umetniku za njegov tankočuten likovni jezik, ki prinaša avtorjevo sporočilo. Še bolj presenetljivo pa je, da so ji dodani videoposnetki številnih bolnikov, ki pričajo o svojem zdravljenju. Dodani so s QR-kodo. Prav revolucionarno!
Prof. dr. Uroš Ahčan je več kot le genialni kirurg, je vzor hipokratične drže zdravnika. Nič čudnega, da je bil Delova osebnost leta 2018 in prejemnik jabolka navdiha 2018, kot pisec pa Dergančev nagrajenec pri Slovenskem zdravniškem društvu in še bi lahko naštevali. Velike domače nagrade gotovo še sledijo, v mednarodnem prostoru pa je izjemno priznan strokovnjak, inovativen kirurg, ki nadaljuje vrhunski sloves slovenskih plastičnih, opeklinskih in rekonstruktivnih kirurgov od prof. Zore Janžekovič do dr. Marka Godine in prof. Zorana M. Arneža.
Slikovna oprema
Naslovnica knjige »Skalpel«, avtorja prof. dr. Uroša Ahčana, specialista plastične in rekonstruktivne kirurgije, predstojnika Klinike za plastično, opeklinsko, rekonstrukcijsko in estetsko kirurgijo UKC Ljubljana. Na dopustniško inspirativnem Malem Lošinju je avtor v treh tednih mojstrsko popisal svojo kirurško zgodbo. Dodal ji je svoje dnevniške zapise iz leta 2003. Pred nami je vrtinec zgodb o profesionalni in človeški pomoči bolnikom, empatičnem vživljanju v usodo bolnikov, uspehih in zapletih, objemih sreče in solzah nemoči, sprejemanju omejitev stroke, strahu in pogumu. Avtor daje srce na dlan in razkriva ljubezen do bolnikov ter kirurgovo ranljivost in trpljenje ob strokovni in neredko sistemski nemoči. Kaže tudi ponižnost pred neobvladljivostmi medicine in življenja ter se zaveda, da ga je čas imel v oblasti. Želi se izviti iz tega primeža in misliti tudi nase in na svoje najdražje.
AVTORICA: prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec, dr. med., Inštitut za zgodovino medicine Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani, zvonka.zupanic-slavec@mf.uni-lj.si
