»Kdor ni dovolj pogumen, da bi tvegal, ne bo v življenju dosegel ničesar.«
(Muhammad Ali)
Prof. dr. Črt Marinček, dr. med., je redni profesor za fizikalno in rehabilitacijsko medicino v pokoju. Njegova pot na takratnem Zavodu za rehabilitacijo invalidov (danes Univerzitetni rehabilitacijski inštitut Soča) se je začela kmalu po zaključenem študiju medicine v Ljubljani. Doktoriral je leta 1981, od 1992 je redni profesor na Medicinski fakulteti v Ljubljani. Leta 2018 je prejel naziv zaslužnega profesorja Medicinske fakultete UL, leta 2019 pa častni doktorat na Univerzi Stradinš v Rigi. Je aktiven član Uredniškega odbora Isis, v prostem času pa navdušen jadralec, ljubitelj potovanj, fotografije, glasbe in knjig. O vsem po malem v pričujočem intervjuju.
AVTORICA: Barbara Podnar, dr. med., spec. oftalmologije, barbara.podnar@gmail.com
Članek je bil objavljen v reviji Isis povezava >>>
Kako ste se odločili za študij medicine?
Kar zanimiv splet okoliščin. Pokojni oče Zdenko in mlajši brat Gorazd sta strojnika. Naš družinski prijatelj je bil pokojni akademik profesor Andrej O. Župančič, s katerim sem doživel nekaj nepozabnih turnih smuk na Komni, Blegošu in še kje. Z njegovim nečakom Matejem sva mu pomagala snemati film o močvirskih pticah na Plitvicah in v solinah na Pagu. Za medicino sem se odločil, da bi se mi oče čim manj vtikal v študij. Vpisal sem se leta 1964 in študij končal leta 1969.
Po kakšnem ključu ste pristali na rehabilitaciji?
Tudi zanimiva zgodba. Avgusta 1970 sem stažiral na Otroški kliniki na Vrazovem trgu pri dr. Ivici Tivadar. Pri težko bolnih otrocih sem ostajal še pozno popoldne, otroci pa vedno: »Kdaj prideš, stric?« Potem sem šel za tri mesece stažirat kirurgijo v ZDA, in sicer v Barberton, Ohio. Ko sem se vrnil, na Otroški kliniki niso imeli mesta zame, ker so sprejeli kolegico z dobrimi zvezami.
Po nasvet sem šel k očetovemu prijatelju, takratnemu predstojniku Nevrofiziološkega inštituta, prof. dr. Milanu Dimitrijeviću. (Sedaj že vrsto let živi v Houstonu in v starosti – letos je praznoval 92 let – redno prihaja na vikend v Ribčevem Lazu v spremstvu ene izmed svojih dveh hčera.) Na košček papirja mi je napisal nekaj besed in me poslal na Zavod za rehabilitacijo invalidov. Sprejela sta me direktor Miro Vesel in prim. dr. Slobodan Grobelnik.
Po kratkem razgovoru so me zaposlili za tri mesece kot volonterja. To pomeni, da so mi plačevali vse prispevke in malico. Sledila je pogodba za nedoločen čas. Že med specializacijo so me jemali s seboj na službene poti in me vključili v raziskovalno delo, saj so videli, da potrebujem denar. Ob podpisu pogodbe za raziskovalno delo so mi takoj nakazali polovico honorarja, ostalo pa po opravljenih obveznostih. Pomagali so mi tudi s kreditom za stanovanje in v njem stanujem še danes. Leta 1973 sem s pomočjo finske državne štipendije odšel v Helsinke. Tam sem bil tri mesece, od začetka januarja do konca marca. Veliko sem se naučil. Takrat so imeli veliko srčnih infarktov in zjutraj so poslovneži peš, v temi, hiteli na delo v športnih copatih, oblečeni v majice z napisom Teci za svoje življenje (Run for your life).
V Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča sem ostal do upokojitve leta 2014.
Ko sem začel z delom, so bili poleg primarija zaposleni še štirje zdravniki. Že dolgo niso imeli zaposlenega specializanta. Preden sem postal predstojnik, sem delal na vseh oddelkih.
Takrat so to bili oddelki za bolnike z amputacijo, za bolnike s paraplegijo in tetraplegijo, za bolnike po možganski kapi, pa še ločena oddelka za moške in ženske.*
Moje delo je bilo vsa leta tako raznovrstno, da nikoli nisem čutil potrebe po zamenjavi službe.
Kako ste postali predstojnik (strokovni direktor)? Kakšen je bil Vaš motiv?
Pri delu sem želel imeti čim bolj proste roke in čim več svobode pri odločanju. Ker sem bil zaposlen tudi na Medicinski fakulteti v Ljubljani, sem kot vabljeni predavatelj veliko potoval, organiziral kongrese itd.
Za predstojnika je veljal štiriletni mandat. Svetu zavoda je bilo treba predložiti načrt strokovnega, pedagoškega in raziskovalnega dela, pred tem pa seveda poročilo o izpolnjenih načrtih v preteklem mandatu. Bili so tudi drugi kandidati. Nikoli pa nisem hotel imeti opravka z denarjem in nikoli nisem prosil za višjo plačo! Nikoli nisem imel plačanih nadur, nadomestil sem jih s prostimi dnevi. Prvi smo uvedli žigosanje ob prihodu in odhodu z dela. To po zakonu ni služilo za obračun osebnega dohodka, vedeli pa smo, kdaj je kdo na dopustu, in takoj sem lahko ugotovil, ali je kdo v službi, ne da bi za to »telefonaril« v prazno.
Ker smo univerzitetni inštitut, je treba imeti učiteljski naziv vsaj docenta. Boril sem se za sredstva za mlade raziskovalce, perspektivne sodelavce vseh poklicev pa pošiljal v sorodne ugledne rehabilitacijske ustanove v tujini. Dosegli smo laskavi naziv Kolaborativni center za rehabilitacijo regionalnega urada SZO za Evropo, katerega sedež je v Köbenhavnu.
Pri nas je bilo na šestmesečni klinični praksi več kot 80 fizioterapevtov iz Kuvajta in tudi trije zdravniki za leto ali dve. Na rehabilitacijo so prihajali bolniki iz bogatih arabskih držav in to je bil pomemben vir dohodka. Prilagoditi pa je bilo treba prehrano, imeti stalno prevajalsko službo itd., itd.
Po mojem povratku iz Vietnama je jugoslovanski Zavod za mednarodno tehnično sodelovanje za eno leto poslal k nam zdravnika iz Vietnama. On nas je v zameno učil osnove akupunkture.
Oddolžili smo se mu z nakupom Tomosovega mopeda, ki ga je s transsibirsko železnico pretovoril domov. Iz Hanoja nam je poslal zahvalno pismo.
Tudi sam sem nekaj mesecev izvajal akupunkturo za lajšanje fantomskih bolečin in migrene, prenehal pa, ko so mi pacienti dobesedno s ceste hodili nenapovedani pred vrata ambulante, kjer sem delal v popoldanskem času.
Kakšen je bil Vaš odnos, kot učitelja, do svojih učencev?
Predvsem sem želel jasne odgovore, logične in kratke. Hitro mi je bilo jasno, ali so odgovori privlečeni za lase in ali se me hoče peljati žejnega čez vodo. Moje zadnje vprašanje je bilo, kje tako piše. Potem smo seveda nehali za nedoločen čas.
Prepričan sem, da me je na analitični pristop navadil akademik profesor Marjan Kordaš, moj mentor pri magisteriju (1976) in doktoratu (1981). Obe deli sta bili s področja prilagoditve zgornjih udov na obremenitev pri zdravih ljudeh in pri poškodovanih s popolno ohromelostjo spodnjih udov.
Pri meritvah je bilo treba recipročno obračati ročni ergometer. Merili smo porabo kisika, izpust ogljikovega dioksida, srčno frekvenco, volumen izdihanega zraka vsakih dvajset sekund, krvni pritisk pa vsakih pet minut, tako med obremenitvijo kot med počitkom. Vsi so sedeli na invalidskem vozičku, tako zdravi kot tisti z okvaro hrbtenjače na različnih nivojih. Treba je bilo doseči objave v mednarodnih revijah s faktorjem vpliva.
Kako ste si izbirali ljudi (učence, sodelavce)?
Ker smo bili vedno učna baza MF, sem pričakoval od dobrega klinika tudi veselje do dela s študenti in raziskovalnega dela. Upošteval sem npr. povprečno višino ocene ob zaključku študija, morebitne Prešernove nagrade, prakse v tujini, priporočila mentorjev. Zelo rad sem sprejel mentorstvo tujim študentom in specializantom.
Velik uspeh smo dosegli z ločitvijo od Katedre za ortopedijo in ustanovitvijo samostojne Katedre za fizikalno in rehabilitacijsko medicino leta 1997.
S sodelavci sem imel izredno srečo. Bili smo motivirani, orali smo ledino, prenašali izkušnje iz tujine, ni nam bilo žal prostega časa. Še danes se dobivamo vsak prvi ponedeljek v mesecu ob 7.00 zvečer pri Žabarju na Viču. V slaščičarno pridemo na tortice in čaj dva kolega in največ sedem upokojenih kolegic.
K Trebušniku v Žirovnico pa smo se več kot 40(!) let pred božičem vsako leto s popoldanskim vlakom peljali zdravniki, fizioterapevtke in medicinske sestre na kosilo, ki mu je sledil srečelov… Sedaj, ko je Trebušnik zaprt, pa se dobivamo na različnih lokacijah v okolici Ljubljane. Do 15 se nas še zbere.
Kakšna je problematika odnosa med učiteljem in učencem?
Pri učiteljih šablonski način predavanj, pri učencih nezainteresiranost in lenoba. Prvi bi samo raziskovali ali operirali, drugi pa so se odločili za študij medicine na željo staršev.
Treba je imeti določeno distanco ob medsebojnem spoštljivem odnosu. V zadnjih letih sem s pomočjo asistentov organiziral skupinski izpit s pomočjo izbirnega testa s petimi možnimi odgovori. Vsekakor pa smo imeli zaključni razgovor s po tremi študenti naenkrat.
Kaj je Vaš največji karierni dosežek?
Ustanovitev Univerzitetnega rehabilitacijskega inštituta Soča in otroškega oddelka, na katerega se sprejema otroke z enim od staršev.
Ustanovili smo tudi Laboratorij za silikonsko tehnologijo, da pacientov ni bilo treba pošiljati v tujino (praviloma v Pariz) zaradi epitez (ki zapolnijo deformacijo obraza) in deformacij roke, npr. manjkajočih prstov. Za svoje sodelavce sem izkoristil štipendije UNDP** in SZO ter osebna poznanstva.
Leta 1990 sem prejel posebno priznanje generalnega sekretarja Organizacije združenih narodov (OZN) Pereza de Cuellarja za program sodelovanja z deželami v razvoju na področju rehabilitacije v Afriki ter na Bližnjem in Daljnem vzhodu.
Ustanovitev študijskega programa za protetiko in ortotiko na Zdravstveni fakulteti UL leta 1996.
Naziv zaslužni profesor na Medicinski fakulteti UL leta 2018 in častni doktorat na Univerzi Stradinš v Rigi eno leto kasneje.
Od leta 2008 do 2014 sem bil glavni urednik International Journal of Rehabilitation Research. V 16 letih je faktor vpliva (IF) narasel z 0,7 na 1,8. Kar težko sem se poslovil, na željo založnika.
Vsako leto v marcu smo organizirali tradicionalne Rehabilitacijske dneve, letos 33. po vrsti. Vsa predavanja so kot suplement objavljena v naši reviji Rehabilitacija, ki izpolnjuje vse pogoje za vodilno nacionalno strokovno revijo (tuji in domači recenzenti, izvlečki v angleščini itd.).
Kakšno pa je bilo Vaše delo oz. dejavnost, za katero ste dobili priznanje OZN?
Stiki z OZN v New Yorku od 1974 dalje so pripeljali do ustanovitve Službe za tehnično pomoč deželam v razvoju s sedežem v Zavodu leta 1981. Šlo je za prispevek Jugoslavije ob mednarodnem desetletju invalidov 1980–1990.
S pomočjo, tudi predavateljev iz tujine, so bili organizirani regionalni seminarji za angleško govoreče afriške dežele v Tanzaniji (Moshi 1988), za francosko govoreče v Togu (Lome 1989) in za arabsko govoreče v Jordaniji (Aman 1990). Vedno smo izdali priročnik s predavanji.
Tudi slovenska vlada nam je šla na roko. Za nas prve so odprli protokolarni hotel Kokra na Brdu pri Kranju. Za kuhinjo je skrbel šef Jože Oseli (ki je kuhal za maršala Tita tudi na nekaterih plovbah z Galebom).
Leta 1981 smo torej organizirali štirinajstdnevno konferenco, posvečeno problematiki invalidov v deželah v razvoju. Predsedoval ji je Antonio Periquet s Filipinov, SFRJ je zastopal Vlado Meštrović iz Zveznega komiteja za delo in socialno varstvo.
Takrat se je prvič izkazala moja tajnica Ela Loparič, ki je pripravljala gradivo tudi do štirih zjutraj, da so ga ob devetih dobili udeleženci v mapah na svojih mizah. Na koncu je bilo sprejeto poročilo s priporočili za nadaljnje delo in razvoj. Vsa računalniška oprema je potem ostala v lasti naše pisarne za tehnično pomoč. Enomesečne konzultantske misije sem opravil v Ugandi, Vietnamu, obiskal vodilne rehabilitacijske ustanove v vseh arabskih deželah in seveda v Izraelu, s katerim smo imeli tudi skupne projekte, saj Izrael spada v Evropski regionalni urad Svetovne zdravstvene organizacije (SZO). Vedno so bila objavljena skupna poročila. Nekaj odmevnih projektov v Afriki je financirala Nemška tehnična pomoč (GTZ).
Kaj je Vaš največji osebni dosežek?
Mirna upokojitev ob razumevajoči ženi Franiki. Vsa leta naju druži ljubezen do morja, posebno jadranja. Drug izziv so bila za naju potovanja v bližnje in daljne dežele, spoznavanje pokrajine, domačinov in kulinarike, vključno z lokalnimi vini.
Je mogoče zdravniku ločiti osebno življenje od kariernega?
Ne. Konfucij (551–479 pr. n. št.) je rekel: »Izberite si službo, ki vam bo všeč, in nikoli v življenju vam ne bo treba delati.«
Omejiti medicino na delovni čas?
Ne. Osebno življenje in kariera se prepletata. Tudi ob nedeljah in praznikih je čas za študij, posvete s kolegi in nasvete znancem in prijateljem.
Vedno mi je dajal nasvete in poiskal ustrezne stike moj sošolec, kolega in prijatelj Eldar Gadžijev. Odlično je slikal in z ženo sva občudovala njegove slike na odprtju razstave v avli naše zbornice. Tudi s pokojnim Tomažem Rottom sva bila nerazdružljiva kot soseda na Scopolijevi ulici v Šiški. Tomaž je odlično igral violino, jaz sem po štirih letih odnehal. Živo se spomnim avdicije pri dirigentu Marku Munihu za sprejem v pevski zbor KUD Tone Tomšič. Majhna soba je bila zakajena, postal sem hripav in odpadel, Tomaž pa ne.
Kaj menite, ima filozofija mesto v medicini?
Da. Tudi psihologija, glasba, fotografiranje, slikanje, vera, skratka vse, kar lahko medicinca sprosti in motivira. Meni najljubša sta glasba in fotografiranje.
Med klasiki izstopajo: Čajkovski, Šostakovič, Smetana, Dvořák, Mozart, Sibelius, Ravel in še sem koga pozabil.
Sem ljubitelj narodne glasbe, predvsem Beneških fantov, med pevci pa izstopajo Iztok Mlakar, Drago Mislej - Mef in Rudi Bučar. Posebno slednji, ko zapoje Mamma mia, dammi cento lire … (Mama, daj mi sto lir, da bom šel v Ameriko …). Vsi trije so zavedni Primorci, obvladajo oba jezika, sovražijo fašizem in izkoriščanje navadnih ljudi. Himna Vstala Primorska mi je bolj pri srcu kot naša Zdravljica.
Fašisti so namreč vso družino Marinčkov, vključno z mojim očetom Zdenkom, leta 1920 pregnali iz Trsta. Nov dom so si poiskali v Celju, a so prišli Nemci in jih s prvim transportom preko Maribora izselili v Ćuprijo v Srbiji. Rojen sem v Beogradu, kjer je bil oče poročnik protiletalske zaščite JLA.
Malo me je zaneslo. Vedno sem rad fotografiral, nimam pa nobene dokumentacije svojih posnetkov.
Sem tudi pravi knjižni molj, v stilu »V Ljubljani živi dihur, ki noč in dan žre knjige, od sebe pa ne da nobene fige …« iz pesmi Franceta Prešerna, v kateri je namigoval na Matijo Čopa.
Še vedno so mi pri srcu potopisi naših jadralcev samotarjev Jureta Šterka in Jožeta Mušiča z njegovimi lepimi fotografijami. Večkrat sem prebral tudi knjige hrvaških jadralcev Mladena Šuteja in Jožeta Horvata. Slednji je izgubil oba sinova, enega med potapljanjem na Karibih, drugega pa v prometni nesreči v Zagrebu. Prva knjiga Besa, nato Nad brezni oceanov in Molitev pred plovbo so neprekosljive. Posebno zadnja, v kateri je med plovbo zbolel z visoko vročino in blodnjami, jadrnico pa je sama vozila njegova žena Renata.
* Na nekaterih oddelkih (npr. na oddelku za bolnike s paraplegijo) so ležali bolniki glede na patologijo – tako moški kot ženske, a v ločenih sobah. Preostali bolniki so bili bodisi na moškem bodisi na ženskem oddelku – dva kraka, en »moški«, en »ženski«, z bolniki različnih patologij.
** United Nations Development Programme (UNDP) je agencija Združenih narodov za razvoj; več na https://www.undp.org/.
