Ultravijolično (UV) sevanje, tako naravno (sonce) kot umetno (umetni viri UV sevanja), lahko poškoduje oči. Prevelika izpostavljenost UV žarkom zvišuje tveganje za nastanek nekaterih očesnih bolezni.
Glavni vir UV sevanja (100-400 nm) je sončna svetloba. Zemeljska atmosfera absorbira krajše valovne dolžine sončne svetlobe oziroma UV sevanja, UV-C žarki (280-100 nm) se tako v celoti absorbirajo v ozonski plasti atmosfere. UV-sevanje, ki doseže Zemljino površino, je sestavljeno iz približno 95% UV-A žarkov (400-315 nm) in 5% UV-B žarkov (315-280 nm). Razmerje med UV-A in UV-B je odvisno od višine sonca na obzorju, meglice ali oblačnosti in atmosferskega onesnaženja.
Direktna sončna svetloba le delno prispeva k celotni izpostavljenosti človeka UV sevanju. V običajnih razmerah je več kot 50% UV sevanja, ki mu je izpostavljeno oko, posledica razpršenega in od oblakov ali meglic odbitega sevanja ter sevanja, ki se odbija od tal. Od tal odbito sevanje je odvisno od površine: travnata površina odbije 2-4%, sneg pa kar 94% UV sevanja. Zaradi svoje funkcije in zgradbe je oko zelo občutljivo na svetlobno poškodbo.
Priporočila so napisale Mojca Urbančič, Dragica Kosec, Ana Gornik in Manca Tekavčič Pompe, zdravnice Očesne klinike, potrdil jih je strokovni kolegij Očesne klinike UKC Ljubljana 22. 12. 2022.
SMERNICE SO DOSTOPNE NA POVEZAVI >>>
