Ukrajinska zdravnica, ki je uspešno opravila izpit iz slovenskega jezika
Natalya Golovyna je ukrajinska pediatrinja, specialistka otroške nevrologije in splošne pediatrije, ki je prišla v Slovenijo pred letom in pol. Zaradi vojne v Ukrajini sta se z možem odločila, da z otrokoma odide v Slovenijo, mož pa ostane v Ukrajini, kjer opravlja zdravniški poklic. Pediatrinja Golovina v Sloveniji deluje v sirotišnici v Slavini, kjer pomaga ukrajinskim sirotam, ki so jih bili primorani zaradi razmer v Ukrajini preseliti. Pravi, da te tako delo pokliče in ga opravljaš iz srca. Novembra je na Zdravniški zbornici uspešno opravila tudi tečaj iz slovenskega jezika na ravni C1.
V intervjuju sva se pogovarjali o odločitvi za Slovenijo, o tem, kako je bila v Sloveniji sprejeta, o slovenskem in ukrajinskem zdravstvenem sistemu, trenutnih razmerah v ukrajinskih bolnišnicah, o ukrajinskem študijskem sistemu, pripravah na izpit iz slovenskega jezika in njenem poslanstvu.
Kdaj ste prišli v Slovenijo in zakaj ste se odločili prav za Slovenijo?
Vojna v Ukrajini se je začela 24. februarja 2022. Najprej smo se preselili na zahod države, kjer je bilo stanje malo manj grozno, vendar se nismo počutili varno. Kmalu potem smo se odločili, da bomo Ukrajino zapustili. 15. marca sem se z otrokoma z avtomobilom odpeljala iz Ukrajine v Slovenijo. V Sloveniji živijo naši prijatelji, zato smo jo v preteklosti že večkrat obiskali med počitnicami. Moji družini se je vedno zdela super država. Ob začetku vojne v Ukrajini so me k sebi povabile prijateljice iz Nemčije, Francije in Slovenije. Takoj sem se odločila za Slovenijo, saj se mi zdi slovenska kultura bližje ukrajinski kot nemška ali francoska. Vesela sem, da sem se tako odločila. Prijateljem iz Slovenije sem zelo hvaležna, ker so nam veliko pomagali na začetku pri vključevanju in nam še vedno veliko pomagajo.
Kako smo vas v Sloveniji sprejeli?
Zelo dobro. Ob prihodu v Slovenijo nismo imeli nobenih težav, prijateljica nam je zelo veliko pomagala z urejanjem papirjev, odločb in ostalega. Ko sem prišla živet v Slovenijo, sem že nekoliko poznala slovenski jezik. Če se prav spomnim, se je nošenje zaščitnih mask zaradi covida-19 sprostilo aprila 2022, mesec dni po našem prihodu v Slovenijo. Tako sem lahko opazovala tudi obraze ljudi in njihovo izgovorjavo besed. To mi je pomagalo pri učenju slovenščine.
Kako vidite slovenski zdravstveni sistem, kaj menite o njem?
S slovenskim zdravstvenim sistemom imam zelo dobre izkušnje, zato ga lahko samo pohvalim. Zdi se mi učinkovit. V Sloveniji nisem samo zaradi sebe in svoje družine, ampak tudi zaradi ukrajinskih otrok iz sirotišnice. Delam namreč v sirotišnici v Slavini. Posledično sem zelo veliko v stiku s slovenskimi zdravniki. Ker svojega poklica v Sloveniji ne morem opravljati popolnoma samostojno, saj nimam licence v Sloveniji, potrebujem pomoč slovenskih zdravnikov za napotnice, recepte in ostalo, kar potrebujejo otroci v sirotišnici. Slovenski zdravniki mi pridejo vedno naproti in so vedno pripravljeni pomagati. Ko je ena od ukrajinskih deklic iz sirotišnice dobila pljučnico, sva se po pregledu v Zdravstvenem domu Postojna s tamkajšnjo zdravnico odločili, da potrebujemo pomoč, zato je deklica dobila napotnico za UKC Ljubljana. V UKC Ljubljana so deklico zadržali in ji pomagali, da je ozdravela. Brez težav dostopamo do vsega, kar otroci potrebujejo. Pred kratkim sem prosila za napotnico za dečka, ki ima povečano žrelnico, in smo takoj dobili napotnico za ORL-pregled. Zelo sem hvaležna, da imajo ukrajinski otroci v Sloveniji enake pravice kot slovenski otroci in da lahko brez težav dostopajo do zdravstvenih storitev.
Pred kratkim je prišel na krajši obisk v Slovenijo tudi vaš mož, ki je ostal v Ukrajini in je zdravnik v Kijevu. Kakšne so razmere v ukrajinskih bolnišnicah zdaj med vojno?
Moj mož dela kot zdravnik tako v zasebni kot tudi v javni bolnišnici. Ko sva se odločila, da jaz in najina otroka zapustimo Ukrajino, je on ostal v Ukrajini. Takrat ga je družinski prijatelj povabil v Kijev, kamor se je nato tudi preselil in sedaj tam dela.
V bolnišnicah je zelo veliko dela, vendar so se prilagodili. Moža sem vprašala, kaj storijo, ko se oglasi sirena, oni pa so ravno sredi operacije. Povedal mi je, da kljub sireni nadaljujejo z operacijo. To težko sprejmem. Imajo tudi generatorje za primere, če se izklopi elektrika, da lahko operacijo izpeljejo do konca. Stanje v Ukrajini in ukrajinskih bolnišnicah je še vedno resno. Nikoli ne veš, kakšen bo naslednji dan.
Ali je v ukrajinskih bolnišnicah dovolj zdravnikov?
Veliko zdravnikov je odšlo v vojsko, ampak jih je kljub temu dovolj. Ljudje tako dobijo pomoč, če jo potrebujejo.
Kakšno pa je stanje med ljudmi v Ukrajini?
Ljudje so zelo povezani, vsak se po svoje trudi ter pomaga vojakom in tistim, ki pomoč najbolj potrebujejo. S skupnimi močmi si prizadevajo za zmago. Nekako so se navadili na stanje, ki vlada v državi. Otroci hodijo v vrtce in šole, vendar pa morajo vrtci in šole imeti prava zaklonišča. Ko se oglasi sirena, se morajo vsi otroci umakniti v zaklonišče. Sama vsak dan, preden zaspim in ko se zbudim, preberem novice in pokličem moža in sorodnike, da preverim, kakšno je stanje in kako so. To je zelo težko.
Pred kratkim ste opravili izpit iz slovenskega jezika na Zdravniški zbornici Slovenije. Čestitke! Kako so potekale priprave na izpit?
Preden sem se preselila v Slovenijo, nisem verjela, da bom prišla do točke, ko bom lahko govorila tekoče slovensko. Kot sem že omenila, sem pred selitvijo v Slovenijo že nekoliko razumela slovensko. Prijateljica, ki nas je povabila, je predlagala, da bi nekajkrat tedensko prihajala k nam in mi pomagala pri učenju slovenščine. Ko je videla, kje sem z znanjem jezika, mi je svetovala, naj grem opravljat izpit iz slovenščine. Pri pripravah na izpit iz osnovne ravni A2/B1 mi je pomagala profesorica s Filozofske fakultete. Izpit sem tudi opravila. Rekla sem si, da bom šla počasi naprej, na višje stopnje, saj sem vedela, da za poklic zdravnika potrebujem znanje na ravni C1. Profesorica, ki mi je pomagala pri pripravah za osnovno stopnjo, mi je priporočila profesorico slovenščine, gospo Tanjo Radovič, za priprave na izpit za raven B2. Julija 2022 sem zelo dobro opravila izpit iz ravni B2 na Filozofski fakulteti in potem razmišljala, v katero smer bom šla. Odločala sem se med tem, ali bom izpit iz slovenskega jezika za stopnjo C1 opravljala na Filozofski fakulteti ali na Zdravniški zbornici Slovenije. Zdelo se mi je, da je pametneje opraviti izpit na Zdravniški zbornici. Oktobra 2022 smo začeli s tečajem. Srečanja s profesorico smo imeli dvakrat tedensko po Zoomu. Zelo veliko smo se pogovarjali in veliko vadili na realnih situacijah ter imeli domače naloge. Profesorica nas je na izpit zelo dobro pripravila. V učni skupini sva bili dve pediatrinji in obe sva izpit za stopnjo C1 uspešno opravili.
Kakšen je ukrajinski zdravstveni sistem?
Pred kratkim je postal podoben slovenskemu, še pred nekaj leti pa je bilo drugače. V Ukrajini si se lahko naročil neposredno k specialistu, če si ga potreboval. Zdaj tega ni več, ampak potrebuješ napotnico svojega osebnega zdravnika, tako kot v Sloveniji. V Ukrajini ni tako dolgih čakalnih vrst kot v Sloveniji. Menim, da je ukrajinski zdravstveni sistem učinkovit. Posebej mladi zdravniki si želijo delati in se učiti. Imamo tudi zelo veliko medicinskih univerz, zato mislim, da je zdravnikov dovolj.
Kako v Ukrajini poteka študij medicine in nato specializacija?
V Ukrajini obstaja veliko medicinskih univerz. Skoraj vsaka medicinska univerza vključuje štiri medicinske fakultete, fakulteto za splošno medicino, pediatrično fakulteto, zobozdravstveno fakulteto in fakulteto za farmacijo. Na začetku se moraš odločiti, ali želiš delati z otroki ali z odraslimi, in se usmeriš v pediatrijo ali v splošno medicino. Znotraj pediatrije in splošne medicine pa so potem posamezne specializacije. Študij medicine traja šest let, tako kot v Sloveniji. Razlika pa je v dolžini specializacije. Ta je v Ukrajini krajša. Ko sem jaz končala medicinsko univerzo, je moja specializacija trajala eno leto. Zdaj je tudi na tem področju nekaj sprememb in traja specializacija dlje časa, zagotovo vsaj dve leti. Po končani specializaciji mora vsak zdravnik opraviti specialistični izpit, nato pa lahko začne samostojno delati. Vsakih pet let pa mora vsak zdravnik ponovno uspešno opraviti tečaj in izpit.
Kakšno je bilo vaše delo kot pediatrinje v Ukrajini?
Poklic pediatrinje sem opravljala v državni zdravstveni ustanovi, in sicer v sirotišnici. To je delo, ki te pokliče in ga opravljaš iz srca. V sirotišnici je bilo 120 otrok od rojstva do šestega leta starosti. Med njimi so bili tudi otroci s posebnimi potrebami, in sicer otroci s prirojenimi okvarami živčnega sistema, psihičnimi motnjami, motnjami sluha, govora, vida ter okuženi s tuberkulozo in/ali HIV. Opravljala sem vsakodnevne preglede, sistematične preglede, nujno pomoč pri akutnih stanjih in cepljenja otrok. Bodočim staršem oz. posvojiteljem sem svetovala o ohranjanju otrokovega zdravja, o preprečevanju bolezni in zdravem razvoju. Pridobila sem veliko izkušenj pri delu z dojenčki, predšolskimi otroki ter otroki s posebnimi potrebami. Zelo rada delam z otroki in pri svojem delu uživam.
Sedaj delujete v sirotišnici v Slavini. Kakšna je vaša vloga?
V sirotišnici v Slavini pomagam ukrajinskim sirotam, ki so jih bili primorani preseliti zaradi razmer v Ukrajini. Ko so ukrajinske sirote prišle v sirotišnico v Slavini, so nas obiskali zdravniki, ki so otroke pregledali, jaz pa sem jim pri tem pomagala. S tem smo vzpostavili zelo dober stik drug z drugim. Zdravniki meni zaupajo, jaz pa njim. Če potrebujem kakšno pomoč, kakšno dodatno preiskavo, posvet, jih pokličem in mi z veseljem pomagajo.
Koliko otrok je v sirotišnici v Slavini?
Ko se je vojna v Ukrajini začela, so se postopki posvojitve v državi prekinili. Takrat je v Slovenijo prišlo 20 otrok iz ukrajinske sirotišnice. Skupaj z njimi je prišlo tudi ukrajinsko osebje, ki skrbi zanje. Ko so ugotovili, da bo vojna trajala, so se postopki posvojitve v Ukrajini ponovno sprostili in ukrajinski državljani lahko sedaj ponovno posvojijo otroka. Trenutno je v naši sirotišnici 17 otrok, enega so namreč že posvojili, dva pa sta odšla v rejniško družino v Ukrajino.
Ukrajinski otroci, ki so trenutno v sirotišnici v Slavini, so vključeni v šole in vrtce, kjer so bili lepo sprejeti. Zelo dobro so se privadili in naučili govoriti slovensko. Ključnega pomena je bila vloga mag. Katarine Štrukelj, direktorice Urada Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov, ki nam je že na začetku svetovala, naj vse otroke vključimo v vrtce in šole, in nam pomagala.
Prav tako moram zelo pohvaliti tudi slovenski sistem pri otrocih s posebnimi potrebami glede njihovega varstva v vrtcih in šolah. V Ukrajini tega ni. Otroci nimajo spremljevalcev. Enega ukrajinskega dečka iz sirotišnice, ki ima avtizem, smo vključili v šolo s prilagojenim programom v Sloveniji in sta s spremljevalko postala zelo dobra prijatelja. V Ukrajini so otroci s posebnimi potrebami prepuščeni večinoma sami sebi oz. je to breme družine.
Ali nam lahko opišete, kako ste stopili v stik in kako poteka vaše sodelovanje z Zdravniško zbornico Slovenije?
Prijateljica iz Slovenije, ki nam je pomagala pri prihodu v Slovenijo, je obvestila Zdravniško zbornico Slovenije, da smo na poti iz Ukrajine tri zdravnice. Že takoj po namestitvi so nam iz zbornice ponudili pomoč. V tistem času je bilo treba urediti status začasne zaščite za razseljene osebe iz Ukrajine, vključiti otroke v šolanje, zdravstveno zavarovanje. Ves čas smo bili v stiku z zbornico, ki nas je usmerjala in pomagala pri sestavljanju vlog.
Po pridobitvi statusa začasne osebe sem želela čim prej začeti z delom. Zdravniška zbornica Slovenije je stopila v stik z Nastanitvenim centrom v Logatcu, kjer so nastanjene osebe iz Ukrajine, in jih seznanila, da smo v Sloveniji ukrajinsko govoreče zdravnice, ki želimo pomagati. Takoj sem se odzvala povabilu centra in začela s pomočjo slovenskim zdravnikom pri pregledih, kar je otrokom in njihovim staršem olajšalo stisko zaradi nepoznavanja jezika. Zelo sem hvaležna za to izkušnjo, saj sem se počutila koristno.
Ko si prisiljen zaradi vojne zapustiti svoj kraj in delovno okolje, v katerem si se dobro počutil, ko ostaneš brez vsega, je to zelo težko sprejeti. V tistem trenutku mi je pomagalo že, da sem zjutraj odšla na delo in otroka v šolo. Bila je tudi priložnost za stik s slovenskim jezikom in zdravstvenim sistemom v praksi, kar mi je zelo pomagalo pri nadaljnjem učenju.
Zbornica je v svojih prostorih organizirala tudi srečanje zdravnic iz Ukrajine, na katerem smo dobile koristne informacije v zvezi s postopki in z zaposlitvijo v Sloveniji. Lepo je bilo, saj smo se srečale v prijetnem okolju in izmenjale izkušnje.
Ali bi želeli še kaj dodati za konec?
Težko je začenjati znova. S pomočjo institucij je bistveno lažje. Moja velika želja je, da bi čim prej začela z delom v Sloveniji, razumem pa, da je zaradi razlik v naših izobraževalnih sistemih pot dolga. Vojna nas je potisnila iz urejenega okolja v neznano. Vsekakor se bom še naprej trudila in sebi ter svoji družini omogočila prihodnost, kot je sicer nismo načrtovali, verjamem pa, da nas čaka še veliko lepega.
Zdravniška zbornica Slovenije v okviru Službe za osebno podporo članom nudi pomoč ukrajinskim zdravnicam, ki so se zatekle v Slovenijo. V ta namen smo pripravili spletno stran: https://www.zdravniskazbornica.si/en/contanct-for-doctors-from-ukraine, kjer so jim na voljo informacije v slovenskem in ukrajinskem jeziku ter kontaktna telefonska številka za pogovore, lahko tudi v ukrajinskem jeziku.
Avtorica: Tanja Gregorič, oddelek za stike z javnostmi ZZS
Članek je bil objavljen v reviji Isis povezava >>>
