Avtor: Marko Bitenc
Članek je bil objavljen v reviji ISIS povezava >>>
Pred tridesetimi leti, ko je nastajala Zdravniška zbornica, slovenski zdravniki in zobozdravniki nismo imeli stanovske organizacije, ki bi ji bila zaupana samoregulacija poklica in s tem skrb za avtonomijo naših poklicev. Poklicna avtonomija zdravnikov in zobozdravnikov je namenjena interesu naših bolnikov, saj smo odgovorni nosilci izvajanja zdravstvene dejavnosti, ki moramo v vsakem trenutku skrbeti za to, da naše bolnice in naši bolniki pravočasno prejmejo najboljšo možno znanstveno utemeljeno obravnavo. Prosim vsako kolegico in vsakega kolega, da sam(a) zase iskreno oceni, kakšna je raven poklicne avtononomije pri našem vsakdanjem delu in kako ta raven avtonomije vpliva na kakovost opravljanja našega poklica.
Ob osamosvojitvi smo po obdobju, ko nam družba ni priznavala pravice do samoregulacije poklica, vrnili zbornični način kot veliko upanje za predstavnike naših dveh poklicev. Neodvisno avtonomno organizacijo smo pred tridesetimi leti dobili z zakonom. Zbornico z obveznim članstvom je ustanovila družba, ki nam je preko demokratično izvoljenih predstavnikov oblasti zaupala pooblastilo, da v javnem interesu skrbimo za poklicno avtonomijo, ki je v končnem pomenu zadnji branik interesov naših varovancev. Če želimo našo vlogo glavnega varuha poklicne avtonomije razvijati, nam jo morajo priznavati naši člani in – še pomembneje – uporabniki naših storitev.
Prihodnost Zdravniške zbornice je odvisna od naših članic in članov, zato mora (p)ostati naš cilj, da nas prepoznavajo kot organizacijo, ki skrbi na prvem mestu za poklicno avtonomijo naših poklicev. Hkrati moramo s poslanstvom prepričati tiste, za katere opravljamo to funkcijo. Največji izziv za našo zbornico so spremembe delovanja v smeri, da bi lahko sama kadarkoli predlagala ukinitev obveznega članstva. To bo dosegla, ko si bo vsak zdravnik ali zobozdravnik želel biti član in plačevati članarino tudi brez zakonskega določila.
Ureditve po Evropi so različne. V vzhodnoevropskih državah ter tradicionalno v Nemčiji in Avstriji je članstvo obvezno. Na Nizozemskem in v severozahodnih članicah EU ni, vendar je članov približno 95 % zdravnikov, ki – podobno kot državi – zaupajo tudi svoji organizaciji. Verjamejo, da je njihov denar, vplačan v državni ali zbornični proračun, porabljen koristno. Ob tem se splača biti član. Ceneje je plačevati članarino kot biti nečlan in plačevati postopke obnavljanje licence.
Kako bomo prišli do tega pri nas? Z aktivno komunikacijo s člani moramo dobiti realno sliko, kaj od nas pričakujejo. Na drugi strani potrebujemo enako od naših uporabnikov. Če bomo sledili tem pričakovanjem, ne bomo nikoli odvisni od politikov. V prvem obdobju delovanja smo prejeli javna pooblastila, ker so nam v tistem obdobju zaradi našega ugleda med našimi uporabniki tudi politiki takratne vladajoče koalicije priznali tako vlogo. V 30 letih smo izkazali upravičenost do pravice do samoregulacije poklica. Kljub temu nam je politika v zadnjih 10 letih pomemben del te pravice s spremembami Zakona o zdravniški službi odvzela. Dobre introspekcije, zakaj je tako, nismo naredili. Zato so pogovori, ki se zdaj organizirajo v tej smeri, zelo pomembni. Morali bi se zgledovati po severozahodnem delu evropskih članic, kjer nikoli niso imeli obveznega članstva. Tam so bolj ali manj vsi vključeni v zbornico in dobijo tak servis, kot ga zahtevajo. Dobijo še več: celo vrsto aktivnosti, ki so res v korist uporabnikov, torej zelo strukturirano delovanje znotraj zbornice z izdelanimi protokoli pripravljanja in sprejemanja kliničnih smernic, strokovnega svetovanja z nadzori in spremljanja razvoja kakovosti našega dela. Pri nas je bilo v času, ko je vodil te procese dr. Marjan Pajntar, veliko narejenega, nato so dobri izdelki stalnega izboljševanja kakovosti izginili.
Zato se moramo pogovarjati, kam želimo pripeljati zbornico. Je to oblika, kot jo imajo v zahodni Evropi, in bo vsaka zdravnica ali zdravnik, zobozdravnica ali zobozdravnik razumel članstvo kot veliko čast? Nisem za ukinitev obveznega članstva. Sem pa za razvoj zbornice v smeri, da bomo imeli čez 30 let tudi brez obveznega članstva enako število članov, ki bodo plačevali primerljivo članarino. Prostovoljno.
Mag. Marko Bitenc, dr. med., spec. splošne in torakalne kirurgije, je bil (edini) dvakrat izvoljen za predsednika Zdravniške zbornice Slovenije, ki jo je vodil med letoma 1996 in 2004. V zadnjem mandatu vodi Odbor za socialno-ekonomska vprašanja.
