Boštjan Kersnič, dr. med., podpredsednik Zdravniške zbornice Slovenije in v. d. strokovnega direktorja SB Novo mesto je gostoval v pogovorni radijski oddaji Studio ob 17.00 na Prvem programu Radia Slovenija. Izpostavil je vedno zahtevnejše pogoje dela, ki mlade silijo v odhod iz medicine. Kaj še lahko storimo, da preprečimo kolaps? Zakaj stavka? Kaj bi morala prinesti napovedana reforma? Zakaj se zatika? Kaj čaka javno zdravstvo?
Celoten pogovor je dostopen na povezavi >>>
»Razpoloženje je bilo v času stavke zelo složno«
Pogovor je potekal na dan opozorilne stavke, 9. januarja. Podpredsednik Zdravniške zbornice Slovenije je kot v. d. strokovnega direktorja SB Novo mesto ocenil, da je bilo razpoloženje v času opozorilne stavke zelo složno.
»Vsi smo občutili, da ne gre le za lokalni, ampak nacionalni, mogoče celo zahodnoevropski problem, saj v zdravstvu povsod primanjkuje ljudi. V naši bolnišnici smo se držali dogovorjenih pravil. Odpovedanih je bilo od 10 do 20 odstotkov ambulant. Pogledali smo vse nosečnice, vse mlajše od 18 let in starejše od 65 let. In vse s kroničnimi boleznimi. Urgenca je delovala normalno. Nekaj elektivnih operacij je bilo odpovedanih.«
»Vsi so odšli zaradi slabih pogojev dela«
Izpostavil je, da so problemi v zdravstvu zelo kompleksni in še zdaleč ne gre le za plače.
»Pogovarjamo se o javnem zdravstvu, kjer pa večina sploh ne ve, ali smo res vsi na isti frekvenci. Kaj je javno? Kaj je državno? Kaj je koncesionarsko? Kaj so bolnišnice? Kaj je kritična infrastruktura? Tukaj imamo ogromno prostora za diskusijo. Nekatere stvari moramo začeti konkretno reševati, da ne bi prišlo do tega, da bodo zdravstveni delavci množično odhajali iz zdravstva. Jaz bi si želel, da bi prišli do konsenza, pri čemer pa so najpomembnejši delovni pogoji, del tega je tudi plača. Želel bi si, da bi bil denar posrednega pomena in da bi ljudje v medicini ostali zato, da bi delali medicino zaradi entuziazma, sestre pa zdravstveno nego, ker je to njihov poklic, in da bi bila plača sekundarnega pomena, ampak mislim, da je do tja še dolga pot.«
»Mlajši kolegi na mesec opravijo 250 ur in več.«
»Vsi so odšli zaradi pogojev dela, nihče ni odšel zaradi plače. Torej zaradi preobremenjenosti, nočnega dela. Koncesionarji ponujajo pogodbe brez dela ob vikendih, brez nočnega dela. Bolnišnice delajo 24 ur na dan, 7 dni v tednu. To ni 40-urni tedenski delovnik. Vemo, koliko ur ima ves teden. Zapolniti moramo vse popoldneve, vse noči in vse vikende. Za mlado mamico – zdravnico ali medicinsko sestro, je popoldansko in nočno delo ter delo ob vikendih zelo zelo težka naloga in velik izziv. Mlajši kolegi na mesec opravijo tudi 250 ur in več. To je 60 ur več kot pri običajnem delu. Tukaj presegamo vse norme, ker imamo premalo ljudi, da bi v normalnih pogojni naredili delo, ki ga moramo narediti. Entuziazem se nekje nekoč konča.«
Problem dolgih čakalnih vrst podpredsednik Zdravniške zbornice vidi tudi pri preiskavah, ki so namenjene same sebi.
»Več časa za paciente bi pomenilo tudi manj nepotrebnih preiskav«
»Posvetiti se moramo organizaciji dela. Znati moramo upoštevati intelektualni potencial zdravnikov. Če bomo zdravnikom dali čas in prostor, da bodo lahko uporabili svoje znanje, bomo »prihranili« milijon storitev, ker bo v pravem času narejena prava stvar. V svoji ambulanti vidim, da so bile na primer narejene tri magnetne resonance, dva CT-ja, ker pacient ni bil v pravem času v pravi ambulanti. Absolutno podpiram, da bi potrebovali dovolj osebnih zdravnikov, ki bi imeli dovolj časa, da se bodo lahko z bolnikom pogovorili na štiri oči. S tem bomo sekundarni zdravniki dali primerno veljavo primarnim zdravnikom oziroma specialistom družinske medicine, da bodo lahko strokovno delali, in jim bomo stali ob strani s telefonskimi konzultacijami. Tako bomo lahko bistveno bolje opredeljevali.«
»Za naše otroke, za naše mame rabimo urejene in sodobne bolnišnice«
Pravi, da je optimist, ki vedno lovi ravnotežje. Kot v. d. direktorja novomeške splošne bolnišnice opaža, da se je v zadnjem času komunikacija z ministrstvom izboljšala, in upa, da bo tako tudi pri ureditvi boljših pogojev za delo v zdravstvu.
»Želim si, da bi se javnozdravstveni sistem okrepil in bi vsake tri, štiri leta zgradili kakšno novo bolnišnico. Imamo same stare stavbe, ki bi jih morali podreti, ne obnavljati. Za naše otroke, za naše mame rabimo najbolj urejene in sodobne bolnišnice.«
