Zdravniška zbornica Slovenije (ZZS) se zavzema za pravočasno, učinkovito in primerno zdravljenje pacientov. Menimo, da bi novela Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) lahko rešila problem dolgih čakalnih vrst.
V tem trenutku več deset tisoč ljudi nedopustno čaka v čakalnih vrstah in so jim s tem pravzaprav kršene ustavne in zakonske pravice do primernega in pravočasnega zdravljenja. Trenutna zakonodaja jim omogoča, da:
- nedopustno dolgo čakajo na potrebno zdravljenje in tvegajo poslabšanje zdravstvenega stanja,
- zdravljenje opravijo pri zasebniku v tujini, kjer jim je omogočeno, da se jim povrne opravljena storitev,
- zdravljenje opravijo v zasebnem sektorju v RS s polnim plačilom brez možnosti povrnitve celotnega ali delnega stroška!
Pacienti v Republiki Sloveniji pravzaprav nimajo proste pravice izbire osebnega zobozdravnika, pediatra, ginekologa ali zdravnika, saj jim ga določi Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (ZZZS) s pogodbo z izvajalcem. Kolegi, ki delujejo zunaj javne mreže, za ZZZS ne obstajajo. Javno zdravstvo v Republiki Sloveniji ni enako javni mreži, ampak so to vse opravljene zdravstvene storitve v Republiki Sloveniji, ki omogočajo javno zdravje prebivalcev RS – in to mora biti glavni interes države. V medijih pogosto slišimo, da so se čakalne dobe povečale in da je bilo odprtje javne mreže napaka. Pravzaprav je bilo povečanje čakalnih dob pričakovano, saj smo odkrili več bolezni in spustili več čakajočih ljudi v zdravstveni sistem. Torej smo jih tudi bistveno več diagnosticirali in pozdravili. Čakalnih dob ne bomo rešili z obstoječimi viri v javni mreži, ampak bomo morali gledati širše in vključiti vse kadrovske vire v državi, če bomo želeli doseči učinek. Zdravstveni sistemi lahko delujejo, če obstaja zdravstvena delovna sila, in slednja je ključna za definicijo visoko kakovostnih storitev v zdravstvu. Ni pomembno, kako je zdravstvena delovna sila organizirana, pomembno je, da nudi prebivalcem kakovostno, varno, pravočasno in primerno zdravstveno storitev.
Zakonodaja RS (ZZVZZ) trenutno omogoča, da z javnim denarjem plačamo zdravljenje naših pacientov v tujini ter tako dopuščamo odtekanje javnega denarja v tujino, najpogosteje na Hrvaško. Slednji zelo dobro poznajo ta sistem, zato imajo zdravstveni turizem tudi zakonsko opredeljen kot enega od stebrov njihovega turizma. Zdravljenje v tujini omogoča ZZVZZ v svojem 44.a, 44.b in 44.c členu. Torej naša trenutna zakonodaja že omogoča izvajanje storitev zunaj javne mreže RS, samo ne v naši državi, ampak v tujini, spet najpogosteje na Hrvaškem, kjer polnimo hrvaški proračun. Tako je sistem že vključen v sistemsko ureditev in upošteva vse vidike zdravstvenega varstva. Le diskriminatoren je do izvajalcev zunaj mreže ZZZS, predvsem pa pacientov, saj tisti, ki nima denarja ali možnosti iti v tujino, te pravice ne more uveljaviti.
Predlagano dopolnitev zakona vidimo kot nadgradnjo sistema, ki bi lahko pacientom omogočila, da bi zdravljenje, na katero čakajo nedopustno dolgo, opravili pri nas, sicer zunaj javne mreže, a na socialen način, tako da ne bi bilo sistema povračila. Torej pacienti ne bi plačali storitve iz svojega žepa in potem terjali povračila, kot to počnejo sedaj v tujini, ampak bi sredstva pokril neposredno ZZZS.
Predlog zakona je omogočal tudi varovalko – nadzor nad spoštovanjem čakalnega reda, saj bi lahko do zdravstvenih storitev v zasebnem zdravstvu dostopali le tisti pacienti in le za tiste storitve, za katere čakajo nedopustno dolgo. Zakon bi lahko odpravil kršitve pravic pacientov, ki se jim dogajajo sedaj, ko ne morejo priti do ustrezne zdravstvene storitve v dopustnem času. Bistvo je, da pridejo do zdravstvene storitve, vse ostalo je orodje, s katerim lahko plačnik storitev varčuje svoja sredstva.
Nadalje način napotovanja pacientov k zasebnemu izvajalcu zdravstvene dejavnosti pravzaprav že obstaja in je zakonsko opredeljen. Poteka preko napotnice ali izvida. Na takšen način opravljajo pacienti zdravstvene storitve v tujini, vendar jih ZZVZZ pri tem ne omejuje po storitvah, za katere čakajo nedopustno dolgo (kot bi jih ta predlog zakona), ampak gredo lahko v tujino za katero koli storitev, za katero so prejeli napotnico, kar izhaja iz 44.b člena.
Kot ZZS bi radi izrazito izpostavili dejstvo, da so naši zasebniki podvrženi številnim nadzorom – strokovnim nadzorom s svetovanjem ZZS, različnim inšpekcijskim nadzorom, pacienti imajo definirane pritožbene poti, zdravniki odgovarjajo pred tožilcem ZZS za kršitve kodeksa etike in deontologije itd. Vsega tega pacienti, ki opravljajo storitve v tujini, nimajo. Storitev opravijo v državi, kjer se ne zavedajo vseh svojih pravic. Če se kaj zaplete, so praviloma ti zapleti bistveno zahtevnejši in dražji ter se odpravljajo predvsem v našem – javnem sektorju in krog podaljševanja čakalnih vrst je dodatno sklenjen. Ne samo, da javni denar pošljemo v tujino, pri nas potrošimo še dodatno nov javni denar za popravilo teh zapletov, namesto da bi pacient opravil storitev v lokalnem okolju, kjer bi imel vse pogoje za varno obravnavo in možnosti reševanja zapletov.
Priznati moram, da sem bil presenečen, ko sem bral v gradivu mnenje ZZZS. Slednji v svojih argumentih ne omenja stiske pacienta in ne išče rešitve, kako bi skrajšal nedopustne čakalne dobe. To je v modernih in socialnih državah tudi poslanstvo takšnih zavodov. Pri nas pa se ZZZS ukvarja predvsem s teoretiziranjem in skrbjo za svoj lastni obstoj – obstoj javne mreže. Predlog zakona pravzaprav ne ruši javne zdravstvene mreže, ampak jo razbremenjuje in omogoča predvsem boljšo dostopnost pacientov do zdravstvenih storitev, čemur bi moral ZZZS slediti.
Hkrati argument o neselektivnosti in celovitosti zdravstvene obravnave preprosto ne zdrži. Že sedaj v javni mreži opravljamo diagnostične in laboratorijske storitve pri različnih izvajalcih in slednjega so sposobni tudi zasebniki, če bi bilo potrebno. Še več, veliko diagnostičnih in laboratorijskih storitev se že sedaj izvede zunaj ordinacijskega časa za plačilo pri izvajalcih, ki so sicer del javne mreže – ZD, koncesionarji in tudi bolnišnice. Neselektivnost je odpravljena z napotnico in z nedopustno čakalno dobo – torej bi se po tem predlogu zakona opravljale v zasebnem sektorju samo tiste storitve, ki jih javna mreža ne more zagotoviti zaradi prevelikih potreb prebivalstva, ki jim ZZZS v splošnem dogovoru ni mogel slediti.
V oči bode priznanje ZZZS, da so določene storitve v njihovih obračunskih modelih podvrednotene in ne sledijo dejanskim stroškom zdravljenja in da bi lahko s tem zakonom izvajalci izvajali smo dobičkonosne storitve. Kot razumem predlog zakona, bi se izvajale samo tiste storitve, ki bi presegale nedopustne čakalne dobe, in ne vse, kot se sedaj lahko izvajajo v tujini. Ni čudno, da se čez mejo bleščijo veliki, novi, moderno opremljeni medicinski centri – oprostite, tudi iz našega, javnega denarja.
Zakaj to vem? Zato, ker smo se leto in pol ukvarjali s pravico do zdravljenja koreninskih kanalov in ukinjanjem doplačila za strojno širjenje koreninskih kanalov. Za primer naj orišem plačilo zdravljenja koreninskih kanalov: ZZZS plača v primarnem sektorju nekaj čez 65 evrov bruto bruto za uro in pol dela zobozdravnika in srednje medicinske sestre – to so njihovi podatki. Sedaj se tako večina kočnikov znajde na napotnici – v čakalni vrsti ali v tujini, kjer dobi izvajalec vsaj 4-krat večje plačilo!
Na tej točki moram poudariti tudi to, da se vsaj na področju zobozdravstva v tujini plačujejo specialistične storitve, ki so bistveno dražje kot enake storitve, ki se opravljajo na primarni ravni, faktor je lahko tudi do 4-kraten. V tem pogledu bi lahko te storitve bistveno ceneje opravili pri nas zasebniki, in ne, kot sedaj, zasebniki v tujini. Da ne omenjam ponovno stroškov zapleta zdravljenja.
Vsaka zdravstvena storitev bi morala biti s strani ZZZS plačana vsaj toliko, kolikor dejansko stane, in to vključuje materialne, amortizacijske, kadrovske in prostorske stroške. Sedaj še zdaleč ni tako in seveda prihaja do hudih anomalij – tudi do intenzivnega večanja deleža zasebnih zobozdravnikov zaradi odhodov iz javnega sektorja, saj ne morejo več zagotavljati varne in kakovostne storitve za plačilo, ki ga nudi ZZZS (vir: anketa ZZS).
Zadnji argument ZZZS proti predlogu zakona je naravnost smešen: pravijo, da bi zakon pomenil odliv kadra iz javnega sektorja … Ali so kolegi sedaj že vsi odšli iz javne mreže v tujino? To preprosto ni tako enostavno in ne drži. Zdravstveni sistemi so kompleksni sistemi in vsak podsistem deluje v okviru svojih zakonitosti ter v simbiozi med seboj. Zato ni pričakovati, da bo takšen zakon, ki bi omogočil opravljanje le določenih vrst storitev za le določeno obdobje, omogočil prehod kolegov v zasebni sektor. Realno gledano, če bi sedaj želeli popolnoma opremiti zobozdravniško ordinacijo, pri čemer bi že imeli prostor, bi za to potrebovali vsaj 300.000 evrov … Kdo bi se spuščal iz javnega sektorja v takšen hazard za izvajanje le določenega dela storitev?
Očitno je, da se ZZZS v svoji argumentaciji predvsem brani večjih stroškov in dodatno ovira uveljavitev zdravljenja in ustavno določenih pravic pacientom, ki nedopustno dolgo čakajo, namesto da bi iskal rešitve, kako v popolnosti izkoristiti kadrovske vire v RS in enkrat delati tako, kot ima napisano v svojem poslanstvu: ZZZS po načelih solidarnosti, socialne pravičnosti in nepridobitnosti omogoča zavarovanim osebam enake možnosti dostopa do kakovostnih zdravstvenih storitev in drugih pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. V imenu in za račun zavarovancev kupuje programe zdravstvenih storitev, zdravila in medicinske pripomočke, ki omogočajo učinkovito in kakovostno oskrbo zavarovanih oseb. Lepo napisano, a na žalost skoraj nič od tega ne drži!
K predlogu sprememb zakona smo pri ZZS pričakovali še črtanje dela zakona, ki omejuje direktivo EU glede povračila stroškov za zdravstvene storitve v osnovni zdravstveni dejavnosti. Slednje je že kar nekaj let zahteva Evropske komisije in samo mi se je spretno izogibamo, a se ne zavedamo, koliko ljudem ravno zaradi tega onemogočimo dostop do zdravstvenih storitev.
ZZS je novelo zakona podpirala, saj bi njeno sprejetje:
- omogočilo našim pacientom, ki nedopustno dolgo čakajo, pravočasno, varno in primerno zdravstveno storitev v Republiki Sloveniji,
- omogočilo, da pacientom ne bo več treba plačevati storitev zasebnikom v tujini, ampak bodo prejeli potrebno zdravstveno storitev v Sloveniji brez plačila, saj bo storitev kril ZZZS sam, kot predvideva predlog zakona,
- omogočilo, da se pacientom zdravstveno stanje med čakanjem ne bo poslabšalo,
- preprečilo neposredne stroške v zdravstvenem sistemu – bolniške, obravnavo zapletov,
- preprečilo posredne stroške, kot so odsotnost z dela, iz šole ipd.
- in ne nazadnje preprečilo res divjo privatizacijo zdravstva.
Odgovornost za nedopustne čakalne dobe bi morala prevzeti oblast, ki ne upošteva predlogov stroke, ki bi pacientom omogočili hitro in pravočasno obravnavo doma in ne v tujini.
