Novo leto začenjamo z vročim političnim dogajanjem. Plače v javnem sektorju, davčna reforma. Ter z vtisom, da vlada ne zna ali ne želi presekati gordijskih vozlov, ki so se spletli. In da nima poguma reči bobu bob, zato me je prešinil navdih, da v novem letu dregnem v zagatno temo – kako do denarja v zdravstvu. Saj za politike, katerih način komunikacije je usmerjen v pridobivanje volilnih glasov, velja, da se vedno postavijo na močno, enoznačno stališče. S katerim ciljajo na čustva volivcev. Tako je politikom, včasih tudi medijem, ki tekmujejo za bralce, kar izziv, kako odpreti in voditi razpravo o pridobivanju denarja za zdravstvo racionalno in z argumenti.
Na področju denarja sem čisti amater. Zato bo pričujoč zapis laično preprost in upam, da ne klatim neumnosti. Želim le spodbuditi razmišljanje in ne določati rešitev, saj tega seveda nisem zmožna sama.
Koliko denarja trenutno namenjamo za zdravstvo? Podatki so za leto 2022 in v dolarjih (podatki OECD). Nemčija nameni letno za zdravstvo 8011 dolarjev na prebivalca, Avstrija 7275 dolarjev, Francija, Danska, Švedska okoli 6500 dolarjev. Slovenija – 4114 dolarjev na prebivalca. Ali drugače - v Nemčiji namenijo rekordnih 12,7 odstotka BDP za zdravstvo, v Avstriji 11,4, na Švedskem 10,7. Slovenija - 8.8 odstotka. Ali še drugače, po poročilu ZZZS za leto 2022 Slovenija znatno zaostaja za povprečjem razvitih držav EU14, ki porabijo 2630 PPP evrov javnih sredstev na prebivalca (Slovenija 1770) oziroma porabijo 8,1 odstotka BDP javnih sredstev (Slovenija 6,9). SURS pravi, da je naš BDP 57 milijard - 7 odstotkov so 4 milijarde, 8 odstotkov 4,5 milijarde, 10 odstotkov že skoraj 6 milijard. Kaj vse se da narediti z dodatnimi 500 milijoni evrov ali kako milijardo evrov vsako leto? Kar nekaj, verjetno. Torej, prvo vprašanje, na katero moramo najti družbeni odgovor, je, ali smo pripravljeni za zdravstvo nameniti toliko denarja kot države, po katerih se želimo zgledovati?
Naslednje vprašanje seveda je, kako ta denar zbrati in kdo naj z njim upravlja. V osnovi imamo dve skrajnosti, skrajno ''levostransko'' in skrajno ''desnostransko'' razmišljanje.
Nemogoč politični izziv
Zaradi sistema, ki ga imamo, nam je bolj 'domače' skrajno ''levostransko'' razmišljanje. Osnova je solidarnost in javna blagajna. Torej, ves denar, ki ga jaz, ti dava za zdravstvo, ga dava v skupno javno blagajno; premožnejši več, ranljivejši manj. Ker damo ves svoj načrtovani denar za zdravstvo v javno blagajno, seveda pričakujemo tudi vse pravice iz tega naslova. Izrazito dobra stran je izjemno visoka stopnja solidarnosti. Vsi imamo na papirju dostop do vseh zdravstvenih storitev, bolniške in zdravil. Seveda pa ni vse zlato, kar se sveti. Namreč, z denarjem v skupni blagajni upravlja država. Torej politiki. Zato je upravljanje povezano s prej omenjenimi močnimi stališči, namenjenimi pihanju na dušo volivcev. Racionalno upravljanje s tem denarjem je hudičevo resen politični izziv, skoraj nemogoč. Medicina zmore vedno več in postaja dražja. Težava nastane, ko politiki, ki želijo biti všečni, obljubljajo vse, kar obstaja, neomejeno. V realnosti, kjer imamo omejeno količino denarja in kadra. Slej ko prej se ne bo izšlo. Kdo se bo vprašal, ali fizično majhna Slovenija z dvema milijonoma prebivalcev potrebuje 30 bolnišnic, in si upal kakšno zapreti ali preoblikovati? Druga slabost je, da prebivalci denarja, ki je avtomatsko letel v javno blagajno, ne dojemajo več kot svojega. In v skladu s tem ravnajo. Tako se zgodi način razmišljanja - saj imam pravico do vsega, naj mi da zdravnik pregledati kri, naj me pošlje na magnet, če se skregam s šefom, bom šel v bolniško. Pa če je to potrebno ali ne. Zdravniku je tudi vseeno. Nič se mu ne bo zgodilo, če bo vsem bolnikom na oddelku vsak dan naročal drage laboratorijske in slikovne preiskave. A v množici tistih, ki čakajo na nepotrebno preiskavo, se skrivajo tisti, za katere je ta preiskava življenjsko pomembna. Kar vodi do paradoksa – ko z denarjem za zdravstvo upravlja zgolj politika, ki populistično vsem zagotavlja vse možno, sistem ''zabaše'' in onemogoči hiter dostop do zdravstvenih storitev tistim, ki jih potrebujejo. S tem ljudi sili k neposrednemu in nepredvidljivemu dodatnemu plačevanju. In – če z denarjem upravlja samo politika, se ustvarja idealno okolje za korupcijo in odtekanje denarja drugam, ne nazaj k ljudem.
Racionalno upravljanje za dobičke
Kaj pa skrajno ''desnostransko'' razmišljanje. Vsak naj poskrbi zase - si plača zdravstvene storitve neposredno iz žepa (kar bi zmoglo v celoti zelo malo ljudi). Ali se zavaruje pri zasebnih zavarovalnicah. Zasebne zavarovalnice bodo najbolj racionalno, kolikor gre, upravljale z denarjem. V dobro – svojih dobičkov. Se še spomnite, kako razočarani so bili ljudje po poplavah, ko so izvedeli, koliko odškodnine lahko pričakujejo od zasebnih zavarovalnic? Ne vem, če je eni sami družini zasebna zavarovalnica izplačala takšno vsoto, s katero so pokrili vso škodo. Seveda je to odvisno od premije. Dejstvo pa je, da si povprečni državljan težko privošči takšno premijo, da bi dobil odškodnino, ki pokrije vso škodo. Pri zasebnih zavarovanjih ni milosti in ni solidarnosti. Bog ne daj, da že imate kakšno kronično bolezen ali razvado, pri kateri je večja verjetnost, da boste veliko uporabljali zdravstveni sistem. Premija bo hitro zelo visoka. Pa še pri tej bo obstajal ''drobni tisk''.
Sam po sebi se torej ponuja odgovor, da noben od teh skrajnih načinov ni dober. In da se najboljša pot zbiranja denarja za zdravstvo skriva nekje vmes. Poglejmo nezdravstveni primer – osnovno šolanje. Z davki, ki jih plačujemo vsi, se zagotavlja denar za šole, opremo, učitelje. Del denarja za šolstvo pa dajemo neposredno. Kupimo šolske torbice, zvezke. Plačamo šole v naravi in obiske gledališča. S tem denarjem upravljamo sami. Sami se odločimo, katere zvezke bomo kupili. Soodločamo, na katere dejavnosti bodo otroci šli. S tem vsaj malo ''zaviramo'' nepotrebne in drage dodatne dejavnosti. Odnos do kupljenih zvezkov je verjetno drugačen, kot bi bil do zvezkov, ''podarjenih'' iz davkov. Za tiste, ki so socialno ogroženi, imamo sklade, socialno pomoč in humanitarne organizacije, ki jim pri teh stroških pomagajo. In tiste, ki otrok nimajo, nekoliko razbremenimo, kar je tudi na nek način prav.
Spodbujanje racionalnosti
Bi nekaj takšnega bilo mogoče v zdravstvu? Najprej in najpomembneje – v državi s standardom, ki ga imamo, moramo vedno najprej poskrbeti za najranljivejše. Sramotno in človeka nevredno bi bilo, da v naši državi ne poskrbimo, da tisti, pod pragom revščine (12 odstotkov jih je po podatkih statističnega urada), z nizkimi dohodki, kronično zelo bolni in invalidni, ne bi imeli dostopa do zdravstvenih storitev brez stroškov. To zagotovo v državi, kot je naša, zmoremo. Kaj pa ostalih, ugibam, 80 do 85 odstotkov državljanov? Obstaja način zbiranja denarja, da poskrbimo za osnovno solidarnost, hkrati pa omogočimo ljudem, da z delom denarja upravljajo sami. Da povečamo občutek odgovornosti in racionalnosti pri porabi denarja?
Poglejmo eno možnost. Zelo poenostavljen primer, za spodbuditev razmišljanja. Po ukinitvi dopolnilnega zavarovanja smo ostali na 35 evrih zdravstvenega prispevka. In namesto da damo 35 evrov v enem mesečnem znesku (420 evrov na leto), ga razdelimo. 20 evrov mesečno damo neposredno, kot zdaj, ob vsaki plači (240 evrov na leto). Preostanek pa plačamo, ko zdravstveni sistem uporabimo. Pri obisku zdravnika dodamo 20 evrov. Pri predpisovanju recepta dodamo 5 evrov. Obisk urgence – 50 evrov. Do preostalih 180 evrov na leto, nato se doplačila nehajo. Če ne ''porabimo'' vseh 180 evrov, sledi nagrada (bon za obisk fitnesa, smučišča, masaže ...). Kaj se zgodi? Solidarno pomagamo tistim, ki zbolijo in imajo kronično bolezen, zdravljenja so draga, obiskov zdravnika veliko. In nekoliko razbremenimo tiste, ki imajo to srečo, da zdravnika (še) ne potrebujejo. Hkrati spodbudimo racionalnost – je res potrebno, da grem do zdravnika? Doktor, ali res potrebujem to preiskavo? Ali s temi težavami lahko počakam do jutra, moram res na urgenco? Pa vendar se ne bomo bali obiskati zdravnika, saj bi bila sprotna doplačila v takšni višini, kot smo jo pripravljeni plačati frizerju, za obisk bazena ali gledališča, za nakup cigaret in sladkarij; so omejena in predvidljiva. Ohranimo zbrani denar v javni blagajni, obdržimo solidarnost in spodbudimo racionalnost.
Daleč od oči v javni blagajni
Ker pa nam manjka kar nekaj denarja na prebivalca, da dosežemo Nemčijo, pa se lahko dogovorimo, da več kot 420 evrov na leto prispevamo v zdravstvo preko zasebnih zavarovalnic v obliki prostovoljnih zavarovanj ali, po želji ljudi, s samoplačništvom iz žepa. Po podatkih OECD države, po katerih se zgledujemo, okoli 15 do 20 odstotkov denarja na prebivalca za zdravstvo zberejo preko zasebnih vplačil. Slej ko prej se bomo morali tudi mi dogovoriti, kako bomo to izvedli, po kakšnih pravilih, v dobro vseh. Če dosežemo osnovno dobro dostopnost do storitev iz javne blagajne, bomo z možnostjo dodatnih zasebnih zavarovanj obremenili predvsem tiste, ki si to lahko privoščijo, ki si želijo ''nekaj več''; ter sprostili več sredstev v javni blagajni za oskrbo najranljivejših.
Seveda opisano ni edina pot. Želela bi le, da začnemo razmišljati z različnih perspektiv. Najbolj nepošteno do volivcev je, da se jim vzame ves denar za zdravstvo. Se obljublja. V realnosti pa so ljudje v negotovi situaciji, ''prisiljeni'' v dodatne, nepredvidljive stroške, ali pa sistem prekomerno izkoriščajo. Skrajni čas je, da najdemo način, kako poskrbeti za solidarnost in hkrati racionalnost. Ki jo najbolje zagotovimo tako, da nekaj denarja prepustimo v upravljanje vsakemu posamezniku; da del denarja dodaja v zdravstvo, ko ga uporablja. Ali ga delno nameni zasebni zavarovalnici, kjer se bo lahko sam vsaj malo ''pogajal'', koliko bo za kakšno premijo dobil.
Saj veste, denar, ki je daleč od oči v javni blagajni, je daleč od srca.
