Prof. dr. Uroš Ahčan je v prijetnem in iskrenem pogovoru s specialistko družinske medicine doktorico Veroniko Vezjak, spregovoril o empatiji v medicini, tragičnih zgodbah kolegov, tekmi z boleznijo, zavisti, svojih junakih – pacientih, uspehih,
hvaležnosti in tem kako bi zdravniki lahko postali močni in nepremagljivi. V času predstavitve v prostorih Zdravniške zbornice, je bilo prodanih že skoraj 4000 izvodov knjige Skalpel. V kateri je, kot pravi avtor, želel prikazati, da so zdravniki
ljudje iz mesa in krvi s svojimi težavami in problemi. In ne brezosebni stroji, ki ji je mar le za denar. Da se tudi zdravniki soočajo s številnimi izzivi, strahovi. Poudarja, da smo pacienti in zdravniki v istem čolnu. »Veslamo proti
istemu cilju. Brez medsebojnega razumevanja in lepih odnosov bo ta pot slaba, neglede na to ali pridemo do cilja ali ne. Važno je kakšni so odnosi na tej poti. Pogovor, nasmeh, hvaležnost, zaupanje, iskrenost. Z ene in druge strani. Od pacientov
pričakujemo hvaležnost, a mora biti tudi obratno.« V delu Skalpel prof. dr. Uroš Ahčan pravi, da so njegovi junaki pacienti, ki so ga največ naučili in so še vedno njegovi največji učitelji.
V kirurgiji ni prostora za supermene, pomembni so timi
Pogovor se je pričel s pomenom empatije v medicini, ki ji profesor Ahčan namenja veliko pozornosti. »V kirurgiji ni prostora za supermene. Posameznik lahko stori zelo malo. V kirurgiji in tudi drugod v medicini so pomembni timi. Študentje
in specializanti morajo doumeti, da so del timov in da so kot posamezniki zelo omejeni.« Poudaril je, da so vsi zdravniki darovali svoja življenja, da bi pomagali soljudem. Nalogo zdravnikov vidi v tekmi z boleznijo: »Poraz bolezni
je naša zmaga. Potrebno je, da človeka gledamo kot človeka. Da se postavimo v čevlje pacientov in vidimo več kot le diagnozo. Videti moramo človeka.«
Pozabljamo nase, na svoje družine
Odkrito je spregovoril o poglavju »Plima v glavi«, ko zaradi preveč zadolžitev in obremenitev v operacijski dvorani, na fakulteti, kongresih, pri raziskovalnem delu, delu v tujini, in nastopih, ponoči škrta z zobmi in se posledično bori s hudimi granulomi.
Zdravnike vidi kot tiste, ki zdravijo, a velikokrat pozabijo na lastno zdravje. Izvajajo menedžerske preglede, sami pa redko opravijo tovrstne preglede: »Med zdravniki je veliko tragičnih zgodb. Zaradi bolezni – raka. V zadnjem času sem izvedel
za sedem diagnoz karcinoma želodca pri kolegih. Tragične zgodbe pa so tudi zaradi samomorov. O tem se ne govori, čeprav obstajajo tudi knjige o samomorih med zdravniki. V Ameriki 400 zdravnikov vsako leto naredi samomor in več milijonov ljudi zaradi
tega izgubi svojega zdravnika. Samomori so prisotni med študenti in profesorji.« Zaradi tega perečega in še vedno premalokrat naslovljenega problema je to temo odprl v svoji knjigi. Z namenom, da bi se o tem pogovarjali, se naučili
prepoznati znake in odpravljati vzroke za samomore, ki so po njegovem posledica storilnostne naravnanosti: »Tekmujemo samo s seboj, z zavarovalnico, s kolegi. Cilji so vedno višji in ob tem pozabljamo na svojo družino, na svoje otroke
in nase.«
Kirurgija je težko prigaran privilegij
Priznani plastični in estetski kirurg svoje delo vidi, kot strast in hobi: »Toliko dela opravim, ker ob tem uživam. Zato je moje delo tudi privilegij, ki je prigaran in ne dan. V javnosti bi nekateri radi predstavili, da je to »kar tako dano«,
da so nam zdravnikom plačali šolanje, sedaj pa je vse naše delo, v resnici le naša dolžnost.«
Kljub temu, da delo opravlja z veseljem, se mora prisiliti, da si, ko je vsega preveč, napolni baterije. To stori, ko je z družino, v naravi, se ukvarja s športom, ali ko bere. Zato vsem priporoča seznam knjig, ki so mu spremenile pogled na delo
in življenje:
- Physician Suicide Letters Answered, Pamela Wible M.D.
- Ima li života prije smrti? Robert Torre
- Kako inovacije spreminjajo svet in zakaj uspevajo v svobodni družbi, Matt Ridley
- Tole bo bolelo, Adam Kay
- Sveta noč, zgaran na moč, Adam Kay
- Blagoslovi starega očeta, Rachel Naomi Remen
- Umetnost jasnih misli, Rolf Dobelli
- Moški so z marsa, ženske so z venere, John Grey
Ko bomo premagali zavist bomo močni in nepremagljivi
»Po nekaj tednih sedim v kavarni in poslušam moškega srednjih let. Eden vztrajno trdi, da nečesa ne more narediti: »Ne serji, če lahko nos naredijo na roki, boš tudi ti to jebeno šolengo.«« Skalpel, 126
To je bil pogovor, ki ga je po odmevni zgodbi u uspešni rekonstrukciji nosu, prof. dr. Ahčan slišal v kavarni, po drugi strani pa v knjigi opisuje tudi lažne govorice, ki so se pojavile po izjemnem uspehu ekipe. Te prof. dr. Ahčan pripisuje
zavisti, ki je v medicini žal zelo prisotna:
»Med Slovenci smo prebudili nekaj pozitivnega. Končno se je pozitivno pisalo tudi o medicini. Ne le o športnih uspehih Slovencev, ampak tudi o medicini. To se mi je zdelo lepo. Ljudi smo uspeli povezati. Tudi politika je prepoznala dobro
delo. Timsko delo.«
»Drugi del pa je povezen z zavistjo. Te je, tudi ali zlasti, v medicini ogromno. To je zelo slabo. Odgovornost za slabe razmere v zdravstvu, zaradi zavisti, nosimo tudi sami, saj nismo enotni. Problem kolega jemljemo kot naš uspeh. Naloga
medinske fakultete, da bi morala biti, da bi že na začetku študentom povedali, da je medicina timski šport. In bi fakultete timsko delo tudi ocenjevale. Ne da spodbujajo le tekmovalnost. In ko bomo slovenski zdravniki povezani bomo močni
in nepremagljivi. Dokler pa med nami vlada zavist - na vseh področjih, smo ranljivi in šibki.«
Literarni večer je ponudil številne razmisleke za slabe razmere v slovenskem zdravstvu, odprl mnoga vprašanja, priložnosti za refleksijo in klepet, ki se je nadaljeval tudi po uradnem zaključku literarnega večera v prostorih Zdravniške
zbornice.
