Naj torej začnem z definicijo. Iz Slovenskega slovarja knjižnega jezika:
stávka -e ž 1. prenehanje dela za določen čas zaradi ekonomskih, političnih zahtev delavcev: stavka traja, se začne, ekspr. izbruhne; organizirati, voditi stavko; razglasili so enodnevno splošno stavko; zatreti stavko; publ. stopiti v stavko; množična stavka; uspeh stavke/politična, solidarnostna stavka
Stavka, po definicij SSKJ - prenehanje dela, je za zdravstvene delavce v svoji osnovni obliki povsem nesprejemljiva. Medtem ko skoraj vsi drugi poklici (na primer učitelji, vozniki avtobusov, uradniki, celo policisti) lahko vsaj za kratek čas delo prekinejo, bi v zdravstvu to pomenilo nepredvidljivo število smrti. Že iz tega stališča je naš poklic malo poseben - odvzeta nam je torej učinkovita možnost protesta; a tudi, kadar protestiramo v zelo prilagojeni in mili obliki (kjer opravljamo večji delež svojega dela), smo izpostavljeni strašni družbeni kritiki in očitkom, da to počnemo na ramenih bolnikov.
Glasna so tudi javna mnenja, da se imamo zdravniki za nekaj drugačnega, "boljšega", ko trdimo, da naš poklic ni primerljiv z drugimi javnimi poklici in si zasluži ločen steber v državni blagajni. Tem kritikom bi zelo želela postaviti vprašanje, s katerim poklicem menijo, da je zdravniški primerljiv? Že če začnemo na začetku - kateri drug študij traja 6 let? V katerem drugem poklicu temu sledi pripravništvo in še 6-letna specializacija? Šele takrat dobiš v medicini licenco za samostojno delo. V koliko poklicih se sploh podeljujejo licence za samostojno delo? In se nato vsakih sedem let ponovno preučujejo in podaljšujejo? Zdravnik mora imeti vsakih sedem let dokaze, da ves čas dela in se izobražuje, da sploh sme svoj poklic opravljati. Tudi se vedno znova vprašam, v katerem drugem poklicu je vsaka napaka tako javno izpostavljena, storilci napak pa v medijih napadeni in tudi kazensko odgovorni? Ker napake delamo vsi, zdravniki nič bolj kot ljudje v drugih poklicih. In še - s čigavimi urniki so primerljivi urniki zdravnikov? Seveda se tudi v nekaterih drugih poklicih delo opravlja čez konce tedna in ponoči, a redko kateri poklic ima 24-urne delavnike ali 70-urne tedenske delovnike ali 250-urne mesečne delovnike - in to zato, da zdravstveni sistem sploh lahko teče.
Bi rekla, da kakor koli obračam ta naš poklic, pač je malo poseben in absolutno neprimerljiv ...
Morda bi še najbolj znali soditi in to opisati naši otroci, ki so živeli in odraščali v tem našem tempu življenja in hkrati med drugimi otroki, katerih starši niso bili zdravniki. Moji trije imajo na to temo marsikaj povedati. Ob obeh starših zdravnikih se nihče izmed njih ni odločil za takšno poklicno pot.
Od nas zdravnikov se nekako pričakuje, da vso delo in vse zahteve opravimo brez pripomb in brez zamer in za denar, ki nam ga namenijo po primerjavah z drugimi - saj vendar imamo plemenit poklic. In smo menda etično temu zavezani.
In dejansko je naš zdravstveni sistem tako deloval ves čas, kar je v njem naša generacija (25 let) in še mnogo prej. Dejansko nas je bilo dovolj veliko število etično tako zagretih, da smo vse to sprejeli in gledali predvsem na dobro bolnikov in našega poklica in bolj malo na svoje dobro. A v zadnjih letih se družba spreminja. Nove generacije niso več vzgojene v socializmu (tudi moji otroci ne) in ne razumejo, zakaj bi morali samo oni delati na etični pogon in ne biti za svoj trud in delo ustrezno plačani. Pa tudi meje Evrope (in sveta) so se nam na široko odprle in tako jih zelo veliko poišče pot tja, kjer jih plačajo po znanju in delu in jim omogočajo delati 8 ur na dan, 5 dni na teden (osnovna pravica delovnega prava, ki so si jo že desetletja nazaj izborili delavci razvitega sveta - in to s stavkami).
In tako se sistem počasi ruši ... Počasi ne bo več dovolj velikega števila ljudi, ki bi bili pripravljeni toliko delati pretežno na etični pogon. In resnica je, da se politika in vse vlade, ki so se zamenjale v zadnjih 25 letih, niso želele spopasti z dejstvom, da nam bo v nekem trenutku zmanjkala kritična masa ljudi, ki bo naš zdravstveni sistem držala pokonci.
Pa se danes dotikamo samo enega perečega problema v zdravstvu - bega zdravnikov iz obstoječega sistema. Našteli bi jih lahko še mnogo (preveč za to kolumno); naj vseeno omenim tistih nekaj, ki so mi stalno pred očmi - investicije, ki se odlagajo in ne zgodijo in pri menjavi ene vlade z drugo pozabijo; nepreglednost plačevanja storitev in sploh stroškov v zdravstvu; čakalne vrste, ki so v resnici nerešljive, ker z njimi umetno zmanjšujemo stroške; skrivanje resnice, koliko zdravstva si v resnici z zbranim denarjem lahko privoščimo, pa še in še ...
Kakor koli obračam ta naš poklic, pač je malo poseben in absolutno neprimerljiv ...
V teh vprašanjih ne bi smeli biti na nasprotnih bregovih, zdravniki in javnost, pač pa združeni v pritisku na vlado in politiko, da se spopade s problematiko zdravstva zares. Da se med drugim resno vpraša, kako motivirati bodoče zdravnike, da ostanejo v Sloveniji in delajo tudi na tistih neželenih delovnih mestih, kjer se dela v petek ali nedeljo ponoči ter je delo naporno in zahtevno in polno možnosti napak. Kako tudi zdravnikom omogočiti ravnovesje med vloženim delom in kvaliteto življenja, ki si jo želijo in ki je dostopna drugim?
V naši enoti smo se od samega začetka stavke do pred nekaj dnevi debati o stavki in umiku soglasij izogibali, pa tudi sama je kot vodja enote nisem želela načeti, saj sem vedela, kaj umik soglasja že enega samega pomeni - da urnikov ne moremo sestaviti in je ogrožen obstoj naše intenzive (nihče namreč ne pričakuje, da bi nam od kje drugje dodelili pomoč). A seveda se je debata zgodila in med nami sprožila kar nekaj napetosti. Prvič od ustanovitve naše enote nismo vsi na istem bregu. Znašli smo se razpeti med tem, da se postavimo na ostro in pokažemo, da z obstoječim številom zdravnikov ne moremo delati vzdržno in po splošno sprejetih pravilih delavskega prava, in med tem, da smo ravnokar vzpostavili novo intenzivno enoto, ki je našim bolnikom in naši ustanovi krvavo potrebna, a seveda vzpostavili na ramenih nas, ki smo pripravljeni veliko delati (zame to pomeni 230-240 ur na mesec - ob zakonsko sprejemljivih okoli 170), in da bi jo ob upoštevanju 8-urnega delovnika lahko samo zaprli in izgubili to, kar smo zadnji dve leti gradili.
Da sploh ne govorim o tem, kaj bi izgubili naši bolniki. V tem trenutku jih zdravimo deset - štirje imajo težek potek pljučnice covid z odpovedjo dihal, trije gripo z življenjsko nevarnimi zapleti, dva meningitis, ena kritično okužbo prebavil; vseh 10 je življenjsko ogroženih, vseh 10 ozdravljivih. Zato na koncu nihče izmed nas v tem trenutku ni umaknil soglasja za delo preko delovnega časa.
Tako kot sem začela ... stavka je za nas zdravnike kontroverzna (in javno osovražena) ter zaradi vseh omejitev premalo učinkovita oblika protesta. Pridružilo se ji je manj kot pol zdravnikov. Bi rekla, da se vsi spopadajo z etičnimi dilemami, podobnimi našim. A vsi se zavedamo, kako nujno je, da se nekaj spremeni in kako smo soodgovorni za spremembe. Samo naš protest (kakršenkoli že je) lahko državne upravljavce prepriča v ukrepanje, ki se mu izogibajo, a ga lahko izvedejo le oni.
Kaj nam torej še preostane, da politiko in vlado končno potisnemo v resnično razreševanje problemov v zdravstvu? Odkrito povem, da na to vprašanje ne znam odgovoriti.
Z gotovostjo pa lahko rečem:
• da zdravniki nismo glavni krivci trenutnega kaosa, ampak prav tako njegovi ujetniki,
• da politiki ustreza neposrečena stavka, ki preusmerja pozornost od pravih problemov,
• da zdravstva brez zdravnikov (in drugih zdravstvenih delavcev) ni,
• da zdravstvo pač potrebujemo vsi - vsi smo lahko v vsakem trenutku uporabniki sistema, ki vedno slabše deluje,
• da bi javnost in zdravstveni delavci morali to bitko bojevati skupaj.
