IZJAVA WMA O EVTANAZIJI IN SAMOMORU Z ZDRAVNIŠKO POMOČJO
Sprejela 70. Generalna skupščina WMA, Tbilisi, Gruzija, oktober 2019
Svetovna zdravniška skupščina (WMA) znova poudarja svojo trdno zavezanost načelom medicinske etike in temu, da je treba ohraniti največje spoštovanje do človeškega življenja. Zato WMA odločno nasprotuje evtanaziji in samomoru z zdravniško pomočjo.
V tej izjavi je evtanazija opredeljena kot zdravnikova namerna uporaba smrtonosne snovi ali izvedba posega, ki povzroči smrt bolnika s sposobnostjo odločanja na njegovo prostovoljno zahtevo. Samomor s pomočjo zdravnika se nanaša na primere, ko zdravnik na prostovoljno zahtevo bolnika, ki je sposoben odločanja, namerno omogoči bolniku, da konča svoje življenje, tako da mu predpiše ali zagotovi medicinske snovi z namenom, da povzroči smrt.
Noben zdravnik ne sme biti prisiljen sodelovati pri evtanaziji ali samomoru s pomočjo, prav tako ne sme biti dolžan sprejeti odločitve o napotitvi v ta namen.
Zdravnik, ki spoštuje osnovno pravico bolnika, da zavrne zdravljenje, ne ravna neetično, če odpove ali zadrži neželeno oskrbo, tudi če upoštevanje takšne želje lahko privede do smrti bolnika.
BENEŠKA IZJAVA WMA O ZDRAVSTVENI OSKRBI OB KONCU ŽIVLJENJA
Sprejela 35. Svetovna zdravniška skupščina, Benetke, Italija, oktober 1983
Revidirala 57. Generalna skupščina WMA, Pilanesberg, Južna Afrika, oktober 2006,
in 73. Generalna skupščina WMA, Berlin, Nemčija, oktober 2022
PREAMBULA
Kadar je bolnik hudo bolan in okrevanje ni mogoče, se zdravnik in bolnik pogosto soočita z zapletenimi odločitvami glede zdravljenja.
Konec življenja je treba priznati in spoštovati kot pomemben del človekovega življenja.
Zaradi napredka znanosti v medicini lahko zdravniki obravnavajo številna vprašanja, povezana z oskrbo ob koncu življenja. Medtem ko se prednostne naloge raziskav za zdravljenje bolezni ne sme ogroziti, je več pozornosti treba nameniti razvoju paliativnega zdravljenja ter izboljšanju ocenjevanja in odzivanja na fizične, psihološke, socialne in duhovne ali eksistencialne komponente neozdravljivih bolezni in drugih stanj ob koncu življenja.
WMA še naprej odločno nasprotuje evtanaziji in samomoru s pomočjo zdravnika, kot je navedeno v Izjavi WMA o evtanaziji in samomoru z zdravniško pomočjo.
Etično ustrezna oskrba ob koncu življenja mora rutinsko spodbujati avtonomijo bolnika in skupno odločanje ter spoštovati vrednote bolnika, njegove družine ali bližnjih in nadomestnih oseb. WMA se zaveda, da se stališča in prepričanja o smrti in umiranju zelo razlikujejo od kulture do kulture in med različnimi religijami, sredstva za paliativno oskrbo pa so neenakomerno razporejena. Ti dejavniki pomembno vplivajo na pristop k zdravstveni oskrbi ob koncu življenja, zato ni praktično ali pametno oblikovati podrobne univerzalne smernice za oskrbo ob koncu življenja. Zato WMA opredeljuje naslednja:
PRIPOROČILA
Obvladovanje bolečine in simptomov
1. Paliativna oskrba ob koncu življenja je del dobre zdravstvene oskrbe. Cilj paliativne oskrbe je ohraniti bolnikovo dostojanstvo in ga osvoboditi motečih simptomov. V načrtih oskrbe je treba poudariti, da se bolnik počuti čim bolj udobno in da je njegova bolečina pod nadzorom, hkrati pa se je treba zavedati, kako pomembno je upoštevati socialne, psihološke in duhovne potrebe bolnika ter njegove družine in bližnjih oseb.
2. Klinično obvladovanje bolečine pri bolnikih ob koncu življenja je izredno pomembno za lajšanje trpljenja. Resolucija WMA o dostopu do ustreznega zdravljenja bolečine (2020) vsebuje priporočila za zdravnike in vlade za optimizacijo zdravljenja bolečine in drugih motečih simptomov. Zdravniki in nacionalna zdravniška združenja morajo spodbujati širjenje in izmenjavo informacij o zdravljenju bolečine, da bi vsem zdravnikom, ki sodelujejo pri oskrbi ob koncu življenja, zagotovili dostop do smernic za najboljšo prakso ter najnovejših razpoložljivih načinov zdravljenja in metod. Nacionalna zdravniška združenja bi morala nasprotovati zakonom oz. predpisom, ki zdravnike neupravičeno ovirajo pri intenzivnem in klinično ustreznem zdravljenju simptomov pri bolnikih ob koncu življenja v skladu s priznanimi najboljšimi praksami.
3. Kadar ima bolnik ob koncu življenja hude bolečine ali druge moteče klinične simptome, ki se ne odzivajo na intenzivno paliativno zdravljenje specifičnih simptomov, se lahko kot zadnji ukrep ponudi pomiritev do nezavesti. Pomiritev do nezavesti se nikoli ne sme uporabiti za namerno povzročitev smrti bolnika in mora biti omejena na bolnike v zadnji fazi življenja. Temeljito si je treba prizadevati za pridobitev privolitve bolnika ali njegovega(ih) nadomestnega(ih) zastopnika(ov).
4. Paliativno oskrbo pogosto zagotavljajo multidisciplinarni zdravstveni timi. Če je le mogoče, naj bo vodja ekipe zdravnik, ki je med drugim odgovoren za diagnozo in načrte zdravljenja. Izredno pomembno je skrbno vodenje zdravstvene dokumentacije. V zdravstveni dokumentaciji je treba navesti razloge za posege za obvladovanje simptomov, vključno z zdravili za lajšanje simptomov, s stopnjo in trajanjem pomiritve ter posebnimi pričakovanji glede nadaljevanja, ukinitve ali opustitve zdravljenja za ohranjanje življenja.
5. Zdravstvena ekipa mora spodbujati sodelovanje pri oskrbi bolnika in zagotoviti podporo pri žalovanju po bolnikovi smrti. Zaradi potreb otrok in družin ali bližnjih oseb se lahko zahteva posebna pozornost ali usposobljenost, kadar so otroci bolniki in kadar so odvisni od bolnikov.
Izobraževanje in raziskave
6. Izobraževanje zdravstvenih delavcev naj vključuje poučevanje o zdravstveni oskrbi ob koncu življenja. Če tega ni, je treba razmisliti o ustanovitvi paliativne medicine kot medicinske specializacije. V državah, kjer paliativna medicina ni priznana specializacija, lahko podiplomsko usposabljanje iz paliativne medicine kljub temu izboljša kakovost paliativne oskrbe.
7. Izobraževanje zdravnikov bi moralo prispevati k razvoju veščin, potrebnih za povečanje razširjenosti in kakovosti smiselnega vnaprejšnjega načrtovanja oskrbe bolnikov s smrtno nevarno boleznijo, in pravice bolnikov, da se upoštevajo vnaprejšnja pisna navodila, ki opisujejo njihove želje in cilje glede oskrbe, če ne morejo komunicirati. Zdravniki bi se morali izobraževati, da bi svoje bolnike spodbudili k uradnemu zapisovanju njihovih ciljev, vrednot in želja glede zdravljenja ter k imenovanju nadomestnega nosilca odločanja o zdravstveni oskrbi, s katerim se lahko bolnik vnaprej pogovori o svojih vrednotah v zvezi z zdravstveno oskrbo in zdravljenjem.
8. Vlade in raziskovalne ustanove spodbujamo, da vlagajo dodatna sredstva v razvoj zdravljenja za izboljšanje oskrbe ob koncu življenja. To med drugim vključuje podporo raziskavam o splošni zdravstveni oskrbi, posebnem zdravljenju, psiholoških posledicah in organizaciji za izboljšanje oskrbe ob koncu življenja.
9. Pri uporabi zdravljenja mora zdravnik skrbno proučiti ravnovesje med predvidenimi koristmi za bolnika in morebitno škodo. Nacionalna zdravniška združenja morajo podpirati oblikovanje smernic za paliativno zdravljenje.
10. Zdravnik mora bolniku sporočiti tudi pripravljenost, da se kadarkoli pogovori o naravnem poteku bolezni in o tem, kaj lahko pričakuje med umiranjem, ter mu svetovati o zdravljenju in alternativah, ki lahko olajšajo bolnikovo trpljenje, vključno s paliativno oskrbo ali psihoterapijo. Če bolnik izrazi željo po smrti ali samomorilne misli, se mora zdravnik z njim odprto in zaupno pogovoriti, da bi razumel motive in razloge za te misli.
11. Zdravniki morajo umirajočemu bolniku pomagati pri ohranjanju optimalne kakovosti življenja z obvladovanjem simptomov ter zadovoljevanjem psihosocialnih in duhovnih potreb, da mu omogočijo dostojanstveno in udobno umiranje. Zdravniki morajo bolnike seznaniti z razpoložljivostjo, koristmi in drugimi vidiki paliativne oskrbe. Pogovore o željah bolnikov je treba začeti zgodaj, jih rutinsko ponuditi vsem bolnikom in jih redno izvajati, da se proučijo morebitne spremembe bolnikovih želja, zlasti ko se spremeni njihovo klinično stanje. Informacije in komunikacija med bolnikom, njegovo družino ali njegovimi bližnjimi, nadomestnimi člani in člani zdravstvenega tima so eden od temeljnih stebrov kakovostne oskrbe ob koncu življenja.
12. Zdravniki si morajo prizadevati za prepoznavanje, razumevanje in obravnavanje psihosocialnih in duhovnih potreb svojih bolnikov, zlasti v povezavi z njihovimi telesnimi simptomi. Zdravniki morajo zagotoviti, da so bolnikom, njihovim družinam in bližnjim na voljo psihološki, socialni in duhovni viri, ki jim pomagajo pri spopadanju s tesnobo, strahom in žalovanjem, povezanimi s koncem življenja.
13. Zdravniki bi morali bolnike spodbujati, da imenujejo nadomestno osebo za odločanje oz. zastopnika za sprejemanje odločitev, ki niso izražene v vnaprejšnjih smernicah. Zdravniki se morajo zlasti pogovoriti o bolnikovih željah glede pristopa k posegom, ki ohranjajo življenje, in o paliativnih ukrepih, ki bi lahko dodatno pospešili smrt. Ker v nujnih primerih včasih ni na voljo dokumentiranih vnaprejšnjih navodil, morajo zdravniki bolnikom poudariti, kako pomembno je, da se o željah glede zdravljenja pogovorijo s posamezniki, ki bodo verjetno delovali kot nadomestni odločevalci/zastopniki za zdravstveno oskrbo. Če je to mogoče in če bolnik s tem soglaša, je treba v te pogovore vključiti bolnikove nadomestne odločevalce/zastopnike.
14. Če je bolnik sposoben odločanja, je treba spoštovati njegovo avtonomno pravico, da zavrne kakršnokoli zdravljenje ali posege, tudi če se lahko skrajša njegovo življenje. Zdravniki morajo poskrbeti, da se bolnik pred pridobitvijo soglasja za oskrbo ob koncu življenja ustrezno zdravi zaradi bolečin in nelagodja, s čimer se zagotovi, da nepotrebno telesno in duševno trpljenje ne ovira odločanja. Zakonodaja glede sposobnosti odločanja mladoletnih bolnikov se razlikuje, vendar se priporoča pogovor z družino in otrokom, če je to mogoče.
15. Po smrti bolnika lahko zdravniki uporabijo sredstva, ki so potrebna za ohranitev organov, primernih za presaditev, če ravnajo v skladu z etičnimi smernicami iz Sydneyjske deklaracije WMA o ugotavljanju smrti in odvzemu organov. Poleg tega mora biti vsaka presaditev v skladu z načeli iz izjave WMA o darovanju organov in tkiv.
