Na tem mestu sem že zapisal, da je bila vsebina sporazuma o kadrovskih standardih in normativih nerealna bedarija, ki je vladni pogajalci nikoli niso nameravali in je tudi ne bodo uresničili – zato bi jih bilo treba odškodninsko tožiti za kaos in stroške sedanje stavke.
Nesmiselna je tudi ideja »zdravstvenega plačnega stebra« – gre za »kreativno besedotvorje« (podobno kot nekoč »družbena lastnina«), ki naj bi navzven ohranilo vtis enotnega plačnega sistema, čeprav bi ta dejansko razpadel. Tudi na »nezdravstveni strani« bi se namreč takoj pojavil plaz idej o zelo veliki produktivnosti in obremenitvah. Dragi politiki, včasih je v življenju treba sprejeti tudi kakšno odločitev in jo imenovati s pravim imenom, ne le ubogati namigov javnomnenjskih agencij! Javnost se na prvo žogo boji sprememb, kar pa ne pomeni, da jih ne želi.
Enotni plačni sistem javnih uslužbencev pomeni, da smo vsi v njem plačani iz javnih sredstev (davkov) po urah na delovnem mestu. V večini javnih služb smo s tem zadovoljni, saj si težko predstavljamo, da bi nam v naši, ne ravno bogati družbi, na »prostem trgu« šlo bolje – kultura, znanost, šolstvo, vključno z univerzami, da o različnih »agencijah« niti ne govorim.
Zdravstveni sistemi pa so v EU javni iz prav nasprotnih razlogov – ker bi bili na »prostem trgu« preveč dobičkonosni in bi nesorazmerno obremenili socialno varnost ljudi. Številne zdravstvene storitve, ki jih ZZZS zdaj plača pod dvajset evri (na prFlagsimer prvi specialistični pregledi) na (našem) prostem trgu hitro dosežejo tri- ali petkratno ceno. Ko stisne bolezen, je bolnik pripravljen na vse.
Žal je v zadnjih treh desetletjih ZZZS (ob asistenci politike) nerazumno podcenila cene zdravstvenih storitev, zato se je povsem ustavil razvoj zdravstvenih ustanov, ki bi ga poganjala poslovna uspešnost pri izpolnjevanju potreb bolnikov. Nove investicije niso rasle iz dobrih poslovnih rezultatov ob (bolj) učinkovitem zdravljenju bolnikov, ampak iz političnih dogovorov z direktorji bolnišnic. Zato si ti tudi niso prizadevali za povečevanje produktivnosti svojih ustanov, ki so ostale slabo organizirane, z neurejeno informatiko, slabo funkcionalnimi in izkoriščenimi prostori, slabo organizacijo timov, neusklajenimi urniki in delovnimi obveznostmi.
Briga me, če bo plača kirurga višja od profesorske, pomembneje je, da ne bom čez nekaj let za operacijo navadne kile plačal pet tisočakov ali več.
Hkrati se je pri nas uveljavila naracija, da v zdravstvu ne gre za denar (na veliko veselje dobaviteljev!), pri tem pa smo prezrli, da ravno denar in realna ekonomika omogočata najučinkovitejšo organizacijo in razvijanje delovnih procesov v smeri večje produktivnosti, kakovosti in racionalnosti. Zdravstvo je s svojimi več tisoč različnimi delovnimi opravili prezapleten sistem za »ravnateljsko upravljanje«, kakršnega poznamo v šolstvu. Še posebno zato, ker se skozenj pretakajo milijarde, ki mikajo mnoge.
Zato je govorjenje o plačnem zdravstvenem stebru bedarija! Če hočemo še upati na rešitev javnega zdravstva, ga je treba ločiti od javnih sektorskih pravil, ki varujejo predvsem stabilnost proračuna. Zato smo javni uslužbenci plačani po urah, naša produktivnost in povečevanje storitev pa ni v prvem planu. Tak sistem deluje v šolstvu in kulturi ter na inštitutih, čeprav se nad njim nenehno pritožujemo. Ampak nekako gre.
V javnem zdravstvu pa ne bo šlo, saj v sedanjem stanju potrebuje eksplozivni, v rast storitev usmerjen razvoj, ki pa bo hkrati stroškovno racionalen, saj veliko denarja nimamo. Javno zdravstvo mora s svojo učinkovitostjo in povečanim obsegom storitev uresničevati zdravstvene potrebe ljudi v meri, da jim ne bo treba uporabljati prostega zdravstvenega trga. Takega razvoja ni mogoče doseči s sedanjim zastarelim planskim upravljanjem. Zato je nujno treba slediti zakonitostim zdravstvene ekonomike, ki so jih v številnih državah EU že zdavnaj dorekli in delujejo. Spodbujajo produktivnost, inovacije, racionalnost in investicije v izpolnjevanje potreb bolnikov.
Zato se moramo odločiti. Pogumen predsednik vlade bi sklical skupni sestanek s Fidesom in vsemi zdravstvenimi sindikati, direktorji zdravstvenih zavodov, zdravstvenim svetom, strateškim svetom za zdravstvo in z različnimi zdravstvenimi zbornicami ter vsem pojasnil, da je zgodba o zdravstvenem plačnem stebru končana. Ker je bedarija, za katero bi se tudi osebno opravičil. Naše javno zdravstvo je v preveč kritičnem stanju, da bi ga krojili s pavšalnimi pravili javnega sektorja. Briga me, če bo plača kirurga brez doktorata in mednarodnih znanstvenih člankov večja od profesorske na univerzi, saj je marsikje tako – pomembneje je, da ne bom čez nekaj let za operacijo navadne kile plačal pet tisočakov ali več.
Prof. dr. Alojz Ihan, imunolog, pisatelj in publicist
Vir: https://www.delo.si/mnenja/kolumne/o-placnem-zdravstvenem-stebru/
