Presenetljivo malo pozornosti je vzbudila nedavna izjava dr. Roberta Goloba, da njegova vlada v zvezi z zdravstveno reformo ne bo spreminjala zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ), kar je vse do zdaj veljalo za temelj kakršnekoli misli o reformi zdravstvenega sistema. To je namreč zakon, ki opisuje vse temeljne odnose med udeleženci v javnem zdravstvu – odnos ZZZS do zavarovancev, odnos ZZZS do izvajalcev zdravstvenih storitev in odnos ZZZS in države, ki je formalni upravljavec zdravstvenega sistema. Vse pretekle vlade in tudi sedanja do »padca« ministra Danijela Bešiča Loredana so pojem zdravstvene reforme avtomatično enačile s spremenjenim ZZVZZ.
Vsem do sedaj se je namreč zdelo nemogoče doseči drugačno delovanje zdravstvenega sistema brez spremenjenih temeljnih zakonskih okvirov, v katerih delujejo posamezne zdravstvene institucije. Zakaj se, na primer, naš ZZZS ne čuti odgovornega do zavarovancev za (ne)izpolnjevanje obveze o pravočasnem zdravljenju? Ne zaradi »pokvarjenega vodstva«, ki dopušča »poslovno goljufanje« zavarovancev, ki plačajo zavarovanje, potem pa namesto storitve dobijo – vrsto.
Vodstvo ZZZS se mora, če hoče obdržati službo, držati zakonskih okvirov ZZVZZ, ki mu nalagajo vsakoletno planiranje števila zdravstvenih storitev v okviru proračuna, ki ga sprejme skupščina javnega zavoda. Ker Slovenci v realnosti bolj zbolevamo, kot nam velevajo proračunski plani ZZZS, toliko slabše za Slovence – zato se »nadštevilni« pokvarjeni kolki in kolena in hrbtenice in očesne leče preprosto »premaknejo« v plane za naslednje leto ali še naslednje, in tako nastanejo zdravstveno nedopustne čakalne dobe. Da vse to trpljenje čakajočih postane poslovna priložnost za ponudnike samoplačniških zdravstvenih storitev, je logično. Manj logično pa je, da se slovenski zavarovanci raje (zavistno) jezijo na ponudnike storitev, ki bi za plačilo rešili njihov problem, namesto da bi vlagali tožbe proti ZZZS zaradi poslovne goljufije – neizpolnjene obljube.
V sedanjem zakonu je še ogromno podobnih zakonskih »cvetk«, ki bolj kot dobrobiti bolnikov služijo varnosti in udobju sistemskih institucij (ministrstva za zdravje, ZZZS, bolnišnic, zdravstvenih domov, lekarn, socialnih zavodov, zdravilišč). Zato si je težko predstavljati, da bi se zdravstvene institucije nenadoma, zgolj zaradi nekaj analiz in pihanja na dušo, preusmerile v bistveno bolj intenzivno in elastično spremljanje potreb bolnikov. Zakaj, če pa so v popolnosti prilagojene na ekosistem, ki ga ureja ZZVZZ. Pravzaprav bi mnogi ukrepi, ki bi šli zares v korist bolnikov, lahko izpadli kot zakonske kršitve – ker ne bi bili skladni z ZZVZZ.
Zaenkrat večina strokovnjakov še vljudno molči o »reformi majhnih korakov«, ki jo za reševanje zdravstvenega sistema po novem razglašata dr. Golob in ministrica Valentina Prevolnik Rupel. Po njunem naj bi za reševanje našega zares velikega zdravstvenega problema zadoščale posamične uredbe in vladni ukrepi, ki bi z nekaj dodatnimi analizami in nekaj dodatnimi finančnimi spodbudami iz našega slabo dostopnega zdravstva naredili zdravstvo brez nedopustnih čakalnih dob.
Zveni podobno, kot bi vojski, ki izgublja na bojišču zaradi pomanjkanja streliva, v podporo poslali nekaj politkomisarjev, da bodo s predavanji vojakom dvigali moralo. V vojaških bajkah se to še nekako izide, v realnosti, kot vemo, žal ne.
Samo s političnimi gesli in načrti v zdravstvu ni mogoče storiti nič, zdravljenje vsakega bolnika posebej je fizično opravilo, podobno kot popravljanje državnih cest, vsakega od tisoč kilometrov je treba sproti pregledovati in popravljati, fizično, ker papirnati dokumenti in časovnice ne morejo pokrpati niti ene cestne luknje! Kot ne morejo opraviti pregleda niti enega revmatološkega ali kakega drugega bolnika. Zdravstvo je predvsem velika in zapletena logistika, vsako novo ambulanto posebej je treba načrtovati in organizirati, fizično, finančno, kadrovsko, in ko začne delovati, so njene kapacitete take, kot pač so, dvajset ali trideset bolnikov na dan, in če je bolnikov tristo, nič ne pomaga uredba, da morajo vsi priti v tisto edino ambulanto, temveč je treba organizirati še devet novih ambulant, vsako posebej. Ljudje pa ne glede na roke za sprejemanje novih vladnih dokumentov vsak dan zbolevajo, in če ne pridejo pravočasno do zdravstvene oskrbe, nastaja zdravstvena škoda, nepotrebne bolniške, invalidnosti in smrti, in vse to se dogaja vsak dan, ko vlada ne želi obremenjevati javnih financ z bolniki, ker se je odločila, da bi bilo to predrago.
Misel, da imamo tako veliko krizo zdravstvenega sistema samo zato, ker smo nekoliko neorganizirani in nespretni, je zato skrajno naivna in tudi nevarna, enako kot misel, da bi z nekaj več dela in dobre volje vse zlahka uredili. Iz tega ne bomo dobili učinkovitih rešitev naše skupne zagate, ampak samo dodatna obtoževanja in delitve – saj če je vse tako enostavno in na dosegu roke, mora biti nekdo zares hudoben in kriv, da ne moremo stegniti roke in utrgati rajskega sadeža? Dvoživke? Manjši del »grdih zdravnikov«, ki na nepredstavljiv način ovirajo vse druge »dobre zdravnike«, da ne morejo v miru delati in rešiti vseh zdravstvenih težav naših bolnikov?
Zato se je treba ustaviti v obtoževanjih in si priznati, da imamo glede zdravstva zaresen problem. Ne izziv, kot veleva sodobna frazeologija, ampak resnično težavo, ki ji vsi skupaj očitno nismo kos. Z načinom, da namesto resnih logističnih rešitev iščemo konflikte in grešne kozle, bo težava vsak mesec in vsako leto samo še večja.
Prof. dr. Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist
Vir: https://www.delo.si/mnenja/kolumne/tezava-malih-korakov/?fbclid=IwAR2v9JYAiBjL9jU_VRZ673suejz9vgNVsb-sFkchChk-r0patcuZJhke7-Y
