Strah me je odpreti dnevne novice. Prav vsakič najdem kak prispevek na temo zdravnikov. In to ne pozitivnega. Negativna propaganda proti zdravnikom je dosegla vrhunce. Tako hudo v 25 letih odkar sem zdravnica še ni bilo. Berem izjave novinarjev, predsednice, premierja in drugih vodilnih politikov o zdravnikih, naši poklicni etiki, o tem kako se okoriščamo na račun bolnikov, kako smo krivi za nedelujoč sistem ... Obkrožena sem z zdravniki in drugimi zdravstveni delavci, ki zelo predano opravljamo svoj poklic v dobro bolnikov in preko vseh zakonsko sprejemljivih delovnih obremenitev. Zato me vsak tak prispevek prav zaboli in hrani moj strah.
Tudi me je nekako strah hoditi na druženja s prijatelji, ki ne delajo v zdravstvu. Težko se je izogniti debatam o zdravnikih in tudi najožji prijatelji so v tem javnem duhu prepričani, da smo grabežljivi in zahtevamo nemogoče. In ne vidijo, kako smo vsi ujetniki istega nedelujočega sistema... Ti isti prijatelji seveda nimajo nobenih pomislekov dvigniti telefon in poklicati, ko potrebujejo zdravstvene usluge. Nihče ne želi po regularni poti skozi zdravstveni sistem, ki ne funkcionira za nikogar.
V teh časih me je včasih strah tudi delati kot zdravnica. Vedno sem imela rada svoj poklic - zanimiv je, občutki po dobro opravljenem delu (in rešenemu življenju) so neverjetni. A hkrati je poln težkih odločitev, možnosti za napake, sivih con, etično nerazčiščenih področij in pritiskov iz vseh strani. Nikoli nisem bežala pred težkimi odločitvami (sicer bi težko postala intenzivist), a včasih me dogodki prepričajo, da sem morda prepogumna in bi me moralo biti svojega poklica strah.
Napake delamo vsi, zdravniki nič več ali nič manj kot v drugih poklicih. A naše se pogosto znajdejo v medijih, javnost jih preganja, storilci pa so kamenjani in bičani z besedami in slabim mnenjem. Pa včasih kot zdravnik niti nisi glavni krivec napake. Včasih je napaka posledica tega sistema, v katerem delamo in ki ne funkcionira. Včasih smo prav zdravniki žrtvena jagnjeta ali grešni kozli, ko sistem odpove in se zgodi kakšna hujša stvar - npr. nepotrebna smrt.
Prav to se je te dni zgodilo eni naših kolegic. Izkušena zdravnica je, strokovna in skrbna, za bolnike bolj požrtvovalna kot marsikdo drug... Soudeležena je bila pri obravnavi mlajše bolnice, kjer je sistem v celoti odpovedal od prvega stika pa vse do njene mnogo prezgodnje smrti.
Bolnica je potrebovala invazivni poseg, ki ga opravlja le nekaj centrov. Tam poseg opravijo, a se nato ne ukvarjajo z vodenjem bolnikov, jih ne naročijo na kontrole itd. To bi naj bilo v domeni tistega, ki je bolnika na poseg poslal. A pravila so vse prej kot popolnoma dorečena in tako se je zgodilo, da bolnica ni hodila na kontrolo nikamor. Žal je ta bolnica potrebovala večkrat enak poseg. Verjetnost zapletov se s ponavljanjem vedno skokovito veča (to vemo vsi zdravniki). Kljub temu se ni vključila nobena varovalka ne pri tistih, ki so poseg izvajali, ne pri tistih, ki so jo vedno znova na poseg pošiljali (vedno drug).
In ko je nato prišlo do življenjsko nevarnega zapleta, se je bolnica znašla v dežurstvu v urgentnem centru, kjer je niso poznali, v rokah najmanj izkušenih. Tudi je ni poznal konzultiran kirurg, ki je v dežurstvu poleg takih konzultacij opravljal tudi vse nujne operacije (in reševal življenja drugih bolnikov). Bolnica se je znašla na oddelku s predpisano konzervativno terapijo.
Ko je kolegica bolnico prevzela, je bilo njeno stanje že zaskrbljujoče in tekom obravnave nato kritično. Zdravljenju se je skrbno posvetila, opravila številne preiskave, konzultacije, tudi pravilno prepoznala, da tak bolnik sodi v intenzivno enoto, a tam so bile žal vse postelje zasedene, tako je sama nadaljevala zdravljenje te kritične bolnice (ob tem pa seveda skrbela tudi za druge svoje bolnike na oddelku). Kljub vsej skrbnosti življenje te bolnice ni bilo rešljivo, po 12 urah je sicer le pristala v intenzivni enoti, kjer je kasneje umrla.
Na željo svojcev (popolnoma upravičeno, saj je šlo za smrt mlajše bolnice, ki bi bila potencialno preprečljiva) se je sprožil postopek presoje. Komisija je s prstom pokazala na to zdravnico (najbrž zato, ker se je z bolnico največ ukvarjala) in izpostavila nekaj njenih odločitev, ki bi naj bile sporne (pa so bile kvečjemu sive, nikakor ne napačne). V celem nizu sistemskih napak, so na koncu s prstom pokazali nanjo in ji očitali pomanjkljivo strokovnost.
In tega me je zelo strah. Tako kazanje s prstom na posameznega zdravnika v pokvarjenem sistemu ne popravi popolnoma nič. Ko se bo naslednjič bolnik s tako boleznijo znašel v sistemu - bo spet napoten na poseg nekam, kjer potem bolnikov ne spremljajo; spet ne bo nihče takega bolnika spremljal celostno. Ko se bo pojavil podoben zaplet, bo tak bolnik spet obravnavan v dežurstvu, v naključni urgentni ambulanti. Konzultiran kirurg bo še vedno sam in preobremenjen z delom in se ne bo zmogel poglobiti v zapleteno situacijo, saj ga bodo čakale nujne operacije. Prav tako se bo ponovno lahko zgodilo, da kritično bolan človek ne bo mogel biti sprejet v enoto intenzivne terapije, ker intenzivnih postelj enostavno ni dovolj... Vse te sistemske napake bodo ostale popolnoma enake, edina posledica bo črna pika v dosjeju pridnega in strokovno korektnega zdravnika.
Ob vsem tem me je resnično strah. Strah, da se kaj podobnega primeri tudi meni, ki se vsakodnevno ukvarjam s težkimi in sivimi odločitvami. In vsakodnevno manevriram skozi zdravstveni sistem, ki slabo deluje. Kako bi v taki situaciji sploh želela še dalje delati kot zdravnica? Ko me sistem lahko tako zlahka uporabi kot grešnega kozla...
Strah, da bo ta kolegica odšla iz zdravstva in bomo spet zgubili res dobro zdravnico. Strah, da iz tega sistema odide tudi kateri od zdravnikov, ki delamo v naši enoti - po odhodu že enega samega urnikov ne moremo sestaviti in lahko enoto le zapremo. Strah, da ne bomo več našli mladih zdravnikov, ki bi v intenzivni enoti delali - ker je preveč izpostavljena, preveč možnosti za napake, preveč dela ob vseh urah vsakega dneva. V pediatrični intenzivni enoti naše ustanove je število zdravnikov že zdaj premajhno za obstoj; pričakovati je, da v ostalih v prihodnje ne bo nič bolje.
Strah me je, da tudi sama ne bom zmogla več dolgo takega tempa dela, pri 52 letih in po 25 letih takšnega dela me 24-urna dežurstva popolnoma izčrpajo. Pa tudi pravega smisla mnogi ne vidimo več - delati v tem sistemu po 250 ur na mesec, če se situacija spreminja samo na slabše. In na koncu te sistem okrivi za napake, ki sploh niso bile tvoje.
Strah me je, da se država/politika nikakor ne bo lotila resničnega reševanja problema zdravstva. Zdravniki NISMO upravljalci zdravstvenega sistema, ne glede na to, kako država (in javnost) rada prav na nas pokaže s prstom. Državljani Slovenije plačujemo prispevke za zdravstvo - vsi skupaj - in država je odgovorna, da s tem denarjem upravlja in vzpostavi sistem, ki deluje. Zato bi v resnici jeza in gnev prebivalcev Slovenije moral biti usmerjen prav tja - v vlado. A me je strah, da se to še dolgo ne bo zgodilo in bo sistem še naprej počasi propadal in nato v neki točki dokončno odpovedal.
Zato me je strah tudi, kdo bo zdravil mene in mojo družino čez 10 let, ko bom na meji upokojitve in tega ne bom zmogla več sama.
V teh časih me je res strah biti zdravnica. In to kljub temu, da sem po naravi velik optimist, ki v vsaki situaciji najdem nekaj dobrega in pot naprej, ter sem ponavadi tista, ki bodri in spodbuja vse okoli sebe. Moj mož Roman, tudi zdravnik, kirurg, ki je po naravi bolj nagnjen k črnogledosti, pa prav s težavo hodi v službo in črnogledo pričakuje, kako bo zdravstvo razpadlo in glavne žrtve bomo skupaj z bolniki prav zdravniki. Kako že pravi sam sebi? Ptica zloslutnica.
---
Pa da bom zvesta sebi... bom na koncu vseeno poskusila najti kakšno pot naprej. Žal mi je zelo jasno, da te poti ne moremo zgraditi zdravniki. Nikakor.
Država mora nujno določiti funkcionalnega upravitelja zdravstvenega sistema!!! Če je to Ministrstvo za zdravje (kar je edino logično), mora ta vzpostaviti red in transparentnost in kontrolo. Najprej je treba realno povedati, koliko denarja je na razpolago. Nato določiti, kako ta denar porabiti - katere storitve za ta denar lahko ponudi sistem in katere bomo morali državljani plačati sami. Katere dejavnosti so nacionalnega pomena in katere se lahko sprostijo na prosti trg (in na kakšen način). Kakšna je ekonomika zdravstvenih ustanov - veliko majhnih centrov ali nekaj velikih, a kadrovsko in drugače dobro opremljenih. Upravljalec sistema (torej država) mora zastaviti in ustvariti pogoje dela - zgraditi/obnoviti infrastrukturo; zastaviti kontrolo kvalitete dela vseh zaposlenih in sistema samega; ter ne na koncu zgraditi plačni sistem, da bodo ljudje v sistemu želeli delati, saj bodo plačani po opravljenem delu (in zahtevnosti le tega).
To so vprašanja, na rešitev katerih čakamo že 25 let. Pa s strani države ne slišimo niti pravilnih vprašanj, kaj šele odgovorov.
Ljudje - državljani - vsi mi - moramo to končno od države zahtevati. Morda je čas za kakšno splošno državljansko stavko, kjer bomo vsi (in ne samo zdravniki) zahtevali funkcionalen in transparenten zdravstveni sistem.
Alenka Strdin Košir, dr. med., spec. interne in spec. intenzivne medicine
