Kolegico Tio Knific sem spoznala, ko je konec pomladi – čakajoč na začetek zdravniškega pripravništva – prišla delat v našo očesno ambulanto. Beseda da besedo in kmalu sem izvedela, da je v začetku letošnjega leta po zaključku vseh fakultetnih obveznosti – kot absolventka – šla na Erasmus+ izmenjavo na Dansko.
Barbara Podnar
Je bila izmenjava na Dansko tvoja prva? Zakaj si izbrala Dansko?
Moja prva izmenjava je bila v 9. razredu osnovne šole. V času študija pa sem bila predhodno že na Erazmus+ izmenjavi v Salamanci v Španiji in na IFMSA izmenjavi v Sieni v Italiji. Po dveh izmenjavah na jugu sem želela spoznati delovanje zdravstvenih sistemov na severu Evrope in začela iskati možnosti za Erazmus+ prakso na Danskem, Nizozemskem ali Švedskem. Na Danskem sem bila že v sklopu krajše gimnazijske izmenjave in tako sem se z navdušujočimi spomini o izredno napredni družbi z najnižjo stopnjo korupcije in zdravim načinom prehranjevanja podala v iskanje možnosti za izmenjavo.
Na katerih oddelkih si krožila? Zakaj ravno na teh?
Osem tednov je moja izmenjava potekala na Aarhus Universitetshospital, ki je z več kot 10.000 zaposlenimi na več kot 55 oddelkih ena največjih univerzitetnih klinik v Skandinaviji. Ponaša se z naslovom najboljše univerzitetne klinike na Danskem in 19. najboljše univerzitetne klinike na svetu. Gre za ogromno superkliniko, kjer se po dolgih hodnikih prevažajo s kolesi in skiroji. Prve štiri tedne sem preživela na oddelku za ginekologijo in porodništvo, naslednje štiri tedne sem se pridružila enoti za področje funkcionalnih motenj, psihosomatike in obravnavo bolečine. Zadnja dva tedna izmenjave sem obiskala Kliniko za neplodnost v Horsensu, spremljala delo družinskega zdravnika in delo ambulante na oddelku za genetiko. Izbira oddelkov je temeljila na mojih zanimanjih, vseeno pa je bila izvedljiva le tako, da sem našla mentorja, ki me je bil pripravljen sprejeti pod okrilje. Z iskanjem sem začela sedem mesecev pred začetkom izmenjave. V upanju na ustrezen odziv sem poslala veliko sporočil na vse možne končne naslove, ki sem jih našla. Pred začetkom dela sem prejela urnik, kjer sem bila vsak dan razporejena na drugo subspecialnost. Na ta način sem imela možnost spoznati vse mogoče vidike obravnave in dela določene medicinske specialnosti. Hkrati sem imela svobodo, da sem svoj program lahko prilagodila temu, kar me je najbolj zanimalo.
V poročilu o izmenjavi si omenila, da si želela opravljati del prakse tudi pri družinskem zdravniku, zato si »4 tedne na Danskem res intenzivno iskala možnost, da bi uspela priti do ambulante, ki bi te sprejela« – kaj pomeni »res intenzivno«?
Največje težave sem imela z mentorjem družinske medicine, saj vsi delajo preko koncesije v zasebnih ambulantah in so polno zasedeni. Za razliko od akademskega dela na Aarhus Universitethospital mentoriranje tu ni bilo vsakodnevna rutina in je bilo res težko najti nekoga, ki bi si vzel čas zate. Vseeno sem bila odločena, da spoznam sistem, ki ga mnoge države navajajo kot primer vzorne prakse na tem področju. Štiri tedne sem vsako jutro med 8. in 9. uro porabila za telefonske klice in čakanje na proste operaterje za naročanje k različnim zdravnikom v okolici Aarhusa. Klici so bili edina možnost, da stopim v stik z ambulantami, saj nimajo javnih elektronskih naslovov, hkrati pa večina komunikacije poteka prek zdravstvenih aplikacij. Uspela sem se dogovoriti za dva dneva v zasebni ambulanti s koncesijo v Aarhusu. Na koncu trud ni bil zaman, saj sem imela odlično priložnost vpogleda v področje dela družinske medicine na Danskem, ki se velikokrat uporablja za ciljni model zdravstvenih sistemov v drugih državah. Večina družinskih zdravnikov na Danskem dela preko koncesije, pojem zdravstveni dom je redek, večinoma gre za združenja zasebnih ambulant enega do štirih zdravnikov. Sistem komuniciranja z zdravnikom skoraj v celoti poteka preko aplikacij, obstaja celo ločena aplikacija za laboratorij. Pacienti imajo pri večini ambulant na voljo možnost poklicati zdravnika ali medicinsko sestro le eno uro zjutraj. Sama sem obiskala ambulanto, katere soustanovitelji so bili štirje družinski zdravniki, poleg tega pa so imeli zaposlene še štiri administratorke in eno medicinsko sestro. Administratorke so imele različne smeri izobrazbe (npr. socialno delo), kasneje pa so s pomočjo dodatnih usposabljanj pridobile znanje, da so lahko izvajale odvzeme krvi, spirometrijo, preveze kroničnih ran in seveda vse naročanje in obračunavanje storitev. Medicinska sestra je prevzela vsa cepljenja, vodenje kroničnih bolezni itd. Zdravniki so svoje delo začeli ob 8.00 s teleposveti, ki so trajali eno uro. Temu je sledilo šest ur dela v ambulanti (naročeni bolniki). Zdravniki so v ambulantah oblečeni v civilna oblačila brez halje, saj želijo s tem ustvariti čim bolj sproščeno okolje. Sami pridejo po paciente v čakalnico in tudi večino preiskav, ki jih želijo opraviti med obravnavo, opravijo sami (npr. merjenje vitalnih znakov). Velika razlika z našim sistemom je zagotovo različen vsebinski obseg dela, saj družinski zdravniki pokrivajo tudi področje primarne pediatrije in področje primarne ginekologije.
Kako so te na Danskem sprejeli? So te obravnavali še kot študentko ali že kot zdravnico? Si imela kakšne naloge ali si bila bolj opazovalka?
Zdravstveno osebje vseh oddelkov, ki sem jih obiskala, me je izredno toplo sprejelo in bilo zelo odprto ter pripravljeno deliti svoje znanje, vedno sem se počutila kot del ekipe (na oddelku za funkcionalne motnje in psihosomatiko so mi na koncu priredili »goodbye lunch«, kjer je vsak prinesel eno značilno dansko jed). K temu je zagotovo pripomogel njihov koncept dela s tako imenovano »flat hierarchy«, kjer se vsi na oddelku tikajo, ne glede na to, ali gre za predstojnika oddelka, študenta, medicinsko sestro ali snažilko, saj menijo, da vsak prispeva svoj del k dobro delujočemu timu. Velik pokazatelj njihove povezanosti so skupne malice, kjer vsi zaposleni za trenutek prekinejo delo in se »podružijo«. Pri delu so vedno z veseljem odgovorili na moja vprašanja, hkrati pa so tudi mene vprašali za mnenje in me vključevali v delo. Moje delo je bilo omejeno le z jezikovno prepreko, saj kljub izredno dobremu znanju angleškega jezika v danski populaciji zdravniki seveda želijo, da pacienti govorijo v svojem maternem jeziku. Zdravniki so mi med obravnavo ali po koncu obravnave prevedli in pojasnili vse dogajanje. Vseeno sem imela srečo, saj so številni pacienti priseljenci iz vseh koncev sveta, zato je bila angleščina izbrani jezik, spet drugi danski pacienti so med pregledom sami začeli govoriti angleško. Pri kirurškem delu izmenjave sem lahko asistirala in se učila spretnosti na učnih pripomočkih na oddelku. Opravljala sem lahko ginekološke preglede in UZ, sodelovala sem pri fizioterapevtskih obravnavah.
Kaj ti je glede zdravniškega dela najbolj ostalo v spominu? Te je kaj presenetilo?
Delo na Danskem je zelo prijetno, saj, kot omenjeno, vlada pravilo »flat hierarchy«. Odnos med zdravniki in pacienti je drugačen, saj temelji na večjem medsebojnem zaupanju in spoštovanju. Pacientom je na voljo res širok spekter možnosti farmakološkega in nefarmakološkega zdravljenja (akupunktura, psihoterapija v povezavi z različnimi subspecialnostmi, izobraževanje o boleznih, podporne skupine itd.). Tudi splošno znanje pacientov o medicini in skrbi za zdravje je večje, kar je posledica različnih izobraževalnih kurikulumov (npr. danska kolegica – študentka medicine – sodeluje pri projektu, ki otroke v vrtcu uči o anatomiji telesa na pravih prašičjih organih). To se izrazito pozna pri pogledu na duševno zdravje in njegovo ključno vlogo pri zdravljenju katerekoli zdravstvene težave.
Zelo zanimivi so bili tudi odmori za malico, kjer je najpogostejši prigrizek korenje s humusom ali solata s kosom rženega kruha. Ob praznovanjih pa je bila na mizi sobe za druženje vedno torta z značilno dekoracijo – dansko zastavico. Razen 20-minutne obvezne malice in 10-minutnega odmora za kavo je bila delovna produktivnost zelo visoka.
Bolnišnice so sodobne in opremljene z najnovejšo opremo, hkrati pa imajo enote s programi, ki jih v Sloveniji še nisem srečala, kot na primer: ambulanta in informativni tečaji o vulvodiniji, Headache school, Pain school, ambulanta za funkcionalne motnje in psihosomatiko (prvi pregled pacienta traja od tri do šest ur). Na Kliniki za bolečino in funkcionalne motnje ter psihosomatiko smo imeli zaposleni vsak četrtek, med delavnikom, 30-minutno vodeno vadbo joge.
Čeprav imajo na Danskem sistem javnega zdravstva (krijejo ga s plačevanjem davkov), ki deluje odlično in krije večino stroškov, pa zdravila spadajo v svojo kategorijo. Sistem temelji na zamisli, da več zdravil kot potrebuješ (npr. polimorbidni kronični bolniki), večji del cene zdravila krije zavarovalnica. To pomeni, da so zdravila za akutna stanja večinoma samoplačniška.
Srečala sem kar nekaj kolegov, ki so odšli za delom ali na študij na Dansko in prav vsi so zadovoljni. Čemu – misliš – je tako?
Moja mentorica na Oddelku za funkcionalno medicino in psihosomatiko je bila zdravnica, ki se je pred sedmimi leti po doktoratu in koncu specializacije s svojo družino preselila iz Hrvaške na Dansko. S svojo odločitvijo je nadvse zadovoljna. Postopek selitve je relativno enostaven, saj skandinavske bolnišnice sodelujejo s podjetji, ki te vodijo med procesom selitve in te celo pošljejo na intenzivne tečaje jezika (ki je pogoj za opravljanje dela), da se čim lažje vključiš v delo. Menim, da zadovoljstva ne predstavlja le boljše plačilo, temveč tudi delovne razmere, delovno okolje. Delaš z najnovejšo opremo, po najsodobnejših tehnikah in si v okolju, ki je odprto za drugačnost in napredek. Hkrati jim je izjemno pomemben čas za družino in sprostitev. Zanimivo je bilo dejstvo, da so imeli vsi zdravniki (z eno izjemo), ki sem jih spoznala v času 10-tedenske izmenjave, po tri otroke.
Izbor prevoznih sredstev na voljo zaposlenim in obiskovalcem za gibanje po kilometre dolgih hodnikih Aarhus Universitetshospital.
Kako živijo Danci?
Aarhus je bil označen za mesto sreče. Ko sem povprašala domačine, kaj je skrivnost takšnega naziva za mesto s tako neprijaznim podnebjem, so mi odgovorili, da gre za zaupanje. Ljudje imajo na splošno ogromno zaupanja (to se opazi pri neverjetno visoki ravni varnosti v mestu – npr. če si pozabil denarnico v nakupovalnem središču, je bila po 30 minutah še vedno tam ali pa jo je kdo odnesel z vso vsebino na »lost & found«), prijaznosti do sočloveka in potrpljenja, hkrati pa redno prakticirajo dansko umetnost udobja »hygge«, ki predstavlja druženje/sproščanje ob toplem napitku, po možnosti v udobju tople odeje in svetlobi sveč. Hkrati bi rekla, da so njihove prehranjevalne navade zelo zdrave – npr. jejo zelo velike količine rženega kruha, zelenjave ipd. Gre za narod, kjer ima vsak prebivalec povprečno tri kolesa, kar je razvidno iz njihove vsakodnevne uporabe koles in odlične povezanosti krajev s kolesarskimi stezami. Vsi študenti dobivajo državno podporo in se večinoma s pomočjo obštudijskih del pri 18 letih osamosvojijo od staršev. Vsak mladi starš ima pravico do vrtca za svojega otroka najdlje 5 km od svojega stalnega prebivališča. Na splošno bi rekla, da se vsi trudijo za boljšo družbo, v kateri živijo. Zelo pozitivno me je presenetila enakost med spoloma, ki je v tej državi med najvišje ocenjenimi v Evropi.
Tipična malica v bolnišnici, manjkajo še korenje, humus in rženi kruh.
Kako razmišljaš o svoji zdravniški prihodnosti? Kaj te zanima? Česa se veseliš, česa te je morda strah?
Po vrnitvi v Slovenijo sem bila v skrbeh, kako se bom spet navadila na slovenske razmere, ki so zagotovo precej drugačne od skandinavskih. Med pripravništvom v Sloveniji spoznavam, da je v slovenskem zdravstvu še ogromno prostora za napredek. Razveselil me je izkazan interes in želja pri zdravstvenem osebju, da dosežemo visoko raven zdravstva, ki bo primerljiva skandinavskim zdravstvenim sistemom. Pomembno je, da na podlagi dobrih praks doma in v tujini pišemo nove zgodbe in ne pozabimo, da smo zelo odprti in prijazni ljudje (naš sloves v tujini), ter izkoristimo svoje zmožnosti. Prostor za največji napredek vidim na področju razumevanja povezave telesa in uma ter ogromnega učinka, ki ga ima ta na naše zdravje (tako s strani zdravnikov kot pacientov), ter razblinjanja tabujev.
Bi priporočila izmenjavo (obisk tujine) tudi ostalim kolegom? Zakaj?
Za konec bi rekla, da so izmenjave ključne pri pridobivanju izkušenj na katerem koli področju dela, saj si na ta način razširimo obzorja, spoznamo nove pristope in razumemo stvari iz več zornih kotov. Danes nam globalizacija sveta omogoča krajše in daljše izmenjave na vseh stopnjah karierne poti in nikoli ni prepozno, da se podaš na dogodivščino, ki te obogati osebnostno in strokovno. Izmenjava v Skandinaviji je bila res izjemna izkušnja, tako na kariernem področju kot na področju zasebnega načina življenja. Zame je to tretja izmenjava in čeprav je bila vsaka posebna, je bila Danska za strokovni razvoj zagotovo najboljša.
Tia Knific (desno) z najljubšo fizioterapevtko Ditte (levo) po obisku
pacientke s kompleksnim regionalnim bolečinskim sindromom.
Mnenje mentorice
Danska je čudovita država z enkratnimi in prijaznimi ljudmi. Danes to lahko z gotovostjo trdim, pred prihodom pa odločitev, da se z vso družino preselimo v »neznano«, ni bila lahka. Na tak korak mora biti pripravljena celotna družina, prav tako pa moraš biti pripravljen pustiti za seboj veliko ljudi in stvari. Moji prijatelji imajo prav, ko trdijo, da sem šla na »življenjsko pustolovščino«. To je izkušnja, ki jo lahko doživiš le, če res stopiš iz svoje cone udobja. Šele takrat lahko začneš rasti in se učiti novega jezika, veščin, spoznavati nove ljudi in se počutiti doma v novih krajih. Moji otroci so srečni in uspešni ter imajo priložnosti, ki jih verjetno ne bi nikoli dobili, če bi ostali. Družina in ravnovesje med poklicnim in zasebnim življenjem sta za Dance zelo pomembna. Rada imam svoje delo, rada imam svoje kolege, s katerimi delamo kot ekipa. Prijaznost, stabilnost in blaginja tu niso le besede, temveč način življenja. Danska družba ima deset pomembnih vrednot, ki jih spoštujejo: svobodomiselnost, enakost spolov, družbena blaginja, zaupanje, danski jezik, življenje v skupnosti in pripravljenost na prostovoljstvo, hygge in krščanska kulturna dediščina, zato sem vesela in ponosna, da sem del te družbe.
Sonja (ker se tukaj vsi tikamo😊)
Mnenje Emilie, študentke iz Danske, ki je izmenjavo Erazmus+ opravljala v Ljubljani
Pred prihodom v Slovenijo je bilo vse v povezavi s slovenskim zdravstvom zame popolna neznanka. Res nisem vedela, kaj pričakovati. Že prvi dan sem bila pozitivno presenečena, saj smo bili seznanjeni z dejstvom, da je Slovenija visoko na lestvici držav EU glede na »health care index« (pred njo sta Avstrija in Irska). Tudi moja izkušnja v ambulanti družinske medicine in na oddelkih Pediatrične klinike je bila zelo dobra, zdravstveno osebje nas je toplo sprejelo in nas res aktivno vključilo v svoj vsakdan. Opazila sem nekaj razlik na področju hierarhične ureditve v zdravstvu, ki je drugačna kot na Danskem. Zelo pa so me navdušili zdravstveni domovi, saj menim, da pripeljejo oskrbo v neposredno bližino vsakega posameznika in s tem omogočajo dostopnost storitev za vse. To je ena od razlik z Dansko, kjer trenutno poteka centralizacija zdravstva z ciljem večje specializiranosti kadra. Hkrati pa vodi do daljših potovalnih razdalj, manjše lokalne personalizacije zdravstvene ustanove, manjšega zadovoljstva pacientov in njihovega občutka zdravstvene varnosti.
Barbara Podnar, dr. med., spec. oftalmologije, barbara.podnar@gmail.com
