Evtanazija in samomor s pomočjo sta sprva v Kanadi veljala le za polnoletne, neozdravljivo bolne v terminalni fazi bolezni. V samo petih letih pa je evtanazija postala na voljo vsem, ki se soočajo s kronično boleznijo ali invalidnostjo, ter celo revnim in brezdomcem, ki se počutijo, da so breme družbi. Utilitaristična bioetika je spodkopala vrednost človeškega življenja in odprla pot relativizmu. V Kanadi se je po sprejetju zakona o evtanaziji medicina spremenila in evtanazija je postala eden izmed načinov možnega zdravljenja, ki ga zdravnik ponudi bolniku.
Konec januarja je Slovenijo obiskal Kanadčan Alex Schadenberg, izvršni direktor Koalicije za preprečevanje evtanazije. Je eden največjih poznavalcev problematike evtanazije v svetu in borec proti medicinski zastrupitvi bolnih in starejših. Na okrogli mizi o evtanaziji na Katoliškem inštitutu v Ljubljani, ki je potekala 31. 1. 2024, je sodelovala tudi dr. Bojanka Štern. Predstavila je stališče medicinske stroke.
Kanada je leta 2016 legalizirala evtanazijo tako, da je v kazenskem zakoniku pri umoru dodala izjemo, da ga lahko opravi zdravnik ali medicinska sestra pod pogoji, ki jih določa zakon. Najprej je veljala za starejše z neozdravljivo boleznijo v končnem stadiju, ki neznosno trpijo. Že leta 2021 so zakon razširili še na duševne bolezni in dodali možnost evtanazije brez čakalne dobe za bolnike v končnem stadiju bolezni ter bolnike z nepopravljivimi zdravstvenimi stanji, kot so kronični bolniki in invalidi. Parlamentarni odbor je v zadnjem času razpravljal, da bi se evtanazija razširila tudi na mladoletne in novorojenčke. Pojavljajo se evtanazije ljudi s socialnega roba – brezdomcev in odvisnikov, zgolj zaradi slabe dostopnosti do zdravstva. Na začetku pa so govorili, da bo evtanazija za izjemno redke primere. Tukaj se srečamo s t. i. fenomenom drsečega klanca, ko stvari postopoma postajajo vse bolj sprejemljive in se od prvotne zamisli spremenijo v nekaj nedopustnega.
Večina ljudi ne zaprosi za evtanazijo zaradi bolečine, temveč zaradi osamljenosti, občutka obupa, nesmisla in nevrednosti življenja in tudi revščine. Kanadska zakonodaja na tem področju je največja eksistenčna grožnja invalidom po nemškem nacističnem programu iz 30. let prejšnjega stoletja.
Schadenberg je navedel številne primere, ki kažejo, kakšne skrajnosti se dogajajo, ko družba sprejme smrt na zahtevo:
Christina Gauthier, invalidka na vozičku, paraolimpijka in svetovna prvakinja v parakanuju, je hotela uveljaviti pravico invalidov do brezplačnega dvigala v hiši, namesto tega so ji ponudili evtanazijo.
Kathrin Mentler, stara 37 let, je junija 2023 zaradi samomorilnih misli zaprosila za psihiatrično pomoč. Odgovorili so ji, da bo zaradi pomanjkanja prostora lahko prišla do psihiatra čez pet mesecev, evtanazijo pa da lahko dobi takoj.
Joan Roway je imela raka. Po zaključenem zdravljenju ji je zdravnik povedal, da zanjo ne morejo storiti ničesar več, omenil pa je evtanazijo, čeprav zanjo nikoli ni zaprosila. Ko je bila v domači oskrbi, so klicali po telefonu, da prihajajo ponjo, da jo odpeljejo na evtanazijo, kar je odločno zavrnila.
Vojaški veteran Kelsi Sheren je v Afganistanu doživel travmo, ko je videl strašno smrt prijatelja. Trpel je zaradi posttravmatske stresne motnje in ko je zaprosil državno ustanovo za veterane za pomoč, je namesto psihoterapije dobil odgovor, ali je razmišljal o evtanaziji.
Sathya Dhaka Kovac se je za evtanazijo odločila zaradi pomanjkanja oskrbe na domu. Imela je amiotrofično lateralno sklerozo. Naveličala se je neuspelih poskusov, da bi prejela pomoč za opravljanje najosnovnejših opravil.
Število medicinskih zastrupitev v Kanadi se je od leta 2016 vsako leto povečalo za 30 %, kar je 6,6 % vseh smrti v provinci Quebec in tako največje število smrti na svetu. V letu 2021 je bilo evtanaziranih 10.062 ljudi, v letu 2022 13.241 in v letu 2023 okrog 16.000 ljudi. V sedmih letih skupno več kot 60.000. Schadenberg je opozoril, da ko je enkrat dovoljeno ubijanje, smo prestopili rdečo črto, ki varuje človeka. Od tukaj je samo še vprašanje, kdo in koga lahko evtanaziramo. Pred sprejetjem zakona so bili kanadski zdravniki proti evtanaziji, po sprejetju zakona pa so postali nevtralni. Ker je Kanada v večini provinc ukinila ugovor vesti, zdravniki nimajo nobene zaščite. Zato so se mnogi dobri zdravniki zaradi pritiskov izselili v ZDA.
V javnosti se redko govori o ekonomskih razlogih za vpeljavo evtanazije; ti so vezani na večanje števila upokojencev, nizko nataliteto, manjšanje deleža aktivne populacije, daljšo življenjsko dobo, rast potrebnih sredstev za pokojnine, zdravstveno in socialno oskrbo. Po besedah Alexa Schadenberga gre tu vedno za denar: »Zdravljenje ostarelih stane, ceneje je, če te ubijejo.« Kanada je že leto dni po uveljavitvi zakona poročala o 140 milijonih kanadskih dolarjev prihrankov. Na zahodu vse bolj prevladuje utilitaristična etika, ko je človek vreden, dokler je uporaben.
Na spletni strani Koalicije proti evtanaziji je bilo februarja objavljeno, da se v ZDA želi nacionalizirati pomoč pri samomoru. Državi Oregon in Vermont želita uvesti samomorilski turizem, kot ga ima Švica. Nekatere zvezne države dovoljujejo od leta 2020 pomoč pri samomoru celo preko platform Zoom ali Skype. Združenje zdravnikov, ki pomagajo pri samomorih, je objavilo uradne smernice, ki dovoljujejo pomoč pri samomoru preko interneta. Samomor s pomočjo brez sodelovanja zdravnika, kot ga poznajo npr. v Avstriji, kaže, da se za tovrstno predčasno končanje življenja odloči le malo ljudi. V Avstriji je v letu 2022 nekaj več kot 10 ljudi od 100 prijavljenih naredilo samomor s pomočjo, kar kaže, da so to le klici na pomoč. Ali je to res prava rešitev za reševanje trpljenja in stiske današnjega človeka? Ali si ne zdravniki na ta način le pilatovsko umijemo roke in odgovornost preložimo na druge institucije?
Alex Schadenberg je poudaril: »Smo sebična in individualistična družba, kultura smrti. Zato potrebujemo kulturne spremembe, ki pa ji bomo dosegli tako, da bomo veliko naredili, ne le govorili. Predvsem da bomo skrbeli za drugega, za bližnje, svoje sosede, saj bomo tako izkoreninili občutke zapuščenosti, osamljenosti, nekoristnosti, ki privedejo do tega, da se odločajo za smrt.«
Tam, kjer sta uzakonjena evtanazija in samomor s pomočjo, je človeku odvzeta možnost pristnega poslavljanja in žalovanja. Kakšne posledice se bodo pojavile pri tistih svojcih, ki so človeka silili v evtanazijo brez njegovega pristanka? V državah Beneluksa so se pojavile posledice tudi pri zdravnikih – zapuščajo poklic, več je samomorilnosti in duševnih bolezni.
Zahodni svet je zrasel na humanizmu in krščanski drži, ki sta danes v zatonu. Razrasla se je kultura smrti, ki želi izriniti kulturo življenja. Humanost družbe se je v zgodovini vedno kazala s tem, kako je znala poskrbeti za najšibkejše in jim dala možnost za dostojno življenje.
Predlog slovenskega zakona o predčasnem končanju življenja je v veliki meri kopija kanadskega, kar pomeni, da je najbolj radikalen nasploh. Žal je napisan brez sodelovanja stroke in drugih organizacij, ki se ukvarjajo z osebami, ki jih zakon najbolj zadeva.
Kaj se je z nami kot družbo zgodilo, da želimo smrt človeku? Kako bo bolnik še naprej zaupal zdravniku, ko bo ta ponujal evtanazijo? Zaupanje je osnovni pogoj za uspešno zdravljenje in spoštljiv odnos med bolnikom in zdravnikom. »Zdravnik ima privilegij, da je lahko prisoten pri porajanju življenja in pri njegovem odhajanju.« Te besede nam je študentom medicine izrekel prof. dr. Janez Milčinski.
Kaj lahko storimo kot družba? Smrt je pri nas postala tabu, zato jo moramo demistificirati in vrniti nazaj v življenje, se o njej pogovarjati. Smrt je bila od nekdaj sestavni del življenja. Otrokom in mladim moramo dovoliti, da se dostojno poslovijo od najbližjih, da žalujejo. Okrepiti moramo paliativno oskrbo in vzpostaviti mrežo hospicev z dovolj usposobljenim zdravstvenim kadrom ter vzgojiti prostovoljce za spremljanje težko bolnih in umirajočih ter njihovih družin. Družbo moramo vzgajati za strpnost do šibkejših, ustvarjati skrbnejšo in sočutnejšo družbo ter človeku ponuditi t. i. vnaprej izraženo voljo, da se mu ne podaljšuje življenja za vsako ceno. V Sloveniji imamo na razpolago kakovostna zdravila, ki lajšajo bolečino, zmanjšujejo strah in depresijo. Pomemben je tudi ljubeč dotik, ki umirajočemu da vedeti do konca, da smo z njim in da lahko spokojno odide, ko pride njegov čas.
Dr. Janez Janež, velik misijonski kirurg na Kitajskem in Tajvanu, je v svojem 42-letnem delu opravil preko 80.000 operacij. Delal je med preprostim ljudstvom, brez vsakega plačila. Najpomembnejši so mu bili bolniki in skrb zanje. Znan je bil njegov rek: »Zdravnik sem postal zato, da rešujem življenje, ne da ga ubijam.«
Viri
- Berden K. »Če se hočemo boriti proti evtanaziji, moramo skrbeti drug za drugega« Aleteia Slovenija; 2024 [cited 2024 Feb 14]. Available from: https://si.aleteia.org/2024/01/31/ce-se-hocemo-boriti-proti-evtanaziji-moramo-skrbeti-drug-za-drugega/.
- Zupanič Slavec Z. Človek je postal človek, ko je dopustil živeti tudi šibkejšim – Poskus vpeljave evtanazije v Slovenijo. In: Mohorjev koledar 2024. Celje: Mohorjeva družba; 2023. p. 98–101.
- Vojinovič I. »Ceneje se jim zdi, če te lahko ubijejo« Družina. 2024;69(6):4–5.
- Alex Schadenberg: »Potem gre samo navzdol ...« Radio Ognjišče; 2024 [cited 2024 Feb 14]. Available from: https://radio.ognjisce.si/sl/271/novice/37724/alex-schadenberg-potem-gre-samo-navzdol.htm.
Vir grafa: Malone RW. Government Assisted Suicide and Death. Who is Robert Malone; 2023 [cited 2024 Feb 14]. Available from: https://rwmalonemd.substack.com/p/government-assisted-suicide-and-death
Foto: Mateja Debevec
Alex Schadenberg (foto: Mateja Debevec)
Dr. Metka Klevišar, ustanoviteljica Slovenskega društva Hospic, leta 1992, dobitnica Hipokratove nagrade
- Dr. Bojanka Štern: »Ko smo se odločali o usodi najhujših kaznjencev, smo bili kar enotni, ko smo odpravili smrtno kazen, saj se nam je to zdela prava pot. Sedaj pa na enak način ljudem v stiski ponujamo pomoč pri samomoru. Družba, ki prestopi ta "Rubikon", je po mojem mnenju izgubljena družba.«
- Alex Schadenberg je svetoval, naj aktivno poskrbimo za ljudi na robu družbe, revne in osamljene in naj postanemo bolj sočutna družba.
- Predlog slovenskega zakona o predčasnem končanju življenja je v veliki meri kopija kanadskega, kar pomeni, da je najbolj radikalen nasploh.
- Kaj se je z nami kot družbo zgodilo, da želimo smrt človeku? Kako bo bolnik še naprej zaupal zdravniku, ko bo ta ponujal evtanazijo?
Avtorica: Alenka Schweiger Pavlakovič, dr. med., Črnomelj
Zapis v aprilski številki revije Isis >>>
Zbrane vsebine o pomoči pri samomoru in evtanaziji >>>
