Tokrat navdiha za kolumno kar ni hotelo biti. Že mesece se namreč vrtimo okoli istih tem - zdravstveni sistem ne funkcionira, stavka kar traja (če to sploh lahko imenujemo stavka - ko tisti, ki stavkajo, delajo 48 ur na teden, vsi ostali pa še mnogo več), javna gonja in blatenje zdravnikov se nadaljuje, vlada se naprej spreneveda (ali pa morda res ne ve, kako kritična je situacija v zdravstvu?). Stojimo na mestu in ni videti, da se bomo kam premaknili.
Medtem delo na oddelku 514 teče dalje. Naša intenzivna enota je pretežno polna. Kljub temu da je sezona respiratornih virusov in z njimi povezanih dihalnih odpovedi skoraj mimo. Zdravimo bolnike s pljučnico, sepso, meningitisom, hudimi poslabšanji kroničnih bolezni, ki jih sproži okužba, vmes kdaj priskočimo na pomoč tudi ostalima dvema intenzivnima enotama in sprejmemo kirurškega ali internističnega bolnika.
Delujemo na 11 posteljah. Po evropsko in slovensko sprejetih normativih bi za 11 postelj intenzivne medicine najvišje ravni potrebovali vsaj 44 diplomiranih zdravstvenikov (DZN) in 11 zdravnikov, plus vse ostale podporne kadre (fizioterapevti, klinični farmakolog, dietetik itd.). Naša realnost (in realnost marsikje v Sloveniji) je, da imamo v zdravstveni negi 30 DZN, med zdravniki pa v tem trenutku le 3,5 stalnega zdravnika ter 5 zdravnikov, ki pomagajo z dežurstvi in občasnim delom.
Delo je vseeno treba opraviti. Intenzivna medicina je zelo specifična - delo poteka 24 ur na dan, 7 dni na teden v skoraj enakem obsegu. Ko je bolnik sprejet, je za njegovo preživetje treba takoj opraviti vse terapevtske in diagnostične posege, ki jih potrebuje - tudi če je nedelja ponoči ob dveh. Morda je dopoldan dela nekaj več, ko se podrobneje obravnavajo že od prej ležeči bolniki, se sklicujejo konziliji in opravijo tiste preiskave, ki lahko počakajo; a nikakor ne le ob delovnikih, tudi v soboto in nedeljo ni dela nič manj.
Na 514 poskušamo delo organizirati tako, da so ob delovnikih dopoldan prisotni vsaj trije zdravniki (vedno se ne izide), dežurni (od 15.30 do naslednjega dne) nato ostane eden od teh treh. Prav tako je v soboto in nedeljo dežuren en sam, a ker je dela dopoldan enostavno preveč, smo organizirali pomoč - ali hodimo sami ali prosimo specializante, ki jih poznamo iz časov covida.
Zdravniki s strahom sestavljamo razpise dežurstev in urnike, saj rezerve nimamo nobene. Še z večjim strahom se lotimo razpisov dopustov, saj se morajo urniki iziti tudi takrat. Dopust je v resnici tisto, kar nas drži pokonci. Ob tempu dela, ki ga imamo, številu ur, ki jih oddelamo, in količini dela, ki ga opravimo v rednem delovniku (po standardih vsak delo dveh zdravnikov), je dopust nujen, da lahko z delom nadaljujemo. Da ne izgorimo do meje, ko pride nato na vrsto bolniška odsotnost in se obremenitev vseh preostalih še poveča.
V soboto sem sama tista, ki je prišla pomagat dežurni zdravnici Emini opravit jutranjo vizito. Devet bolnikov sva imeli ob predaji. Bolnica z okužbo sečil in sepso je bila sprejeta dan prej, dežurna je opravila že večino preiskav in ukrepov, ji dala pravi antibiotik, njen tlak je še vedno nestabilen in potrebuje vazoaktivna zdravila za podporo, pa z UZ oceno srca in potrebe po tekočinah.
Dva bolnika (starejša bolnica s sepso, povzročeno z vnetjem kože goleni, in mlajši bolnik s pljučnico, povzročeno z mikoplazmo) sta se toliko izboljšala, da organizirava premestitev z intenzivne enote na oddelek. Za premestitev je treba pripraviti odpustno pismo, jasno predajo, da se lahko zdravljenje na oddelku nadaljuje. Kljub administrativnemu delu smo vsake premestitve zelo veseli, saj pomeni, da je bilo naše zdravljenje uspešno in bolnik ni več v življenjski nevarnosti.
Nato imamo bolnika in bolnico, ki sta zaradi pljučnice potrebovala umetno predihavanje z aparatom, izboljšala sta se in smo ju lahko prebudili iz narkoze, ju odklopili od aparata in odstranili tubus, preko katerega ju aparat predihuje. A njuno stanje ni stabilno. Oba se brez podpore dihanju precej mučita, potrebujeta veliko kisika, pomoč fizioterapevta pri izkašljevanju in občasno pomoč aparata preko maske. Ni gotovo, ali bosta vzdržala, se izboljšala in počasi premaknila v smer oddelka in doma, ali pa ju bomo morali spet uspavati, vstaviti tubus in priklopiti na aparat za predihavanje.
Potem imamo gospo, ki ima žal dokončno odpoved pljuč, ki je ne moremo več popraviti, in aktivno umira. Pri njej je pomembno, da ji lajšamo trpljenje - da nima občutka dušenja, bolečin ali drugih neprijetnih simptomov. Hitro se slabša in najbrž bo umrla že danes.
Naslednji bolnik pa je prav nasprotno vsak dan boljši, že več dni je stabilen in intenzivnega zdravljenja ne potrebuje, a je žal koloniziran z bakterijo, odporno na antibiotike, in nikjer na neintenzivnih oddelkih zanj ne najdemo prostora, da bi ga izolirali od ostalih bolnikov in s tem preprečili širjenje te bakterije na druge. Zato njegovo zdravljenje nadaljujemo sami - še tri dni potrebuje antibiotik v žilo, potem se bo zaključilo sedemtedensko zdravljenje okužene srčne zaklopke. Preživel je operacijo (menjavo zaklopke) in kar nekaj zapletov, a sedaj je dober, postavljamo ga na noge in pripravljamo, da v ponedeljek odide domov.
Zadnja dva bolnika sta pri nas zdravljena že mnogo dni, oba pa še vedno s tubusom in priklopljena na aparat za predihavanje. Dihalna odpoved je bila pri enem posledica sepse z zelo težkim potekom, pri drugem pa krvavitve iz želodca in večurnega posega, da smo krvavitev ustavili. Obema ne gre dobro. Kljub intenzivnemu zdravljenju se jima stanje ne popravlja, nikakor ju ne moremo pripeljati do točke, da bi bila budna in brez aparata za dihanje. Dolgotrajno umetno predihavanje ima številne neželene posledice. Vsak dan, ko bolnik leži nepomičen v postelji, priklopljen na aparat, mišice propadajo, včasih do te mere, da so bolniki potem popolnoma nepomični. Nekaterim sicer rešimo življenje, a nikoli več ne okrevajo do stanja pred kritično boleznijo.
V soboto ostanem na oddelku šest ur. V tem času opravim vizito in vse potrebne posege pri štirih bolnikih, premestim enega, napišem dnevne poteke in predaje, napravim načrt za preostanek dneva, pokličem svojce in jim dam informacije. Emina opravi enako za preostalih pet bolnikov. Ona je dežurna in ostane do naslednjega jutra. V dopoldanskem času ni klica za sprejem in delo opraviva v miru. Dan brez sprejemov v našo enoto je sicer zelo redek in Emina po navadi nima te sreče, a vsaj vizito ima opravljeno in se bo lahko sprejemom posvetila v celoti.
Delamo preko zdravorazumskih mej obremenitve, z veliko mero kolegialnosti in etičnega čuta do bolnikov. Ur ne štejemo, urniki se pač morajo vedno sestaviti.
Zame je to tretji konec tedna zapored, ki ga vsaj delno preživim v službi. Dežurna po 24 ur sem bila eno nedeljo in praznični ponedeljek, dvakrat pa pomoč - en sobotni in en nedeljski dopoldan. Naslednja dva konca tedna sem prosta, nato spet dva zaporedna v službi. Zakaj toliko? Razlaga je preprosta - delo mora nekdo opraviti, bolniki so tu, zdravnikov pa ni. Kolegialnost in skrb za bolnike nas pripravi, da pridemo pomagat tiste sobote in nedelje, ko se ne javi nihče od specializantov. Svojih specializantov nimamo in smo odvisni od dobre volje tistih, ki pomagajo.
Naša kadrovska situacija in naše delovne obremenitve nikakor niso izjema v slovenskem sistemu zdravstva. Prej pravilo. Redka so delovna mesta, kjer zdravniki delajo 40 ur na teden (kot bi naj zakonsko pripadalo vsem, ne glede na poklic). A bolniki zbolevajo, pridejo v urgentne centre in so sprejeti v bolnišnico, ležijo v naši enoti in drugje ... in nekdo jih RES MORA oskrbeti, če naj preživijo in ozdravijo ... in zato pač delamo. Delamo preko zdravorazumskih mej obremenitve, z veliko mero kolegialnosti in etičnega čuta do bolnikov. Ur ne štejemo, urniki se pač morajo vedno sestaviti.
Za te nadpovprečne ure dela smo seveda plačani in na koncu je plačilo solidno (o osnovnih plačah brez vseh teh nadur pa raje kdaj drugič). Čeprav nam je tukaj na oddelku 514 vsem misterij, od kod se pojavijo številke o rekordnih zaslužkih, ki se vsake toliko pojavijo v medijih. Tudi v času covida, ko je bilo plačilo podvojeno, in smo delali rekordno število ur, nihče od nas ni dosegel niti tretjine objavljenih zneskov. Ali so torej luknje v sistemu res takšne, da posameznikom omogočijo rekordne zaslužke, ali so to enostavno laži?
Že več let se sprašujem, koliko časa lahko tak sistem, ki večinoma teče na etični pogon in požrtvovalnost (hkrati pa nekaterim omogoča izkoristiti luknje), še preživi. V družbi, ki ne deluje več po principih solidarnosti, pač pa na realizaciji in interesih posameznika. Način dela, ki ga imamo zdravniki, ni vzdržen z novimi pravili družbe. Naša generacija ni poznala druge možnosti, vrženi smo bili v ta sistem, v njem delamo in že zaradi bolnikov ne znamo delati manj. A nove generacije vse bolj vedo, da imamo tudi zdravniki pravico do vzdržnosti na delovnem mestu, do zasebnega življenja, do zakonsko določenih 40 ur dela na teden, do dela po sprejetih standardih in normativih.
Zdravniki nismo organizatorji dela v zdravstvu. Samo izvajalci. Organizator zdravstvenega sistema je vedno bila in še vedno je - DRŽAVA!!! Država je tudi nam zdravnikom delodajalec. In res zelo zelo težko razumem, kako se ta delodajalec še vedno ne vpraša, kako njegov sistem (ne) funkcionira; koliko in v kakšnih pogojih njegovi delavci delajo; ali bodo vzdržali ali odšli drugam; zakaj že odhajajo; kako bo dobil nove delavce, da bodo pokrita nujna delovna mesta.
