»Življenje je kratko, pridobivanje izkušenj dolgotrajno, ugodna priložnost redka, izkušnja varljiva, odločitev pa težka.« Hipokrat
Zdravnika na svoji poti vedno spremlja prepričanje, da je življenje priložnost: od prvih korakov soočanja z nepredstavljivimi občutki odgovornosti, preko spoznavanja pasti lažne skromnosti do končnega spoznanja iskrene hvaležnosti za opravljeno delo. Medicina pa je zagotovo največja priložnost med vsemi.
Nobena pot seveda ni samoumevna. Vsak od nas jo mora poiskati sam in cilj poti ves čas nositi v sebi. Vsak med nami na svoji poti lahko naredi veliko napačnih korakov ali zaide na stranpoti; na lažje, navidezno lepše in mikavnejše poti z zagotovljenim srečnim koncem. Pa je sreča res skrita za prvim grmom? Je res lahko doseči cilj biti srečen v lastnem poklicu le z izbiranjem najlažjih poti? A se nismo na tej težki poti osebne rasti in sprejemanja najtežjih odločitev znašli prav zato, ker smo vedno izbirali najtežje in ne najlažjih poti? Kaj se je spremenilo? Smo se utrudili in verjamemo le še vsakdanjim pridigarjem, ki obljubljajo rajske užitke v ambulantah čez cesto?
Zagotovo naša pot ni za vsakogar. Krdelno bičanje in zmerjanje javnosti na njej zagotovo ne pomagata. Vsaj ne vsem. Vnaprej smo vedeli, da na tej poti ni slave. V družbi, kjer vsi delajo, kar je prav, človek, ki dela po vesti, pač ni heroj, temveč človek s spoštovanjem. Nasprotno pa v družbi, ki ne vrednoti dejanj, temveč le materialne rezultate, postane človek, ki dela po vesti, v očeh javnosti nesposobna zguba. Pa to res drži? Smo, če delamo, kar je prav, res zgube?
Res je, da živimo v družbi, ki pretežno vrednoti materialni izplen in malikuje elitizem, a le naša notranja praznina lahko predstavlja mikaven prostor za lažne pridigarje o boljšem jutri.
Res je, da je medicina življenje.
Res je, da je medicina izjemna priložnost, a res je tudi, da medicina ni pravica, temveč dolžnost. Naša, notranja, iskrena, do sebe in do drugih. Noben nima takšne priložnosti kot mi varovati in ustvarjati življenje, zdravje, srečo ... Reševati najtežja vprašanja in najbolj bolne ljudi, ko so najbolj krhki. Ko jim usoda obrne hrbet in je vse, kar jim ostane, le še upanje v predanega in dostopnega zdravnika. Človeka, ki je pripravljen prisluhniti. Človeka, ki se zaveda lastne odgovornosti in omejitev ter skromno in hvaležno podaja svoje izkušnje za dobrobit drugega. Kakšna spokojnost in osvoboditev, da veš, da si kot zdravnik naredil vse, čisto vse. In kakšen privilegij, da si bil ravno ti z njim. Morda pa bo kdaj nekdo s teboj enako ravnal. Upam. Ali res verjamemo, da je ta občutek vredno pospraviti v predal, dokler ne pridejo boljši časi?
Vendar čas je takšen, kakršni smo ljudje, ki ga ustvarjamo. Če smo ljudje slabi, je takšen tudi čas, v katerem živimo. Ne lažimo si v obraz in ne iščimo izgovorov.
Zdravništvo je vedno veljalo za družbeno samostojen in neodvisen sloj najvišje moralne integritete, ki je ob drugih naprednih silah družbo bogatilo s humanizmom. Naša dolžnost je vztrajati na tej poti in ne nasedati volkovom v ovčji preobleki, ki nas vabijo v svoj brlog, kjer da se cedita med in mleko. Medu in mleka je namreč dovolj le za nekatere, pa še to le, dokler se pridne čebelice ne utrudijo in sprevidijo. A takrat poti nazaj več ni.
In ko bodo črni volkovi pohlepa, naj bodo to dolgoletna politika in njeni skriti svetovalci, nezamenljivi predstavniki organizacij ali lastniki idej in kapitala, morda celo vsak posameznik med nami, končno odvrgli svoj nedolžno beli ovčji kožuh, bo vse prepozno … takrat … jagenjčki obmolknejo.
Doc. dr. Marko Jug, dr. med., predsednik skupščine ZZS
