Pozdravljeni,
pišem članek za medicinsko revijo. Mentor mi je popravil vse »paciente« v »bolnike«. Na spletu in v slovarju sem prebrala, da med obema obstaja razlika. Kaj naj uporabljam v članku?
Preden se lotimo odgovora na vprašanje, je smiselno, da najprej osvetlimo ozadje osnovnih zakonitosti terminološke vede, ki je pomembno za razjasnitev te terminološke zadrege.
Fiziologija slovenščine: osnove terminološke vede
V srčiki terminološke vede ležijo pojmi, ki predstavljajo temelj dela vsakega terminologa. Značilnosti pojma in urejenost teh v pojmovne sisteme narekujejo terminološke odločitve. Pojmi se sčasoma sicer spreminjajo, vsakemu pa lahko določimo terminološko definicijo (ki se, mimogrede, precej razlikuje od definicije v splošnem slovarju, npr. SSKJ2) in poimenovanje – têrmin. Včasih se predvsem ob pojavitvi novega pojma hkrati pojavi več vzporednih terminov, ki označujejo isti pojem. Imenujemo jih terminološki sinonimi. V terminologiji so neželeni, saj za lažje in natančnejše razumevanje sledimo načelu enoznačnosti: Vsak termin naj označuje natanko en pojem in vsak pojem naj ima le en termin, ki ta pojem označuje. Kateri termin bomo izbrali za vsakega izmed pojmov, določa terminološki dogovor. Ločujemo dve vrsti terminološkega dogovora, implicitnega in eksplicitnega. Pri eksplicitnem terminološkem dogovoru se širša skupina strokovnjakov področja odloči, kateri termin bodo uporabljali, svojo odločitev pa objavijo, da je na voljo javnosti. Implicitni terminološki dogovor je sprejet »prikrito«, terminolog pa ga poskuša razbrati iz besedil, ki so v stroki že na voljo. Osnova implicitnega terminološkega dogovora je nesporna ustaljenost enega izmed terminov v besedilih, ki jih oblikuje stroka. Če pa implicitnega dogovora še ni ali pa ta ni jasen, si terminolog pri izbiri najprimernejšega termina pomaga z uveljavljenimi terminološkimi načeli. Obravnava vsakega od terminov mora biti natančna in celostna, razmerja med močjo posameznih terminoloških načel pa prilagojena primeru.
|
|---|
Najpomembnejše je, da najprej določimo, ali sta danes termina bolnik in pacient terminološka sinonima (označujeta isti pojem) ali pa označujeta dva različna pojma. Če gre za terminološka sinonima, ki označujeta isti pojem, moramo s pomočjo terminoloških načel izbrati prednostni termin, če pa gre za dva različna pojma, se moramo opredeliti, ali sta termina ustrezna za označevanje obeh pojmov. O tem, kakšno vsebino – pojem – označujeta oba termina, nam nekaj povedo že terminološki slovarji, v katerih naj bi bili zapisani le s terminološkim dogovorom (eksplicitnim ali implicitnim) sprejeti pojmi, nujen pa je tudi pregled rabe. Najpomembnejši terminološki slovar s področja medicine, Slovenski medicinski slovar, nas usmerja k vsebinskemu ločevanju med bolnikom in pacientom. Bolnik je v njem opredeljen kot »bolan človek«, pacient pa kot »človek, deležen zdravstvenega varstva ali zdravstvene oskrbe«. Podobno le pojem pacient opredeli tudi Pravni terminološki slovar. Do ločevanja med obema pojmoma je najverjetneje prišlo zaradi različnih pravnih določitev, da pa je slednje smiselno in ustaljeno, nam pokaže že hiter pregled rabe. V različnih zakonih in pravnih dokumentih ima razlika med njima neposredne vplive. Leta 2008 sprejet Zakon o pacientovih pravicah nazorno opredeli pacienta: Pacient je bolnik ali drug uporabnik zdravstvenih storitev v odnosu do zdravstvenih delavcev in zdravstvenih sodelavcev oziroma izvajalcev zdravstvene dejavnosti ne glede na svoje zdravstveno stanje. Tudi javno dostopna interpretacija NIJZ, razvidna iz predstavitve M. Poldrugovac, ga označi podobno. Kot primer avtorica navede, da je obenem bolnik in ne pacient lahko človek, ki bolan (npr. z gripo) ostane doma in ne obišče zdravnika; obenem pa povsem zdrav človek, ki obišče preventivni pregled, ni bolnik, je pa kot uporabnik zdravstvenega sistema pacient. Vsebinsko ločevanje obeh je tako pomembno, da je s procesom determinologizacije[1] razmejitev med pojmoma prešla v splošni jezik – med bolnikom in pacientom namreč razlikuje tudi SSKJ2.
Slika: Med bolnikom in pacientom obstaja razlika na ravni pojma.
[1] Determinologizacija je proces, pri katerem termin iz znanstvenih besedil prehaja v splošna besedila, namenjena širši javnosti. Z determinologizacijo se pomen oddalji od izhodiščnega, lahko se tudi izgubi, običajno pa se razširi. Pridobi lahko tudi konotacijo, pri procesu pa morda pride tudi do sprememb na ravni izraza. Eden od bolj znanih primerov v medicini je kretenizem, ki je sčasoma iz položaja medicinskega termina (kongenitalni hipotiroidizem) prešel v splošni jezik, kjer je pridobil negativno konotacijo, prvotni pojem, ki ga je označeval, pa je bil pozabljen. Determinologizacija je neposredno vplivala tudi na rabo v medicini, saj so ga zdravniki zaradi negativne konotacije, ki se je pojavila v splošnem jeziku, kmalu opustili.
Jezikovna anamneza ali kakšna je torej sŕž težave danes?
Za težave pri rabi terminov bolnik in pacient je odgovornih več dejavnikov. Za označitev bolnega človeka je poleg izhodiščno praslovanskega *bolě̋ti 'občutiti bolečino, biti bolan' in iz tega bolnika prek nemščine (nem. Patient) in latinščine (lat. patiēns) z izraženim prevzemanjem v 20. stoletju v slovensko besedišče prišel tudi termin pacient. Slednjega so pod vplivom jezikovnokulturnega terminološkega načela, ki pravi, da ima domači izraz prednost pred prevzetim, zdravniki in uredniki strokovnih medicinskih revij močno preganjali. Danes pa lahko razlikovanje med obema pojmoma (ki ga npr. angleščina na ta način ne pozna) obravnavamo kot sicer dokaj nov jezikovni pojav, ki kaže na to, da je slovenščina živ jezik, ki se razvija tudi z dejavnostjo posameznih strok. Ločevanja med pojmoma in rabe obeh terminov zanju tako ni smiselno že vnaprej zavračati. Vseeno pa je poleg omenjenega jezikovnokulturnega razloga treba biti pozoren tudi na to, da nekateri avtorji v besedilih še vedno uporabljajo oba termina kot terminološka sinonima in s tem »zanemarjajo« novonastalo vsebinsko razliko. Tudi v nekaterih starejših, a danes še veljavnih pravnih dokumentih razlika ni upoštevana (glej npr. Zakon o zdravniški službi[2]), kar lahko pomembno vpliva na razlago vsebine. Velikokrat so za take nejasnosti »krivi« tudi lektorji z omejenim poznavanjem strokovnega področja in brez dodatnih znanj s področja terminološke vede, ki morda dobronamerno »popravijo« besedilo. Nekritično popravljanje terminov le na podlagi jezikovnokulturnega načela brez poznavanja pojmovnega ozadja pa lahko razumemo tudi kot jezikoslovčevo »strokovno napako«.
[2] 20.a člen npr. govori o opredeljenih pacientih za specializanta, ob tem pa drugi členi, ki govorijo o znanju slovenskega jezika in merilih za odvzem licence, zahtevajo, da zdravnik uporablja slovenski jezik oz. jezik manjšin ob stiku z bolniki. Tolmačenje zakona bi bilo tako lahko nerodno, če bi se pri njem zanašali na trenutne terminološke smernice stroke in Pravni terminološki slovar. Bi bil ob strogem ločevanju obeh pojmov zdravnik odgovoren izpolnjevati večino dolžnosti, ki jih opisuje zakon, le pri tistih, pri katerih bi bila ugotovljena bolezen, ne pa tudi pri vseh drugih uporabnikih zdravstvenega sistema, pacientih?
Sklep
Svetujem, da je odločitev, kateri termin uporabiti, osnovana na pojmu, ki ga želimo označiti. Bolnik je torej, kot svetuje tudi Slovenski medicinski slovar, poenostavljeno »bolan človek«, pacient pa »človek, deležen zdravstvenega varstva ali zdravstvene oskrbe«. Če je v besedilu razlika med obema nepomembna oz. uresničitev v besedilu ustreza obema definicijama, se lahko odločite tudi za zgodovinsko jezikovnokulturno ustreznejšo različico (bolnik), a slednje ni obvezno. Čeprav je razlikovanje med pojmoma sicer že dosledno izpeljano v več pomembnih terminoloških in strokovnih dokumentih, pa se je treba zavedati, da v rabi še ni popolnoma ustaljeno.
Vprašanja lahko pošljete na e-naslov: strokovnojezikovnasvetovalnica@gmail.com
Gašper Tonin, dr. med., dipl. slov. in lit. komp.
