Prijava

Vsebina, do katere želite dostopati, je na voljo samo prijavljenim uporabnikom. Prijavite se z obstoječim uporabniškim imenom in geslom ali izpolnite obrazec za registracijo.

Pozabljeno geslo

Nazaj na prijavo

Registracija

Potrdi

Nazaj na prijavo

Ostali načini prijave

Prijava s SI-PASS

Za pomoč pri prijavi, registraciji ali pozabljenem geslu pišite na našo tehnično podporo.

Drugo javno pismo zdravnikov Onkološkega inštituta: Neukrepanje Ministrstva za zdravje resno ogroža našo sposobnost nuditi našim, na smrt bolnim bolnikom takšno oskrbo, ki lahko rešuje življenje

20.05.2024 10:56

Spoštovani,

Ministrstvo za zdravje nam je poslalo odgovor na javno pismo, ki smo ga deležnikom in javnosti poslali 15. 3. 2024. Z velikim obžalovanjem ugotavljamo, da odgovor ministrstva ne naslavlja konkretnih opozoril na širše posledice množične odtegnitve soglasij za prekomerno nadurno delo in dosledno upoštevanje zakonsko predpisanega delovnika (40 ur na teden in 8 nadur) v terciarnih zdravstvenih ustanovah, če se nemudoma ne ukrepa.

V odgovoru so našteli le »ukrepe«, načrtovane za zagotavljanje nujne 24-urne zdravstvene oskrbe. Ti pa zvenijo kot grožnja stavkajočim zdravnikom, tako rekoč s prisilnim delom, kot da bi zagotavljanje urgentne službe že pomenilo ureditev celega segmenta zdravstva. To seveda ne drži, ne na sekundarni ravni, kaj šele v terciarju. Odgovor ministrstva kaže na strah vzbujajoče ozko razmišljanje političnih odločevalcev, ki se sploh ne zavedajo pomena aktivnosti, potekajočih na terciarni ravni. Tu poleg najzahtevnejših posegov poteka ključni del vzgoje strokovnih kadrov, potrebnih za delovanje zdravstva v vseh segmentih in na vseh ravneh, kot tudi znanstveno-raziskovalno delo, ki je ključni promotor slovenskega zdravstva. Bo ta del našega dela še naprej sistematično ignoriran in prepuščen entuziazmu posameznikov? Kdaj lahko pričakujemo revizijo obstoječih delovnih obveznosti, ki bo upoštevala specifike terciarne dejavnosti (omejitev kliničnih obveznosti na račun časa, namenjenega pedagoški in znanstveno-raziskovalni dejavnosti). Kdaj bomo tudi v tem pogledu postali primerljivi z akademskimi ustanovami urejenih držav zahodno in severno od nas?

Zato poudarjamo:

1. V Sloveniji stavkamo zelo mehko. V drugih državah, kot sta na primer Portugalska, Italija in  Anglija, zdravniki med stavko niso na delovnih mestih, ampak ostajajo doma, zaustavljeni so vsi zdravstveni programi, razen urgence. Na Onkološkem inštitutu Ljubljana tekom stavke izvajamo samo stavkovne zbore in ničesar drugega. Če želimo imeti javno zdravstvo, mora le-to biti vzdržno ob spoštovanju zakonov in standardov: to pomeni delo znotraj zakonsko določenega delovnika in nič več. Javno zdravstvo ne more delovati izključno na nadurah, tako kot to počnemo zdaj. Za aktivnosti, vezane na terciar, nam že zdaj zmanjkuje časa. Kaj šele bo?

2. Trenutna stavka je stavka vseh zdravnikov, članov in nečlanov FIDES, ki jim je mar za obstoj javnega zdravstva! Interpretacija stanja, ki jo je večkrat izrekel predsednik vlade, češ da so med nami zdravniki, ki niso člani FIDES in pridno delajo ter na drugi strani zdravniki, ki so člani FIDES in ne opravljajo svojega poslanstva, ne drži oziroma je popolna manipulacija!

3. Ukrepi, ki so jih poslanci državnega zbora sprejeli v noveli zakona o zdravniški službi, so nam odvzeli kakršno koli možnost učinkovitega protesta in jih razumemo kot poskus pokoritve celotnega zdravništva. Vedno bolj postaja jasno, da vlada izrablja stavko za dokončno privatizacijo slovenskega zdravstva. Zaradi vladnih (ne)aktivnosti bo že v bližnji prihodnosti javni sektor zapustil vsak zdravnik, ki se bo lahko zaposlil v privatnem sektorju ali bo delo dobil v tujni – šel bo pač na boljše. Lani je v tujino odšlo 25 slovenskih zdravnikov, kar predstavlja skoraj 10 odstotkov vseh študentov, ki so se vpisali v prvi letnik študija medicine na obeh slovenskih medicinskih fakultetah skupaj. Porazno zanimanje na zadnjem razpisu za delovno najbolj intenzivne in na javni sektor vezane specializacije, kamor sodijo tudi specializacije iz onkologije, je prav tako samo še eden izmed zvonov, ki bijejo slovenskemu javnemu zdravstvu.

V Sloveniji nam krvavo primanjkujejo zdravniki, zato bi morali aktivno delati na preventivi odhodov zdravnikov v tujino. Ob odnosu, ki ga ima državno vodstvo do zdravništva in ob toleriranju politike, da se zdravstvena ponudba širi v zavarovalniški sektor in še kam, ne more biti drugače: cilj te vlade je privatizacija slovenskega zdravstva in zdravniška stavka ji služi kot izgovor.

Proti temu pa se je vredno boriti in zato vztrajamo pri naši stavki in zahtevah!

Javno pismo je podpisalo 116 zdravnic in zdravnikov Onkološkega inštituta Ljubljana