Pri napovedanih spremembah Zakona o zdravstveni dejavnosti, ki se nanašajo predvsem na razmejitev med javnim in zasebnim zdravstvom ter prepovedi dela zdravnikov iz javne zdravstvene mreže v zasebnih institucijah, v Zdravniški zbornici Slovenije opozarjamo na veliko previdnost.
Strinjamo se, da morajo biti razmere urejene in da se odpravijo nezakonite prakse, ko na primer zdravstveni delavci med delovnim časom pri delodajalcu opravljajo sočasno delo za drugega naročnika. Zdravniki morajo pri svojem delodajalcu opraviti predvidene delovne obveznosti, opozoriti pa moramo, da je izvajanje dela odvisno tudi od organizacije in vodenja, na katerega posamezni zdravnik nima vpliva. Na pomen reorganizacije ustanov in izboljšanje vodenja opozarjamo že dlje časa. Ustanova lahko namreč tudi ne naredi programa, ker npr. primanjkuje medicinskih sester. Daljša čakalna doba se lahko pojavi pri posameznem izvajalcu zaradi njegove kakovosti in posledično želje bolnikov, da so obravnavani prav v določeni ustanovi ali pri določenem zdravniku. Tako obstaja bojazen, da se tak ukrep lahko hitro obrne v nasprotno smer od željene, posledica česar bo lahko slabša dostopnost zdravstvenih storitev.
Po oceni Zdravniške zbornice Slovenije bi morale zakonske spremembe namesto vse večje represije nad zdravniki in zobozdravniki zasledovati njihove nujno potrebne razbremenitve in izboljšanje pogojev dela, s čimer bi bila zagotovljena tudi ustrezna raven kakovostnih zdravstvenih storitev, pa tudi motiv za večji obseg dela, ki je v Sloveniji potreben zaradi majhnega števila zdravnikov.
Pri predlaganem načinu reševanja odprtih težav v zdravstvu in prepovedovanju dela zdravnikov v zasebnih institucijah gre za edinstveno prakso v evropskem prostoru. Hkrati je nerazumljivo tudi vztrajanje pristojnih pri enotnem plačnem sistemu za celoten javni sektor, medtem ko naj bi omejitve dela v zasebnem sektorju veljale samo za zdravstvo, ne pa tudi za druga področja javnega sektorja, pa naj gre za šolstvo, kulturo in drugo.
Večino dela pri drugem delodajalcu namreč zdravniki opravijo v državnih ustanovah, ki brez pomoči drugih zavodov sploh ne bi mogle oskrbovati svojih bolnikov. Delo pri zasebnih izvajalcih pa je bistveno bolj redko. Zato preseneča, da je reševanje problema dvojnega dela ob številnih drugih nerešenih težavah v zdravstvu izpostavljeno kot prioriteta.
Po mnenju Zdravniške zbornice Slovenije bi bilo namesto ločevanja javnega in zasebnega na področju zdravstva veliko bolje združiti vse sile, tako tiste, ki delujejo v javni zdravstveni mreži, kot zasebni sektor, saj lahko tovrstno prepovedovanje in omejevanje dela zdravstveni sistem samo oslabi. Pri tem bi se lahko zgledovali po zdravstvenih sistemih v razvitih evropskih državah, ki uspešno združujejo državno in zasebno iniciativo. Zato pogrešamo konstruktivni dialog z odgovornimi, ki bi privedel do skupaj usklajenih ustreznih rešitev za krepitev javnega zdravstvenega sistema v dobrobit vseh zdravstvenih delavcev in pacientov.
