Težko verjamem, vendar je res, da smo pred posvetovalnim referendumom o zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Kakšna družba postajamo? Zdravnik naj bi ubijal ali pomagal pri samomoru? Noro.
Vso delovno dobo sem delala kot družinska zdravnica v ruralni ambulanti v Gorenji vasi v Poljanski dolini nad Škofjo Loko. Imela sem populacijo, ki je obsegala vsa življenjska obdobja, od novorojenčkov do starostnikov. Glede na to je bila vsebina dela pestra in bogata. Med drugim sem spremljala bolnike v terminalnem stadiju bolezni – umirajoče bolnike. Tudi če bolniku nisem imela ničesar več dati, sem šla na hišni obisk. Kot mlada zdravnica sem imela pri tem mešane občutke. Slab občutek, ker nič ne dam, in neko zadovoljstvo. Z leti je slab občutek minil. Ostalo je zadovoljstvo, nekaj lepega, kar težko ubesedim. Stisk roke. Pogovor z bolnikom in domačimi. Očesni kontakt. Če bolnik ni bil več pri zavesti, dotik in včasih pomirjujoče besede. Tiha molitev. Vse to je obojestranski dar.
Moram poudariti, da sem pri teh bolnikih vedno vključila patronažno sestro. Šlo je za timsko delo. Tudi to je pripomoglo k temu, da je bolnik lahko ostal doma in umiral med domačimi. Vem, da v tem nisem bila izjema. Malo pred mojo upokojitvijo smo na Gorenjskem dobili še dodatno paliativno oskrbo na domu. Izjemoma sem doživela, da so svojci zahtevali, da terminalnega bolnika pošljem v bolnišnico. Največkrat je bilo obratno. Bolnik in svojci so želeli, da ostane doma in doma tudi umre. To sem spoštovala. Kadar sem bila v dilemi, kaj storiti, sem se posvetovala s specialistom, ki je bolnika poznal. Največkrat je šlo za onkološkega bolnika. Lepo je bilo videti ob umirajočem majhne otroke, vnuke, mlade.
Iz izkušenj vem, da bolniki najraje umirajo doma, v krogu svojih domačih in včasih tudi dobrih sosedov. Zato bi bilo treba narediti vse, da bi bili pogoji dela v ruralnih ambulantah privlačni za mlade zdravnike, da bodo bolniki še lahko naravno umirali doma.
Na bolnika sem gledala celostno. Smo telesna, duševna in duhovna bitja. Življenje mi je sveto in nedotakljivo. Del življenja je tudi umiranje in naravna smrt.
Kot zdravnica in kristjan nikoli ne bi mogla nekoga usmrtiti ali mu predpisati sredstva za samomor. S takimi dejanji se poslanstvo zdravnika konča.
Anda Perdan, dr. med. spec. splošne med., upokojena šest let, Kranj
VIR: Delo - Pisma bralcev: https://www.delo.si/mnenja/pisma-bralcev/obiski-terminalno-bolnih-in-umirajocih/
