Danes, četrtega junija praznujemo dan slovenskega krvodajalstva. Na ta dan so leta 1945 v Sloveniji prvič odvzeli enote krvi, ki so že vsebovale konzervans in so jih tako lahko tudi shranili. Deset dni kasneje, 14. junija, praznujemo svetovni dan krvodajalstva. Dva dneva, posvečena prostovoljcem, ki del sebe darujejo za druge. Brez darovane krvi ni sodobne medicine, saj gre za nenadomestljivo zdravilo, poudarjajo anesteziolog doc. dr. Peter Poredoš (PP), ginekologinja in porodničarka asist. Andreja Štolfa Gruntar (AŠG) in pediater endokrinolog izr. prof. dr. Klemen Dovč (KD). Zdravniki, ki pri svojem delu potrebujejo darovano kri, da z njo ohranjajo in rešujejo življenja. Zavedajoč se, kako dragocena je darovana kri in kako hitro se lahko porabi, so vsi trije tudi sami darovalci. Zdravstveni delavci krvodajalci ustvarjajo sklenjen krog pomoči in solidarnosti, ki je ključen za sodobno medicino.
Ste se za krvodajalstvo odločili, ko ste se pri delu srečali s situacijami, ki so vas spodbudile k darovanju?
KD: Ne vem točno, ali sem se pred dvajsetimi leti, še kot študent medicine, za prvo krvodajalsko akcijo odločil zaradi skupinske akcije ali je šlo že takrat za nek altruizem. Prelomni trenutek in eden mojih ključnih spominov se je zgodil, ko sem bil v drugem letniku fakultete. Moj brat je imel hudo prometno nesrečo in potreboval je veliko transfuzij krvi. Nekaj let kasneje je postal reden krvodajalec, čeprav je imel pred tem močan strah pred krvjo. Vrsto let sva na odvzeme krvi hodila skupaj z bratom. Od takrat sem zbral že kar nekaj »krvodajalskih znamenj«. Letos bom kri daroval že petdesetič.
AŠG: Začelo se je pred več kot štiridesetimi leti. V četrtem letniku gimnazije smo se vsi polnoletni prijavili na odvzem krvi na Zavodu za transfuzijsko medicino. Brez razmisleka smo štiri mesece kasneje, gimnazijci, ponovno darovali kri. Ko sem začela s specializacijo in preživela veliko časa v porodni sobi, sem videla, kako lahko porodnica v petih minutah izgubi tudi do dva litra krvi. To je bilo zame zelo šokantno. Spoznala sem, da je ob izgubi krvi meja med življenjem in hudo prizadetostjo ali celo smrtjo zelo tanka. Od takrat redno darujem kri, dvakrat do trikrat letno, razen v času nosečnosti in po porodu. Do sedemdesetih darovanj mi manjka samo še en ali dva odvzema krvi.
PP: Moja zgodba o krvodajalstvu se je začela že v času študija. Med vajami smo si ogledali Zavod za transfuzijsko medicino. Izjemno pozitivno so nas nagovorili in povabili k sodelovanju. Za vedno mi bo ostalo v spominu geslo »Častim pol litra«. Takrat sem se vprašal: Zakaj pa ne? Zakaj ne bi bil tudi jaz del tega? Biti darovalec, ker daruješ del sebe za nekoga drugega, je zelo lep občutek. Ne samo zato, ker bi želel pomagati drugim ljudem, ampak tudi zaradi dejstva, da bom morda tudi sam enkrat v tej krhki vlogi na drugi strani, ko bom nujno potreboval kri ali nek krvni pripravek.
Kaj vam pomeni kri? Kakšno moč ima pri vašem delu?
PP: V križankah je geslo za kri: tekočina življenja. Je močen simbol življenja. Ko pacienti krvavijo, pogosto rečemo, da jim odteka življenje. Ko kot anesteziologi v operacijski dvorani vidimo kri, kako odteka po drenih, v posodo, na krvave zložence, ob tem čutimo poraženost. Za vsako kapljo krvi, ki se izgubi, bi si želeli, da bi jo lahko pacientu vrnili nazaj. Zato usmerjamo vse naše moči v varčevanje s krvjo in se trudimo, da pacientu vračamo njegovo lastno kri. Pri nekaterih pacientih je potrebno nadomestiti ogromne količine krvi. Imeli smo primere, ko je pacient potreboval sto in več enot krvnih pripravkov. Ti pacienti na koncu spišejo pozitivno zgodbo, ki nam daje upanje, motivacijo in zavedanje, zakaj je pomembno, da tudi sami sodelujemo in prispevamo svojo kri.
KD: Kot zdravnik in pediater se med dežurstvi v intenzivni enoti pogosto srečujem s kritično bolnimi otroki, za katere je v akutnih situacijah kri eno najbolj življenje rešujočih zdravil. Pri akutnih situacijah vidiš, kaj pomeni krvodajalstvo in dober sistem, kjer je zdravilo, ki rešuje življenja, dostopno vsem. Za masivno krvavitev, politravmo, lahko porabimo za ves dan krvodajalcev krvi.
AŠG: Kri je resnično tekočina življenja. To spoznamo, ko jo človek nenadoma izgubi. V petih minutah lahko popolnoma normalen porod postane hudo patološki z zelo veliko izgubo krvi. Takrat pomaga samo hitra transfuzija. Pri zunajmaternični nosečnosti je lahko krvavitev v trebušno votlino tako močna, da je ogroženo življenje. V takih primerih rešuje prav darovana kri. Pogosto sem šla darovat kri, potem ko smo pri carskem rezu ali naravnem porodu morali nadomeščati kri. Tako sem vsaj delno povrnila kri, ki smo jo tisti dan porabili.
Vas je med zdravniki in zdravstvenimi delavci veliko krvodajalcev?
PP: Zagotovo. Mislim, da smo navdih in spodbuda drug drugemu. Veliko mojih kolegov zdravnikov, medicinskih sester in tudi drugega osebja daruje kri. Po dežurstvu kolegom pogosto rečem: »Gremo zajtrkovat na transfuzijsko?« Trudim se, da bi krvodajalstvo predstavil v pozitivni luči in spodbudil še koga, da se nam pridruži.
KD: Verjamem, da je sistem v Sloveniji dober in da smo ljudje dobri. V sebi nosimo skrb za skupnost, kar se odraža v močni tradiciji krvodajalstva, ki jo opažam tudi med zdravstvenimi delavci. Pogosto grem na odvzem s sodelavko z našega oddelka, s kolegi iz laboratorija, s predstavnikom nevrološkega oddelka Pediatrične klinike. Ustvarili smo mrežo sodelavcev, s katerimi najprej za pol ure sedemo na stol na transfuzijski medicini, nato pa gremo skupaj na kavo. To je postala že naša rutina in tradicija.
AŠG: Nekaj sodelavcev nas je, ki redno darujemo kri in drug drugega spodbujamo. Ko pridem s krvodajalske akcije, na oddelku ponosno pokažem barvno prevezo in spomnim kolege, da je morda čas, da gredo tudi sami darovat kri.
Kaj bi sporočili tistim, ki še zbirajo pogum?
AŠG: Pri krvodajalstvu ne gre samo za dajanje, temveč tudi za prejemanje. Dobite občutek, da ste pomagali nekomu, ki bi sicer umrl ali bi bilo njegovo življenje ogroženo.
KD: Za to, da postaneš krvodajalec, potrebuješ pet minut poguma. Ne morem reči, da mi je bil prvi odvzem prijeten ali da sem užival, zelo prijeten pa je občutek po darovanju, ko veš, da si nekaj prispeval, da si naredil dobro delo. Pogum potrebuješ za prvo darovanje, redno darovanje pa postane del kulture in zavedanja o pomembnosti za skupnost. Kulturo prostovoljnega krvodajalstva moramo krepiti in povabiti še koga.
PP: Če grem sedaj še malo bolj na osebno področje … eno je moje profesionalno delo kot anesteziolog, kjer se vsak dan srečujem z iglami, infuzijskimi in transfuzijskimi sistemi ... Pri sebi pa imam že od otroštva velik strah pred iglami. Zame je vsak obisk krvodajalske akcije tudi stresen dogodek. A z leti sem se nanj navadil, občutek po darovanju pa razblini ves strah in pomisleke.
