Dne 7. marca letos (2024) je bil v Državnem zboru zavrnjen predlog zakona PPKŽ. Predlagateljev pa to ni ustavilo: svojo odločitev, da hočejo tak zakon sprejeti, so si zato zamislili z izvedbo posvetovalnega referenduma, ki bi potekal sočasno z evropskimi volitvami 9. junija letos. Tako bi si zagotovili čim boljšo udeležbo in ob veliki medijski propagandi z zavajanji, prikrivanji dejstev in leporečjem za tak zakon poskušali zbrati čim več glasov, da bi sprejem prikazali kot voljo volivcev. Sami bi si pri tem pilatovsko umili roke. Gibanje Svoboda v medijski kampanji zavaja volivce in zamolči resnično vsebino o vpeljavi ne le pomoči pri samomoru, kjer mora odločeni sam vzeti smrtonosno snov, ampak tudi evtanazije, ki je nimajo skoraj nikjer v svetu in kjer tretja oseba izvede uboj. Referendumsko vprašanje je tudi po presoji ustavnega sodišča zavajajoče. Vpraša namreč le: »Ali ste za to, da se sprejme zakon, ki bo urejal pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja?« Tako poskušajo predlagatelji okoli ovinka spraviti v življenje ta silno sporni zakon in uporabljajo demagoške izjave o pomoči pri dostojanstvenem koncu življenja. Predlog, ki je nastal brez sodelovanja zdravniških organizacij in kateremu vse te enoglasno nasprotujejo, nalaga predvsem zdravnikom, da bi ga morali izvajati. Edino z ugovorom vesti bi se temu zaenkrat lahko izognili (v Skandinaviji in Kanadi pa tudi ugovora vesti nimajo več!). Predlog zakona govori o pravici do smrti in ne o možnosti končanja življenja s pomočjo, kjer bi se o tem bolnik recimo pogovarjal s svojim zdravnikom. Švica, na katero se pri nas mediji nenehno sklicujejo, ima že od leta 1941 uzakonjeno pomoč pri samomoru, nikakor pa ne evtanazije. To pomoč izvajajo nezdravniki, evtanazisti za plačilo in zunaj zdravstvenih ustanov. Za zdravnika je namreč nedopustno, da bi ubijal. Najvišji kodeks medicinske etike mu to že od Hipokrata naprej prepoveduje in zdravniki se s tem poslanstvom identificiramo. Kulturo življenja, za katero se zdravnik bori, mu vsiljeno poskušajo nadomeščati s kulturo smrti. V predlogu zakona so zelo zavajajoče izpostavljeni posamezniki, ki »neznosno trpijo« in si zaslužijo usmiljenje. A za redke posameznike se nikoli ne sprejema zakonov! Na udaru tega predloga zakona so predvsem socialno šibkejši člani družbe, starejši ljudje, duševni in drugi kronični bolniki ter invalidi.
Če se ozremo več desetletij nazaj, ugotovimo, da se je razvoj zahodne družbe začel, pred recimo 50 leti, zelo hitro spreminjati. Vlade zahodnega sveta pa niso bile sposobne slediti tem spremembam z ustreznim zakonodajno-pravnim, gospodarskim, okoljskim in družbeno-ekonomskim prilagajanjem. Ker so vladni sistemi zaostali, skušajo sedaj z zamaskiranimi, nesocialnimi ukrepi z evtanazijo zmanjšati nerentabilne stroške.
Ne trpim, živim!
Uvod v omenjeni predlog zakona o evtanaziji oz. zakona o PPKŽ pogosto omenja pojem »neznosnega trpljenja«, tako da se bralcu vsiljuje misel, da vsi ljudje, ali večina, v Sloveniji neznosno trpimo, si želimo smrti in želimo biti evtanazirani oz. imamo željo po samomoru.
To je povsem popačena slika vzdušja v naši državi, kjer ljudje večinoma radi živijo in jim življenje pomeni največjo danost evolutivnega razvoja. Voljo do življenja opisujejo nešteti zgodovinski podatki, ki govorijo o tem, kako so ljudje premagovali in še danes premagujejo hude življenjske razmere. Najnovejša pričanja o volji do življenja potrjujejo razmere v Ukrajini in Palestini, kjer ljudje ne umirajo zaradi samomorov iz obupa, temveč umirajo zaradi hudih poškodb, nastalih ob bombardiranju, strelskih ran, pomanjkanja zdravil, pitne vode, lakote in nemogočih higienskih razmer.
Rešitev trpečega posameznika ali naroda?
Če se vrnem na pojem neznosnega trpljenja, poudarjam, da to ne velja za večino v Sloveniji živečih ljudi. To velja le za posameznike, ki so hudo, neozdravljivo bolni, brez upanja na vrnitev v stanje dobrega in samozadostnega počutja. Zato poudarjam, da se zakona za posameznike ne sme sprejemati.
Vsiljevanje strahu!
V uvodu se s ponavljanjem neznosnega trpljenja vsiljuje vsej populaciji, tudi večini še zdravih, strah pred trpljenjem in boleznijo ter se ljudi neposredno napeljuje – niti ne prefinjeno – na destruktivne misli o nevrednosti življenja in smrti. To je nietzschejanska strategija ubijanja vsega pozitivnega, kar osmišlja življenje. To je zanikanje dobrega, ljubezni, hvaležnosti, solidarnosti, svetlobe, skrbi za sočloveka in ne nazadnje skrbi za zmanjšano ranljivost šibkejših. Nek preprost človek mi je dejal, da so ljudje, ki se ukvarjajo s smrtjo, prikriti morilci.
Življenje vedno zmaguje!
Humanizem ima svoje začetke tudi že pred 2400 leti, ko je Hipokrat uzakonil človekoljubni pogled na življenje. Življenje je eno, nepovratno in je največ, kar imamo. Zato je bila ukinjena smrtna kazen v Sloveniji! Ta ista država se sedaj trudi oportuno sprejeti PPKŽ kot pomoč! Kakšno licemerstvo!
Neskončna volja do življenja se kaže vsepovsod. Od vseh poskusov samomora reši psihiatrija 90 % ljudi, ki naprej hvaležno živijo. Poskus samomora je močan klic po pomoči! V Avstriji od vseh tistih, ki želijo pomoč pri samomoru (asistiran samomor), samo 10 % ljudi zaužije smrtonosno sredstvo. Vsi ostali se premislijo! To pomeni, da je t. i. škorpijonski refleks (samomorilni nagon) mnogo šibkejši od volje do življenja. Življenje spet zmaguje!
Ne pomoč smrti, pomoč življenju!
Tudi v neznosnih taboriščnih ali vojnih razmerah (npr. Hitlerjev režim, sedanja morija v Palestini) ljudje ne delajo samomorov, ampak se borijo za življenje. Temelji humanizma se v določenih obdobjih zelo zamajejo, a ga ukrepi, kot je bil nürnberški proces, zopet povzdignejo, tako da postane življenje neprecenljiva vrednota. Smrt je smrt, naj bo nasilna ali lepa, ne potrebuje pomoči.
V današnji, humani, demokratični družbi sta osrednja pomoč v omenjenih stiskah paliativna oskrba in pomoč družine in prijateljev. Večina umirajočih želi, da bi bili njegovi domači ob njem in bi ga držali za roko. Marsikdaj umirajoči čaka, da njegov ljubljeni svojec pride do njega, in potem mirno umre.
Ne ubijaj! Prva zapoved svetovne etike!
Na svetu od nad 200 držav le okoli 10 držav izvaja evtanazijo, nekaj več pa pomoč pri samomoru (npr. Švica).
V dekalogu (deset božjih zapovedi) svetovne etike stoji na prvem mestu zapoved ne ubijaj!
Zdravnik po Hipokratovi zaprisegi ne sme nikoli ubijati, ker bi se s tem uničil temelj zdravniškega poslanstva in temelj bolnikovega zaupanja, temelj odnosa do zdravstveno ogroženih in socialno šibkih.
Lahko obstaja poklic evtanazista, kot je bil nekoč rabelj oz. analogno pri živalih šintar. Veterinarji imajo zaradi množičnega pobijanja živali najvišji delež samomorov med vsemi poklici.
Tega rubikona se ne sme nikoli prestopiti zato, ker se človek nikoli ne sme navaditi na ubijanje sočloveka.
Politična filozofinja totalitarizma Hannah Ahrndt je opredelila dejanja nacizma kot banalnost zla. Zmoremo boljše: humanizem je nastal na plemenitem odnosu do šibkejših. Ne pozabimo, da lahko vsak od nas nepričakovano pristane v vlogi šibkega. Takrat zaničljivost, nadutost, vzvišenost in oholost hitro izpuhtijo.
Distanazija ali ortotanazija?
Že desetletja obstaja institut t. i. vnaprej izražene volje, s katerim se lahko vsak posameznik izjasni, da ob hudi bolezni ne želi podaljševanja življenja, kar je medicinsko možno. Strokovnjaki sodne medicine so to poimenovali distanazija. Človek lahko želi umreti po naravni poti! Temu pojmu rečemo ortotanazija. Morda želi umirajoči zadnje trenutke preživeti v krogu svoje družine, ki je bila zanj bistvo pozitivne življenjske moči. Še v zadnjih trenutkih želi užiti bližino tistih, ki jih ljubi in jim je daroval življenje.
Medicina zna danes zelo dobro blažiti bolečino. Paliativna medicina je stroka, ki bolečino učinkovito obvlada. Zakaj ji strokovno in sistemsko ne posvečamo večje pozornosti?
Je ceneje smrt ali paliativna oskrba?
Kanadski aktivist in vodilni strokovnjak v boju proti evtanaziji, Alex Schadenberg, je izpostavil tudi ekonomski vidik evtanazije. Ceneje je nekoga ubiti kot zdraviti! Povedal je, da v Kanadi skoraj ni več brezdomcev. To napoveduje porast družbene neobčutljivosti. Moteče je gledati brezdomce in težko je zanje poskrbeti. Ali je res bolje, da se takih marginalnih skupin znebimo, ker so brezčutnim oblastnikom opozorilo na neželene, globoke sistemske napake?
Opozorilo!
Vsak od nas, živečih v Sloveniji, se lahko v trenutku znajde v skupini ranljivih, ki predstavljajo samo »strošek«! Življenjske razmere se spreminjajo s tako hitrostjo, da ne moremo več govoriti o varni stabilnosti, ki nam bo omogočila mirno starost in naravno pot do smrti. Ali nismo v tem kaotičnem obdobju vsi izpostavljeni nevarnosti omenjenega zakona? Zato je nujno treba zavrniti zakonodajo o evtanaziji ali druge variante umora!
Evtanazija – nikoli in nikdar!
Zaradi vsega naštetega predlog zakona PPKŽ ni potreben in ne sme biti sprejet!
Sprejetje omenjenega zakona bi odprlo vrata zlorabam, ki se po svetu že dogajajo. Predvsem gre tu za transplantacije organov, ki jih danes pridobivajo tudi na inkriminiran način. Seveda je v ozadju predvsem ekonomski interes, saj gre za velike zaslužke in za bogatenje na račun tistih bogatih, ki si lahko z denarjem podaljšujejo življenje. Današnja, materialistično usmerjena družba upošteva kot edino vrednoto »zaslužek«. Alex Schadenberg poroča, da je Kanada prihranila milijone v pokojninski in zdravstveni blagajni, odkar je omenjeni zakon pri njih v veljavi.
Toge svetovne politike so zatajile in se izkazale kot povsem nesposobne slediti demografskim, strukturnim in drugim trendom, čeprav bi lahko preprečile svetovno morijo v potuhnjeni obliki uvajanja zakonitega umora nekoristnih posameznikov!
Preprečiti je treba, da se ljudje navzamejo negativnih navad. Če napeljuješ človeka na ubijanje, se bo tega počasi navadil in bo to zanj postalo nekaj »normalnega«.
Zato moramo take navade in predloge zakonov, ki dajejo tem uničevalnim navadam legitimni pečat, v kali zatreti.
Zmoremo stati za življenjem, saj je to največ kar imamo!
Viri
- Zupanič Slavec, Zvonka. Človek je postal človek šele takrat, ko je dopustil živeti tudi šibkejšim: prof. Šerko že pred stoletjem proti evtanaziji. Isis avg./sept. 2023, https://online.pubhtml5.com/agha/wwqh
- Schweiger Pavlakovič, Alenka. Zdravnik med življenjem in smrtjo. Isis april 2024, hhttps://online.pubhtml5.com/agha/puphy
- Zupanič Slavec, Zvonka. Razmišljanje o življenju in smrti: poskus vpeljave evtanazije v Slovenijo. Proteus: dec. 2023, 86, št. 3-4, str. 162-167.
- Zupanič Slavec, Zvonka. Človek je postal človek, ko je dopustil živeti tudi šibkejšim: poskus vpeljave evtanazije v Slovenijo. V. REZAR, Cvetka (ur.) Mohorjev koledar 2024. Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2023. Str 98-101, ilustr. Redna zbirka Celjske Mohorjeve družbe, 2023. ISSN 1318-5462. (COBIS.SI-ID 188102659)
- Zupanič Slavec, Zvonka (intervjuvanec), Drame Orožim Vida, Faganel, Jože. Evtanazija: pogovorna oddaja Signal. Ljubljana, Nova24TV, 7. 4. 2024 spletni vir (1 spletni posnetek (1h, 02 min, 07 sek), zvok. oddaja Signal. https://www.youtube.com/watch?v=UVeZLOgle1I&t=21s.
Vida Drame Orožim, dr. med., spec. nevrologije in psihiatrije, Društvo Spominčica: članica upravnega in strokovnega odbora, Društvo vojnih invalidov Ljubljana: predsednica nadzornega odbora, Znanstveno društvo za zgodovino zdravstvene kulture Slovenije: predsednica častnega razsodišča, vida.drame-orozim@amis.net
