Nedavno me je kolega opozoril, da je 29. maja na omrežju X eden od predlagateljev zavrnjenega zakona o prostovoljnem končanju življenja, Igor Pribac, v odzivu na mojo kolumno objavil: »Ihan še ne ve, da bo koalicija v postopek vložila prav zakon Srebrne niti s kakšnim popravkom«. Igor Pribac seveda napačno sklepa, da iz opravičujočih besed koalicijskih poslancev ob zavrnitvi zakona Srebrne niti opazovalcem že takrat ni bilo jasno, da gre zgolj za taktični manever; je pa Pribčeva impulzivna »dolgojezičnost« dober razlog, da referendumsko brezvsebinsko vprašanje (»Ali ste za to, da se sprejme zakon, ki bo urejal pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja?«) nadgradim z vsebinskim razmislekom, kaj bodoči zakon (»z manjšimi popravki«) v našo družbo prinaša.
.jpg?sfvrsn=60bd0036_1)
Najpomembneje je, da predlagani zakon prinaša evtanazijo kot način pomoči pri končanju življenja. Ne torej možnosti dviga tablete za samomor v lekarni (kot v Avstriji) ali ustanovitev ambulante, kjer bo prosilec lahko dobil pomoč pri namestitvi infuzijske igle v žilo – da bi potem sam pritisnil sprožilec (asistenca pri samomoru kot v Švici). V predlogu našega zakona gre za evtanazijo – na dom prosilca ob dogovorjenem terminu pride ekipa »izvrševalcev« in izvede usmrtitev. V zakonu je sicer napisano, da izvrševalci najprej ponudijo možnost asistiranega samomora (s použitjem ponujene strupene tekočine) – vendar po izkušnjah iz drugih držav, kjer je postopek podoben (Nizozemska, Kanada), prosilci v veliki večini želijo evtanazijo – da usmrtitev opravijo drugi.
Razlog tiči v človekovi fiziologiji – naravni nagon in želja po življenju sta večinoma močnejša od človekovih miselnih predstav. Zato ne glede na svoja »prepričanja« razmeroma malo ljudi v praksi naredi gesto za svoj »izklop«, pa čeprav je to le dotik stikala. Zato je v državah, kjer je prostovoljno končanje življenja omejeno na asistirani samomor (Avstrija, Švica, Oregon v ZDA) prakticiranje prostovoljnega končevanja življenja bistveno (okoli desetkrat) manjše kot v državah, kjer je omogočena evtanazija (Kanada, Nizozemska). V slednjih se delež evtanazij med vsemi smrtmi že vrti okoli pet odstotkov, kar je podoben odstotek, kot je delež starostnikov (nad 65 let), ki prebivajo v domovih za ostarele. To pa je že množičnost, ki ne zadeva samo pravice posameznika do osebne odločitve, pač pa hočeš – nočeš vpliva tudi na miselnost ljudi in s tem na družbene spremembe. V času moje mladosti je bila, na primer, »ponudba« starostniku, da gre v dom starejših občanov, slabo sprejeta ne le pri njem, ampak tudi v okolici. Danes je to drugače, starostnik, ki »trmari doma«, je deležen marsikake opazke.
Množičnost nekega pojava začne torej kmalu močno vplivati tudi na miselnost ljudi. Zato ima evtanazija neprimerno večji družbeni potencial, saj je za prosilca »udobnejša« – namesto lastne geste, s katero človek izvrši »svojo pravico« (pa čeprav je ta gesta le dotik stikala infuzijske črpalke), omogoča človeku, da se pasivno prepusti proceduri, ki jo izvedejo drugi. Poleg tega ljudje evtanazijo v državah, kjer je postala množičen pojav, lahko »programirajo« za naprej, ko so še relativno zdravi in temu ustrezno polni predsodkov do težkih bolnikov. Takrat jim odločitev za evtanazijo odriva in lajša lastne strahove pred smrtjo. Ob tem, da je »program usmrtitve« predan v roke drugega človeka, tudi odločanje o izvedbi lahko z nekaj zakonskimi dopolnitvami postane rutinski pravniški postopek (vnaprejšnja volja, zastopniki, »objektivna« medicinska merila), ki ob določeni družbeni klimi lahko dobi zelo velike, celo industrijske dimenzije (evtanazija dementnih kot množičnega, vedno večjega in izjemno dragega družbenega »problema«).
Z uvedbo evtanazije se družbeni odnos do težkih bolnikov bistveno spremeni, izkušenj in analiz, kaj dolgoročno pomenijo take družbene spremembe, pa je še zelo malo. Zato moramo kot družba premisliti, ali uvajanje asistence pri samomoru in/ali evtanazije lahko prinese tudi družbene anomalije, ki bi bile za spoštovanje človekovih pravic hujše, kot je sedanje odtegovanje pomoči pri končanju življenja. Na primer kulturni pritisk na starejše, naj s svojim nemočnim in »brezciljnim životarjenjem« ne »kvarijo« veselje do življenja mlajšim, jim ne zvišujejo stroškov s plačevanjem oskrbe in zdravljenja ter jim ne »odžirajo« stanovanj in hiš, ki bi jih njihovi potomci še kako potrebovali.
Bistveno je torej opredeliti, v kakšni meri je pomoč pri končanju življenja individualna »človekova pravica«, ki jo je z razvojem civilizacije in tehnologije primerno in potrebno omogočiti tistim, ki jo želijo. Po drugi strani pa je treba tudi razmisliti, v kakšni meri način izvrševanja take »pravice« postane tudi širši družbeni eksperiment, ki lahko temeljito spremeni pričakovanja »mladih in zdravih« do težkih, kroničnih bolnikov, starostnikov, invalidov in drugih »neperspektivnih« ljudi. Bomo s tem kot družba začeli reševati zadrege zaradi naraščajoče življenjske dobe? V molku, ne da bi se pogledali v oči? Če že stopimo na vlak, bi se spodobilo pogovoriti tudi o tovrstnih dimenzijah našega skupnega potovanja. O postajah, na katere se bomo pripeljali tudi, če vmes o tem ne bomo govorili. Če se bomo odločali samo z mislijo na »individualno pravico do svobodnega odločanja«, hkrati pa pri tem zaradi ideološke in miselne lenobe stopili v družbeni eksperiment, ki se ga bomo prepozno ovedli, se bomo odločili narobe. Kakorkoli že se bomo odločili.
***
Prof. dr. Alojz Ihan je dr. medicinskih znanosti in imunolog
