Zdravnice in zdravniki smo zelo zaskrbljeni nad trenutnimi razmerami v slovenskem zdravstvu.
Predvolilne obljube trenutne koalicije o izboljšanju zdravstvenega sistema so v nas vzbudile
upanje, vendar nam je po dveh letih zamujenih priložnosti postalo jasno, da so bile izrečene
obljube zgolj prazne besede. Gibanje Svoboda je zdravstveno reformo obljubljalo kot prvo
prioriteto, Socialni demokrati so obljubljali dostop do specialista v 30. dneh, Levica pa okrepitev
zdravstvenega sistema. Vse to so zapisali v koalicijsko pogodbo in jo podpisali. Žal smo do danes
že spoznali, da njihovi podpisi, zaveze in obljube, ne pomenijo nič. Razmere v zdravstvu se niso
izboljšale; nasprotno, poslabšale so se do te mere, da zdravnice in zdravniki umikamo soglasja
za nadurno delo, odhajamo v tujino, kjer sta delovno okolje in plačilo boljša ali v privatni sektor,
kjer je razmerje med službenim in zasebnim življenjem precej boljše in plača višja.
Ukinitve dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja nismo dočakali. Namesto tega smo dobili nov
obvezen prispevek in največji primanjkljaj v zgodovini Zavoda za zdravstveno zavarovanje (ZZZS).
Delovni pogoji ostajajo neurejeni, kar neizogibno poslabšuje delovne razmere za vse, ki še naprej
vztrajamo v javnem sektorju. Bojimo se, da nas bo vse skupaj privedlo do izgorelosti.
Zelo težko spremljamo vojno, ki jo predsednik vlade Robert Golob v medijih bije proti nam.
Njegove besede in izjave ne pritičejo nazivu predsednik, njegovo pobalinsko vedenje je skrajno
žaljivo. Javnosti skuša prikazati, da zdravniki ne delamo, da smo izključni krivec za propadanje
javnega zdravstvenega sistema in da si ne zaslužimo primernega plačila. Na vsak način skuša
obrniti ljudi proti nam. Pri tem pozablja, da menedžment slovenskih zdravstvenih ustanov,
katerega temeljna naloga je uspešno vodenje teh ustanov, postavlja vlada in da zdravniki na to –
imenovanje direktorjev in njihovo ukrepanje – nimamo nikakršnega vpliva. Smo zgolj in samo
javni uslužbenci, ki opravljamo svoje delo, to je zdravimo ljudi. V naši državi se je v teh razmerah
zelo težko pogovarjati o denarju: v javnosti se je v preteklih desetletjih uveljavilo prepričanje, da
bi morali zdravniki opravljati svoje službene obveznosti (in to ne glede na njihov obseg) zaradi
svoje moralne dolžnosti in ne zaradi plačila. Zaradi službe, ki jo opravljamo, zamudimo ogromno
dragocenih trenutkov, ki bi jih želeli deliti z družino, prijatelji, znanci... Ni nas doma, vsak mesec
dežuramo in opravimo ogromno nadur, ker nas je preprosto premalo. Zakaj si torej po mnenju
vlade ne zaslužimo boljših pogojev dela in boljšega plačila?
Zaradi vsega naštetega je ogroženo zaupanje bolnikov do nas. Zaupanje, ki je – poudarjamo –
ključnega pomena za uspešno zdravljenje. Ob stalnem podaljševanju čakalnih dob za kritična
zdravljenja in operacije, za katere nismo krivi mi, je ogroženo zdravje in varnost pacientov. Številni
so zato prisiljeni poiskati zasebno zdravstveno varstvo, mnogi si ga ne morejo privoščiti. Stiska, v
katero je država potisnila svoje državljane, vodi v neenakost med njimi, kršena je ena izmed
osnovnih državljanskih pravic – pravica do pravočasne in kakovostne zdravstvene obravnave.
Obstoječe stanje našega zdravstvenega sistema mlade in nadarjene študente medicine odganja
iz Slovenije. Bodoči zdravniki in specialisti ne vidijo uspešne karierne poti v slovenskem sistemu,
temveč se odločajo za priložnosti v tujini, kjer lahko delajo v boljših pogojih, so spoštovani in
prejmejo plačilo, ki si ga zaslužijo.
Evropska sredstva, ki bi lahko izboljšala infrastrukturo, gredo mimo nas: je vzrok nesposobnost
pridobiti ta sredstva ali da je financiranje iz evropskih sredstev težje zlorabiti? Infrastrukturni
projekti, ki vendarle stečejo, pa prej ali slej zaidejo v slepo ulico. To lepo pokaže zaustavljena
prenova UKC Ljubljana, ob tem pa nihče ne ve, koliko časa bo osrednja slovenska bolnišnica
prisiljena delovati z občutno zmanjšano kapaciteto. Nove zakonodajne pobude, kot sta Zakon o
digitalizaciji in Zakon o kakovosti v zdravstvu, predvidevajo ustanovitev novih agencij, ki ne
pomenijo nič drugega kot kanaliziranje javnih sredstev iz zdravstvenega sistema, kar je
zaskrbljujoče.
Erozija zaupanja med vlado in zdravništvom se ne sme nadaljevati. Želimo takojšnje ukrepanje:
kot javni uslužbenci si zaslužimo izboljšanje delovnih pogojev, ki bodo v skladu z normativi
Evropske skupnosti, vključno z zagotovitvijo ustreznega plačila. Ponovna vzpostavitev integritete
našega zdravstvenega sistema je ultimat, ki ga dajemo vladi. Od vladnih ukrepov je namreč
odvisna usoda naših bolnikov in prihodnost slovenskega javnega zdravstva.
1030 zdravnic in zdravnikov Slovenije (podpise smo zbirali elektronsko in jih hranimo)
Poslano: Vlada RS, Ministrstvo za zdravje RS, mediji, Sindikat Fides, Zdravniška zbornica Slovenije
