Eksperimenti kažejo, da pogovor o nogometu v vročici velikih tekmovanj močno poveča občutke sreče.
Nogometno navijaštvo je produkt možganskih procesov, pri katerih v nasprotju z vsakdanjim, racionalnim umom, močno prevladuje čustveno filtriranje realnosti. Združevanje ljudi na podlagi pripadnosti in lojalnosti svoji ekipi je iracionalna, a hkrati čustveno in motivacijsko zelo dominantna možganska funkcija, ki nas nagrajuje z izjemnimi količinami energičnosti in hormonov sreče, kakršnih nam racionaliziranje nikoli ne more preskrbeti.
Zato je navijaštvo dobesedno nalezljivo – med velikimi nogometnimi spektakli postanejo prikovani pred TV-zaslone tudi ljudje, ki se za nogomet sploh ne zanimajo, vendar jih omamijo lahko dosegljivi vonji srečnih hormonov, ki se hkrati z eteričnimi vonjavami čevapčičev širijo z gostilniških vrtov. Temu se človek preprosto ne more upreti, saj nagonsko želi priti do hormonskega odmerka sreče tudi zase, če je že priložnost na dosegu roke, zato zavije na tisti gostilniški vrt, čeprav ga nogomet sam po sebi ne zanima.
To je še toliko bolj preprosto, če se namesto nogometnih klubov med seboj pomerijo kar »nacije« – za identifikacijo z določenim klubom je treba imeti nekaj »predzgodovine«, nacionalno pa imamo kar vsi »v krvi« – torej na dosegu roke, če igrajo »naši«. Kdo bi se takemu poceni darilu hotel upreti?
Seveda nam evolucija vseh teh srečnih hormonov ni namenila za nogomet ali volitve – politično navijaštvo je po fiziološki strukturi enako nogometnemu. Navijaške hormone imamo za bolj temeljno in zgodovinsko nujno potrebo, ko je lojalno, borbeno in iracionalno združevanje stvar preživetja. Gre seveda za vojne. Nogomet je vojna igra, volitve so mobilizacija za vojno.
Pri obojem gre za čustva, pripadnost, združevanje v hierarhične bojne formacije (za kar poskrbi hormon testosteron), hormone vzhičenja in sreče, filtriranje realnosti, izkrivljanje racionalnosti. Eksperimenti kažejo, da pogovor o nogometu v vročici velikih tekmovanj močno poveča občutke sreče, a hkrati precej zmanjša uspeh pri reševanju matematičnih in logičnih problemov. To pomeni, da politično-vojni um dobesedno ohromi logični razum in zaznavanje realnosti. Gre torej za bolezensko deviacijo?
Seveda ne, naloga navijaškega uma je organizacija milijonov signalov, ki jih dobiva človeška skupnost, v določeno skupinsko odločitev in akcijo. Vojaško akcijo na življenje in smrt. Zato je nujno, da naši »vojaški možgani« najprej prižgejo centre za čustveno enotnost in lojalnost, potem pa skozi aktivna (politično ali športno ideološka) očala filtrirajo dejstva in delajo zaključke, ki so tako močno podobni zaključkom drugih, »sorodnih« ljudi.
Hormone sreče in navdušenje nad nogometno zmago nam daje ravno zaslepljen logičen razum, ki bi se sicer takoj uprl, da zmaga enajstih fantov na travniku pač ne more biti naša osebna vrhunska sreča, ker nimamo nič z njo. Ampak brez čustvenih deviacij »vojaškega uma« ljudje ne bi bili zmožni poenotenih, skupinskih akcij, ampak bi o vsaki odločitvi vodili neskončne razprave kot na kongresu znanstvenikov, ki imajo o istem drobnem problemu vsak svoje mnenje, in bolj ko razpravljajo, bolj so njihova mnenja različna.
Vendar naš »nogometni um« ni spolno nevtralen, saj hormonske študije, ki jih delajo predvsem med velikimi nogometnimi prvenstvi jasno kažejo, da imajo od nogometnih zmag moški veliko več hormonskih, predvsem testosteronskih dobrobiti oziroma presežkov.
Navijačem zmagovite ekipe se močno poveča raven testosterona in njemu pripadajočih užitkov – občutek moči, povezanosti v nepremagljivo, varno skupnost, razposajen občutek »malega vojaka velike armade«, ki brez posebne osebne odgovornosti in skrbi lahko jadra na zmagovalnih krilih, visoko nad svetom. Tovrstnih hormonskih dvigov imajo navijačice precej manj, posledično je navdušenje za nogomet neenakomerno razdeljeno med spola.
A morda nekoliko manjši ženski hormonski užitki ob nogometnih zmagah niso vredni toliko obžalovanja ob dejstvu, da navijače po drugi strani precej bolj prizadenejo tudi porazi njihovih ekip. Zlasti navijači, ki se združujejo v nogometne navijaške ekipe, ob porazih velikokrat doživijo osebnostne težave, ki se nadaljujejo v agresivno vedenje, pijančevanje, drogiranje, izzivanje incidentov.
Trenutek, ko se zavejo, da so zaradi poraza izgubili nujno potreben občutek »malega vojaka velike, zmagovite armade« je lahko tako boleč in pretresljiv, da ne najdejo druge rešitve kot ad hoc oblikovanje malih, agresivnih »bojnih skupin«, ki bodo nadomestile izgubljen občutek »zmagovalcev« s tem, da bodo z agresijo in nasiljem zmagale nad nemočnimi, pogosto slučajnimi žrtvami. In s tem nadomestile nekaj »izgubljenega« testosterona.
Hormonske študije navijačev kažejo, da so k agresivnim izpadom po porazih nagnjeni predvsem navijači z nizkim bazalnim nivojem stresnega hormona kortizola – tako hormonsko stanje je bolj pogosto pri ljudeh, ki živijo v težjih psihosocialnih razmerah (postravmatska stresna motnja, kronični stres).
Po drugi strani pa je agresivno navijaško vedenje močno odvisno tudi od interpretacije poraza, ki ga ustvarijo mediji in socialna omrežja. Najbolj občutljivo je pri tem vprašanje »krivde« za poraz – če se ustvari mnenje, da so krivi sodniki, je to daleč največja spodbuda, da se navijači poražene ekipe začnejo odzivati tako, da po tekmi z agresivnimi »akcijami« blažijo svojo žalost, ker ne morejo biti »mali vojaki zmagovalne armade«, kot so to pričakovali in potrebovali pred začetkom tekme.
Zato je vloga komentatorjev in novinarjev zelo odgovorna – če prikažejo, da je vzrok poraza slabša igra »svoje« ekipe, poraz precej redkeje preide v agresivno vedenje, medtem ko je kazanje s prstom na sodnike prilivanje olja na ogenj. Občutek »nepravičnosti« je poraženim in osebnostno labilnim navijačem lahko alibi, da začnejo nadomeščati svojo hormonsko »prikrajšanost« z agresijo do drugih, čeprav nogometno povsem neudeleženih ljudi.
***
Alojz Ihan, dr. medicinskih znanosti, imunolog, pisatelj in publicist
Vir: https://www.delo.si/mnenja/kolumne/kolumna-za-vse-je-kriv-nogomet
