Aleš Fischinger
Prispevek v reviji Isis >>>
V sredo sem delal v urgentnem kirurškem bloku. Tako kot vsako sredo smo pregledali približno 200 poškodovancev. Kljub trdemu delu in hitrem tempu so bili nekateri bolniki do nas sovražni. Razumem, da nihče ne mara čakanja, verjetno pa k sovražnosti do zdravstvenih delavcev pripomore tudi slaba podoba, ki so jo o nas v javnosti ustvarili mediji. V spominu mi je ostal bolnik, ki so ga spremljali policisti in varnostniki. Bil je vklenjen in agresiven. Grozil je vsem: policistom, varnostnikom, zdravnikom in sestram. Komaj so ga krotili. Če bi se rešil lisic in me dobil v roke, bi me verjetno raztrgal. Poskušali smo z različnimi deeskalacijskimi tehnikami, ki niso delovale. Mirno smo morali prenašati njegovo vpitje, številne psovke in grožnje. Dogodek je trajal več ur, preden smo uspeli opraviti preiskave, s katerimi smo izključili poškodbe in bolezni, ki bi lahko povzročile tako agresijo. Na koncu smo ugotovili, da je »le« pod vplivom alkohola.
Če bi se tak dogodek zgodil na sedežu kakšne politične stranke, bi o njem poročali vsi mediji, govorili bi o napadu iz sovraštva in ničelni toleranci do nasilja. Sledile bi tiskovne konference, kjer bi dogodek obsodile vse politične stranke. Zakaj je pri nasilju do zdravstvenih delavcev drugače? Verjetno zato, ker je nasilje v zdravstvu tako pogosto, da ga sprejemamo kot nekaj povsem normalnega. Kar drugi razumejo kot napad iz sovraštva, zdravstveni delavci poznamo kot običajno sredo. Groženj in udarcev ne obsodi nihče, tiskovne konference ni, o dogodku se ne poroča. Opisana situacija je nekaj vsakdanjega. Kaj podobnega se je verjetno zgodilo že prejšnjo sredo in se bo skoraj zagotovo zgodilo tudi naslednjo sredo. Ne razumem, kako je lahko nasilje sprejemljivo v zdravstvu ter nesprejemljivo povsod drugje. Vsakdo si zasluži, da dela v varnem delovnem okolju, kjer ni verbalnega ali fizičnega nasilja. Si zdravstveni delavci tega res ne zaslužimo? Kot da smo mi krivi, da država ni zagotovila novih ambulant, bolnišnic in dovolj zdravstvenih delavcev, da bolniki in njihovi svojci ne bi nemočno čakali v nabito polnih čakalnicah in ležali po hodnikih.
V prejšnjem mandatu smo se zdravniki in zobozdravniki naučili, da je sodelovanje s politiki nujno potrebno, vendar redko prinese dejanske spremembe. Tako smo razvili idejo, da bi zdravniki prevzeli pobudo in sami začeli vlagati pobude za spremembe zakonodaje. Konec koncev nas je preko dvanajst tisoč in bi lahko zbrali potrebnih pet tisoč podpisov za spremembe tistih zakonov, ki predstavljajo naše skupne probleme.
Lep primer takega problema je nasilje nad zdravstvenimi delavci. Slednje ni prisotno samo v Sloveniji, vendar ga le v Sloveniji dojemamo kot nekaj vsakdanjega. Prav je, da se nasilju nad zdravstvenimi delavci postavimo po robu, saj so najpogosteje prizadeti najbolj nežni zdravstveni delavci: zdravnice, medicinske sestre in administratorke. Ideja, da bi nasilje nad zdravstvenimi delavci kriminalizirali, ni izvirna, saj so to v drugih državah že storili. Kot eden izmed pobudnikov tega predloga ne verjamem, da bo zaradi tega veliko nasilnežev obsojenih na zaporne kazni. Verjamem pa, da bo sprememba kazenskega zakonika delovala odvrnilno. Plakate o ničelni toleranci do nasilja bomo zamenjali s plakati, da se nasilje nad zdravstvenimi delavci preganja po uradni dolžnosti in s seboj nosi možnost zaporne kazni. Agresivni bolniki in svojci bodo jasno opozorjeni in morda se bo kdo zadržal, preden bo verbalno ali fizično napadel zdravstvenega delavca.
Za pobudo spremembe kazenskega zakonika potrebujemo še tri tisoč podpisov. Zbrali smo jih le dobrih dva tisoč. Dejstvo, da smo zbrali tako malo podpisov, me prizadene veliko bolj kot vse psovke, ki sem jih bil deležen prejšnji teden. Vljudno vas vabim, da se skupaj s svojimi družinami in sodelavci aktivno vključite v to kampanjo in postanete del rešitve našega skupnega problema. Več glasov kot bomo zbrali, resneje nas bodo jemali in morda bo naslednja sreda drugačna.
Aleš Fischinger, dr. med., UKC Ljubljana, KO za travmatologijo
