Stane Repše
Prispevek v reviji Isis >>>
V prvi letošnji številki revije Isis, v rubriki Iz zgodovine medicine (Isis, št. 1, 2024, 53–55), je izšel dokumentirani opis prve transplantacije trebušne slinavke v UKC Ljubljana. Pred nekaj dnevi sem videl na spletni strani Slovenija-transplanta, da je prim. dr. Danica Avsec popravila napako (ponedeljek, 6. 5. 2024), ki je nastala pri pisanju knjige Razvoj transplantacijske medicine v Sloveniji (izšla 2016), kot tudi kasneje v knjigi prof. dr. Zvonke Zupanič Slavec Zgodovina zdravstva in medicine na Slovenskem – Kirurške stroke, ginekologija in porodništvo (izšla 2018). Prim. dr. Danici Avsec sem iskreno hvaležen, ker je na spletni strani Slovenija-transplanta objavila ta popravek. Tudi prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec bo vnesla popravek v elektronsko verzijo knjige. Obe sta se mi opravičili za neljubo napako, saj so bili takrat zapisi o drugem kirurgu res objavljeni v več časopisnih člankih. Mislim, da poznam tudi pobudnico takratnih zelo preuranjenih časopisnih prispevkov.
Ob sedanjem izpostavljanju evtanazije pa se mi je zazdelo potrebno, da opišem svoje takratne občutke ob večorganskem odvzemu, še posebej, ker se sedaj že dolgo pojavljajo v medicini vse mogoče težnje in mnenja, tako v laičnem svetu kot predvsem v današnji »politiki«. Zaradi tega se, kot upokojeni zdravnik, ki je vso svojo delovno dobo (44 let, od tega 38 let tudi kot pedagoški delavec na MFLJ) živel pravzaprav (samo) za kirurgijo, počutim vse bolj nelagodno, da ne rečem kaj hujšega.
Opisal bom svoje občutke ob in po prvem, tudi mojem edinem večorganskem odvzemu, v nedeljo, 9. avgusta 1990. To je bil tudi prvi večorganski odvzem v UKC Ljubljana, prvi v Sloveniji in verjetno tudi v Jugoslaviji. Istega leta, v novembru ali decembru, je bil nato še drugi večorganski odvzem v UKC. Takrat sta doc. dr. Tone Gabrijelčič, kardiokirurg, in prof. dr. Ludvik Ravnik, urolog, opravila tak odvzem organov. Doc. dr. Gabrijelčič je odvzeto srce nato presadil slovenskemu bolniku (prva transplantacija srca dajalca v UKC!), ne vem pa, kaj se je zgodilo z drugimi organi, in prof. Gabrijelčič žal tudi ne. So ledvice presadili v UKC ali so šle morda v Italijo, v Videm, kamor so takrat že hodili nekateri anesteziologi in kardiokirurgi na delovna izobraževanja k transplantacijam? Ali sploh kam? So morda organe pokopali s kakšnim drugim truplom, kar se kdaj najbrž zgodi?
Tako »moj pankreas« kot tudi »njegovo srce« nista preživela in to je bil tudi razlog, da ne on ne jaz tega »uspeha« nisva objavila v strokovni literaturi. Posegi pa ostajajo zapisani v operacijskih protokolih! »Moj operiranec« je živel po operaciji še eno leto (začuda, brez diabetesa!). Pankreas le ni tako »življenjsko nujen organ«, saj imamo, na srečo, zdravilo insulin, ki uspešno pomaga. »Tonetov« operiranec pa seveda brez srca ni mogel.
Kako je bilo in kako je potekalo?
V nedeljo, 8. avgusta 1990, tragična nesreča. Rešilni avto, s sireno in modro lučjo, pripelje 6-letnega, hudo poškodovanega otroka na travmatološko urgenco UKC. Takojšen sprejem neposredno v reanimacijsko sobo. Tisti vikend sem bil dežurni kirurg na abdominalnem oddelku. Naenkrat multiton: »Hitro v reanimacijsko sobo!!!« Tečem iz četrtega nadstropja po stopnicah v pritličje, preskakujem po tri stopnice. Na hodniku, v pritličju, mimobežno opazim med nekaj čakajočimi krčevito objet, hlipajoči par, ki sedi na klopi pred reanimacijsko sobo. V reanimacijski sobi je na preiskovalni mizi otrok, ob glavi anesteziologinja, prim. dr. Jasna Vončina, ki intubiranega otroka predihava, medicinske sestre podajajo stvari, ki jih zahteva anesteziologinja, skrbijo za infuzijo, naročajo kri, podajajo injekcije za vbrizgavanje v infuzijski sistem. Travmatolog masira srce. Skrajno adrenalinsko dogajanje vseh vpletenih! Kaj lahko naredim jaz, ki sem pritekel zadnji? Dolga, zelo dolga, a žal neuspešna reanimacija. Otrok je že onstran! Čez nekaj časa težek pogovor s starši. S prim. Jasno Vončina sporočiva tragično novico obupanemu paru, sesedeta se na klop in tudi sama vase.
Kaj vse smo morali storiti, da smo sploh prišli do odvzema organov? Najprej dobiti nevrofiziologa, ki bo kompetentno potrdil možgansko smrt otroka (bila je nedelja!) in jo dokumentiral. Dobiti pisno soglasje staršev, ki sem jih dolgo časa nagovarjal k darovanju; vsaj organi vašega otroka bodo živeli naprej! Počasi sta privolila in podpisala soglasje, zaradi česar ju še danes občudujem. Nato dobiti kirurge za odvzem posameznih organov, ki bodo tudi ugotovili, ali imajo ustreznega prejemnika določenega organa ali ga bodo ponudili kolegom v Vidmu (takrat še nismo sodelovali z Eurotransplantom), vključiti anesteziologe in intenziviste, ki znajo stvari narediti, tako strokovno kot tudi zakonito in administrativno.
Pri vsem tem pa je bilo odločilno znanje in ravnanje prim. dr. Jasne Vončina, koordinatorice vsega našega ravnanja ob večorganskem odvzemu. Takrat se je teoretično že ukvarjala s transplantacijami in je bila pred tem spomladi tudi že na simpoziju o odvzemu organov v Zagrebu.
Osebno sem bil za odvzem organov takrat zelo zainteresiran, ker sem imel na oddelku primernega bolnika, potencialnega prejemnika pankreasa, kar je izjemna redkost (edina taka v mojem življenju).
Tudi med eksplantacijo organov me je ves čas preplavljal adrenalin (tako se govori danes, takrat smo sicer poznali adrenalin, a ne v tej povezavi!). S potencialnim prejemnikom sem bil v stiku od neuspešne reanimacije otroka naprej. Ko je bilo vse potrebno urejeno, smo začeli z eksplantacijo v operacijski dvorani 55. Totalna torakolaparatomija, odvzem jeter in pankreasa (Repše), zatem odvzem ledvic (Tršinar) in nato še odvzem srca (Kovačič). Odvzemi organov so potekali anatomsko čisto, vse prekinjene žile so bile na strani »telesa«, ligirane ali pretisnjene s stiskalkami, tako da je kri ostala v sistemu. Nazadnje še odstranitev srca. Ko je dr. Nace Kovačič prekinil veno kavo in nato še aorto, je kri začela iztekati iz žilnega sistema v skoraj izpraznjeno telo. Prenehali sta ventilacija in cirkulacija!
Z dr. Misom, ki je ves čas asistiral, sva tiho obstala ob »ohišju« otroka; obšla me je nenavadna in nerazložljiva slabost, morda slaba vest. Instrumentarki sta pospravljali instrumente, drugi so odšli, vsak s svojim organom, ali so se »izgubili«. Ko sem nekaj časa stal ob izpraznjenem otroškem truplu, sem pomislil na faraone in na njihove zdravnike, ko so jim morali odvzeti vse notranje organe, da so lahko truplo (»ohišje telesa«) pripravili za balzamiranje. Kaj so premišljali, ko so morali truplo umrlega faraona, enkrat tudi skoraj še otroka (Tutankamona), pripraviti za balzamiranje? Odstraniti so morali vse organe, odteči je morala vsa kri in ostala je samo še lupina telesa, kot pri tem šestletniku. Žile so morali nato izprati in jih napolniti s tekočino, ki je nato konzervirala »ohišje« telesa.
Odvzete organe so spravljali v posebne vrče. Vsak je bil posvečen svoji boginji, zato so imeli različno oblikovane pokrove. To so bili »Kanopski vrči«, imenovani po štirih otrocih boga Hora: Hapy, s pokrovom z glavo grivatega pesjana, v katerega so dali pljuča, Duamulef, s pokrovom z glavo šakala, v katerem je bil želodec, Imasety, s pokrovom v obliki človeške glave, v katerega so dali jetra, in Kebehsenef, s pokrovom z glavo sokola, v katerega je spadalo črevesje. V kateri vrč je/bi spadala trebušna slinavka? Takrat so morali odstraniti tudi trebušno slinavko, verjetno so jo dali v vrč s črevesjem. Truplo so nato balzamirali. Odvzete in nato preparirane (balzamirane) notranje organe so sprva dajali v trup balzamiranega trupla, ker ji bo faraon potreboval v posmrtnem življenju. Kasneje so shranjevali posamezne organe v kozarcih, na različnih mestih, ob balzamiranem truplu.
Ali je tudi njih kdaj pekla vest? Najbrž ne, saj so opravili samo delo, ki sta ga zapovedala faraon in Bog! Torej tudi mene ne sme peči vest, saj smo opravili samo delo po protokolu za večorganski odvzem. Organi bodo nekomu podaljšali življenje ali mu ga morda celo rešili! V tem vidim analogijo med ravnanjem faraonovih in današnjih zdravnikov. Ali ni današnje ravnanje zdravnikov celo bolj etično kot faraonovih, saj odvzeti organi drugim rešujejo življenja?
Odvzeti pankreas sva z dr. Misom nato v operacijski dvorani 44 dodatno pripravila: očistila nepotrebnih priveskov, sprala krvne žile z ustrezno tekočino, poskrbela za hlajenje in ga pripravila za transplantacijo. Ta je trajala od pol polnoči v nedeljo do pete ure zjutraj v ponedeljek.
Zakaj sem napisal ta prispevek in opisal svoje občutke pri tem?
Zelo me moti, ker se danes toliko razpravlja in »politizira« o evtanaziji, o zdravnikih dvoživkah in sploh o zdravstvu. Celo nekateri zdravniki, ki so bili tudi na odločujočih administrativnih položajih v zdravstvu, zagovarjajo evtanazijo, govorijo o dvoživkah, zdravstvo pa kar propada. To »politiziranje« jemljem kot posmehovanje poslanstvu zdravnika in zdravnikom, s tem torej tudi mojemu »življenju« in delu. Izpostavil bom prof. Kebra, zato ker je javno tako zelo (pre)glasen, tako o dvoživkah kot o evtanaziji. Torej mi ne more očitati, da kršim njegovo zasebnost, saj se izpostavlja on sam! In bil je eden prvih, ki je imel ob službi v UKC/na Ministrstvu za zdravje svoje podjetje Educatio Medica. Dolga leta je organiziral tečaje za zdravnike v hotelu LEK v Kranjski Gori in vsak vikend zaslužil večkratnik svoje plače. Administrativna dela pa so mu opravljali kar na Kliniki za žilne bolezni, kjer je bil predstojnik. S svojim političnim vplivom je dosegel, da so se takratni študentje, specializanti in tudi specialisti – internisti izobraževali (Wikipedija, enciklopedija)! V demokraciji pa imamo vsi iste pravice, mar ne? Torej lahko čisto mirno to tudi zapišem.
In danes: kaj vse govori o zdravniških dvoživkah in kaj vse o skrajševanju življenja. Dégoutant!!! Zame neokusno in morda celo nevredno zdravnika! Nas so vzgajali drugače ali pa smo mi to, kar so nam predavali številni cenjeni učitelji na medicini, drugače razumeli. Trdno sem prepričan, da je večina zdravnikov Hipokratovo zapoved spoštovalo, da jo tudi danes, ter srčno želim in upam, da jo bodo tudi bodoči. No, nekateri pa je niso, kot recimo Mengele. Rek »Izjema potrjuje pravilo!« pove tudi tu vse. Sapienti sat!
V ponedeljek, 13. maja 2023, sem se udeležil simpozija, ki ga je organizirala prof. dr. Zvonka Zupanič Slavec pod naslovom »Pogledi zdravnikov in bolnikov na evtanazijo«. Udeležili so se ga študenti medicine (verjetno v okviru rednih predavanj) in nekaj nas, bolj ali manj prastarih »dohtarjev« različnih specialnosti. Zame je bilo to izredno zanimivo doživetje, kjer sem se veliko naučil od mladih sedanjih in bodočih kolegic in kolegov. In srečanje z zelo zanimivimi ljudmi, ki jih poznam že zelo dolgo, ter z nekaterimi novimi, do sedaj neznanimi, ki so povedali svoje zelo zanimive in za zdravnike poučne zgodbe. Ob koncu sem dobil vtis, da je večina udeležencev odšla s prepričanjem, da so proti evtanaziji, proti referendumu in predvsem proti novemu zakonu o predčasnem prenehanju življenja.
V nedeljo zvečer pred tem simpozijem sem doma razmišljal, kaj bi povedal, če bo priložnost. Mislil sem izpostaviti prav problem organov za presajanje v luči evtanazije. A v svojem predavanju je ta pomislek že zelo dobro ubesedil prof. Zwitter, ko je povedal, da bo po novem zakonu, na zahtevo posameznika, hitro prišla »Matilda d.o.o«. Takoj po vložitvi prošnje za predčasno prenehanje življenja se bo najavila, da pride npr. v četrtek ob 11.00 in opravi naročeno. Ob 12.00 ste že bivši. Kakšna ekspeditivnost v času, ko z napotnico čakamo na nujen ali hiter pregled lahko več tednov, mesecev ali celo leto, da pridemo na pregled k ustreznemu zdravniku. Kakšna perverznost!
Sam sem hotel to prikazati s primerom »Organi s.p.«. V današnjem tako zelo materialno naravnanemu svetu se bo hitro našel človek, ki bo ustanovil tak s.p., ki bo potencialno lahko prinašal veliko denarja. Brž ko opravi »Matilda d.o.o.« svoje delo, se bodo priključili »Organi s.p.«, odvzeli organe, jih ponudili na spletu in iztržili lepe vsote, saj bo potreba po organih vse večja.
Drage kolegice in dragi kolegi, tak razvoj medicine moramo preprečiti!
Na referendumu sem glasoval PROTI! Hvala, da ste sestavek prebrali.
Prof. dr. Stane Repše, upokojeni kirurg, predstojnik Kliničnega oddelka za abdominalno kirurgijo v letih od 2002 do 2009
Kanopski vrči, vir: Wikipedija
