Novice in obvestila

Pred petimi leti sem službo pediatra in infektologa na infekcijski kliniki zamenjal za službo pediatra in infektologa ter priučenega strokovnjaka za krizno komuniciranje in odnose z javnostmi na pediatrični kliniki. Tam sem se srečal z marsikaterim strokovno-organizacijsko- -komunikacijskim izzivom, ves čas pa sem pogrešal klinično delo z bolniki, ki sem ga za silo kompenziral z rednimi vsakodnevnimi infektološkimi vizitami v naši enoti pediatrične intenzivne medicine, s konziliarnimi pregledi na kliniki in občasnim delom v specialistični ambulanti infekcijske klinike.

Po nekaj letih pa sem se, malo da pomagam kolegicam z infekcijske, ki so se znašle v kadrovski stiski, pa tudi da vidim, ali je nekaj let urgentnoinfektološkopediatrične abstinence kaj otopilo moj klinični šlif, za nekaj petkov vrnil v urgentno ambulanto infekcijske klinike. Petek je v infektologiji poseben dan, ko je naval bolnikov navadno največji. Takrat je zadnji dan, da se razrešijo zdravstvene težave bolnega otroka, ki so pred tem trajale že ves teden (in jih ima otrokov fotr, tako kot pediatričnega cincanja in izgovarjanja na domnevno adenovirozo, res pouhn kufr), saj bo potem vikend in takrat se v zdravstvu (vsaj takšno je javno mnenje) nič ne dela. Prav tako je treba v petek tudi nemudoma razrešiti težave, ki so se pojavile v četrtek zvečer, saj bo (sic!) potem vikend in bogve, kaj se lahko skuha do ponedeljka, še posebej, če ima družina malega bolnika v soboto plačan enotedenski all-inclusive turistični aranžma nekje v treh krasnih (ki pa ne vključuje obravnave otroka z rajzefiberjem). Iz navedenega je jasno, da je petek posledično tudi za zdravstvene delavce idealen dan za koriščenje dneva dopusta ali viška ur, saj si tako podaljšajo vikend in si obenem še prihranijo strokovno-organizacijsko-komunikacijsko-vedeževalske izzive petkovega dela v urgentni ambulanti.

Vrnitve v urgentno ambulanto infekcijske me je bilo malce strah, kljub zatrjevanju kolegic, da mi bodo priskočile na pomoč, če mi ne bi šlo. A strah pred tem, da sem pozabil osnovne klinične veščine, je bil odveč. Morda nisem več tako hiter kot včasih in bi se moral letom, videzu in položaju primerno v ambulanti malce bolj resno obnašati, ampak v pediatriji moraš biti otročji, saj se na ta način z otrokom precej lažje pogovoriš in ga pregledaš. Problem je bil drugje: ko sem zaključil s kliničnim delom obravnave, sem moral vnesti še vse potrebno v bolnišnični informacijski sistem, saj je sedaj tudi infekcijska klinika postala brezpapirna bolnišnica. Tu pa sem nasedel kot kit na obalo.

Če sem v starih dobrih papirnih časih lahko v urgentni ambulanti infekcijske klinike na uro pregledal tudi štiri ali pet otrok, je to v digitalnem času postalo nemogoče. Klinični del je ostal skorajda enako hiter, usmerjena anamneza in otroku prijazen klinični pregled sta letom primerno in zahvaljujoč pomanjkanju nevsakodnevne rutine v ambulanti kakšno minuto počasnejša, ampak občutek je enak. Po zabavnem in zanimivem kliničnem delu pa je treba opraviti še ne tako zabaven in ne-zanimiv klik-nični del obravnave: vpisati vse bolnikove podatke, izvesti naročila za preiskave, predpisati terapijo ... Kar sem prej v nekaj sekundah nakracal na temperaturni list ali list za ambulantno obravnavo, sedaj predstavlja neskončno število klikov, vnosov, 81 Revija ISIS Avgust/september 2024 Zavodnik izbir iz spustnih seznamov ... Vse skupaj delu v urgentni ambulanti jemlje urgentni pridih. Kot da bi iz urejene, ledene proge zasmučal v zelo ojužen celec ali pa poskušal šprintati v do pasu segajoči vodi.

Digitalizacijo zdravstva spremljam relativno od blizu. Brez dvoma je prinesla marsikatero izboljšavo: vsaka aktivnost v poteku obravnave bolnika je zabeležena, vključno s časom tako naročila kot izvedbe. Vse, kar smo prej čečkali s filigransko majhnimi črkami na temperaturne liste z datumi, urami in podpisi, se sedaj vnaša v brezmejno digitalno okolje. Tako se v okviru obravnave bolnika ustvari in shranjuje ogromno podatkov, ki pa ostanejo mrtve črke oz. številke na metaforičnem papirju ... Izpolnili smo zahteve po beleženju, da izpolnimo kriterije sledljivosti za kakršnokoli akreditacijo in presojo, obenem lažje obračunavamo storitve, ampak vsi preštevilni podatki so namenjeni le nam, našim presojevalcem, delodajalcem in plačnikom storitev, ne pa bolnikom oz. njihovi obravnavi.

In ta občutek digitalne neizpolnjenosti ni omejen le na nas zdravnike. Tudi medicinske sestre morajo vse podatke o negi in stanju bolnikov vnašati v informacijski sistem, teh podatkov pa je resnično veliko in tovrstno delo je temu primerno zamudno – ampak ti podatki, ki bi lahko vplivali na to, kdaj je potreben ponoven nadzor bolnika s strani sestre, se ne analizirajo in ne posredujejo zdravstvenemu delavcu. Da ne omenjam manchestrskega triažnega sistema – še danes ga nimamo v digitalni obliki, ampak moramo na roko izpolnjeni list za vsakega bolnika skenirati v informacijski sistem.

Pred leti sem takratni bolnišnični informacijski sistem ravno na teh straneh primerjal z avtom, ki nam ga je razvilo slovensko podjetje po naših željah, in ki je za silo peljal, a ne zelo hitro in le majhno število potnikov naenkrat. Sedaj imam občutek, da je avto že kar v redu in pelje precej bolje, ampak nima prave navigacije – namesto da bi vtipkal končni naslov in bi te navigacija sama odpeljala tja po najkrajši in v tistem trenutku najhitrejši poti, moraš ročno vnesti še vse ulice in kraje, skozi katere se boš peljal. Poleg tega te avto ne opozori, da voziš prehitro ali da si se pozabil pripeti z varnostnim pasom ali pa imaš v mrtvem kotu genija, ki vozi s tempomatom po prehitevalnem pasu ...

Pri digitalizaciji smo obtičali na pol poti. Intenzivno vnašanje podatkov zdravstvene delavce odvrača od bolnikov, tako da več časa, kot ga posvetimo bolnikom, preždimo pred računalnikom. Od tega ne mi ne bolniki nimamo nič. Stvari je treba premakniti z mrtve točke. In nekje je treba začeti: mislim, da bi bilo najprej treba pripraviti in vpeljati elektronski register zdravil.

Ob vsej informacijski podpori in digitalizaciji zdravstva bi bil prvi korak k varnejši obravnavi bolnikov nacionalni elektronski register zdravil, ki bi ga morali uporabljati vsi bolnišnični in ambulantni informacijski sistemi. Seveda bi bile vanj vgrajene vse potrebne varovalke, ki bi zagotavljale, da bi bolnikom predpisovali ustrezne odmerke zdravil in da bi bili ob tem vedno opozorjeni na morebitno alergijo, interakcije med zdravili in da bi nas informacijski sistem prijazno opomnil, da je morda potrebno prilagoditi posamezne odmerke zdravil. Danes lahko predpišeš desetkratni odmerek zdravila, ki bi lahko bolnika spravil na oni svet, pa bolnišnični informacijski sistem, namesto da bi tulile vse sirene, ob tem ne bo niti trenil.

Elektronskega registra zdravil bi bila vesela tudi zavarovalnica, ki bi lahko v realnem času spremljala porabo zdravil in s tem povezane stroške, ne nazadnje pa tudi naša predraga predsednica zbornice, ki bi dejansko lahko končno nadzirala nadzorovano rabo antibiotikov in v primeru nesmotrne rabe bliskovito ukrepala s kakšnim infektološkim nadzorom v bolnišnici, v kateri bi zaznali odklon pri njihovem predpisovanju.

Digitalizacija seveda ni zastonj, tudi poceni ni. Ampak v to smo, skladno z razvojem, šli in sedaj se ne smemo ustaviti, ker nas bodo vsi prehiteli, pa še ljudi, ki si želijo kliničnega dela, bomo z neskončnim računalniškim administriranjem odgnali iz zdravstva. Če se je našel denar za vzpostavitev digitalnega zdravstva, se bo moral najti še denar za njegovo vzdrževanje in nadgradnjo. Da bo naše digitalno zdravstvo lahko svakoga dana u svakom pogledu napredovalo do trenutka, ko bo to koristilo tudi in predvsem bolnikom in naredilo njihovo obravnavo (in naše delo) bolj strokovno in varno.

Če povzamem: digitalizacija v zdravstvu je conditio sine qua non. Za to obstajajo številni razlogi. A v tem trenutku nas digitalizacija, namesto da bi nam pomagala, vleče stran od bolnikov, saj se več kot z njimi ukvarjamo z računalniki. Zato je treba z digitalizacijo v zdravstvu nadaljevati in jo razviti do tega, da nam bo pri kliničnem delu v pomoč tako v strokovnem kot organizacijskem smislu in bomo posledično spet imeli več časa za bolnike, ki bodo, ne glede na to, koliko denarja bomo namenili za digitalizacijo zdravstva, še vedno vztrajali v analognem stanju.

Doc. dr. Marko Pokorn, dr. med., UKC Ljubljana, Pediatrična klinika