Slovenski športniki imajo na olimpijskih igrah ves čas na razpolago zdravstveno oskrbo. Vodja zdravstvene ekipe in predsednik medicinske komisije Olimpijskega komiteja Slovenije je ortoped prof. dr. Matjaž Vogrin, dr. med., iz UKC Maribor. Zdravniško ekipo poleg prof. dr. Vogrina sestavljajo še pulmolog prim. mag. Matjaž Turel, dr. med., iz ljubljanskega UKC, anesteziologinja in strokovnjakinja za klinično prehrano izr. prof. dr. Nada Rotovnik Kozjek, dr. med., ter ortoped doc. dr. Robi Kelc, dr. med., iz UKC Maribor. Specialist medicine dela, prometa in športa Sašo Djurić, dr. med., iz Zdravstvenega doma Celje, skrbi za zdravje slovenske rokometne reprezentance.
Foto: arhiv OKS: zdravnik doc. dr. Robi Kelc, fizioterapevt Jure Bornšek in zdravnik prim. mag. Matjaž Turel
Prim. mag. Matjaž Turel: »Dosegljivi smo 24 ur na dan. Je naporno, odgovorno, a tudi lepo«
Za vas, prim. Turel, so to že pete olimpijske igre, a prve poletne. Ja, do sedaj sem bil na štirih zimskih olimpijskih igrah. Prvič sem sodeloval v Vancouvru, nato še v Sočiju, Pjongčangu in Pekingu med pandemijo. In sedaj
še poletni Pariz.
Kaj je prva stvar, ki ste jo na naredili, ko ste prišli v olimpijsko vas? Najprej sem se prijavil, nato pa pregledal prostore naše ambulante, ki jo organizira medicinska ekipa skupaj z Olimpijskim komitejem Slovenije. Sledil je obisk
poliklinike, ki se nahaja v olimpijski vasi.
Kako na vaše delo na olimpijskih igrah gledajo vaši zdravniški kolegi? Zdravniki razumejo, da to ni zdravniški turizem, ampak zahtevno delo. Priprave se začnejo več mesecev pred igrami, ko Olimpijski komite Slovenije
oziroma zdravniška komisija izbere ekipo. Sredi olimpijskih iger pride do zamenjave zdravnikov. V paru sta vedno en travmatolog ali ortoped in en internist, anesteziolog ali specialist medicine dela, prometa in športa. Imamo natančen
urnik in smo v ambulanti dosegljivi 24 ur na dan po telefonu. Vsak dan določimo, kdo bo prisoten na katerem prizorišču, kjer je največja možnost, da bi nas potrebovali. Seveda pa si vsi želimo, da naša pomoč ne bi bila potrebna, da ne
bi bilo poškodb ali drugih zdravstvenih zapletov.
 |  |
Foto: osebni arhiv prim. mag. Matjaž Turel s selektorjem odbojkarske reprezentance Gheorghejem Cretujem | Foto: osebni arhiv prim. mag. Matjaž Turel s plezalko Janjo Garnbret in njenim trenerjem Romanom Krajnikom |
Na olimpijskih igrah so športniki pripravljeni tvegati več. Videli smo celo igranje odbojke z izpahnjenim kazalcem. Športniki živijo za olimpijske igre in se na to pripravljajo vse življenje. Zato ob manjših poškodbah
in lažjih boleznih stisnejo zobe in nastopijo. Poleg poškodb se lahko pojavijo tudi okužbe. Športniki prihajajo z vseh delov sveta, iz krajev, kjer so zimski meseci, so pogostejša respiratorna obolenja, ki se lahko prenesejo v
olimpijsko vas. Pogoste so tudi prebavne težave, saj virusi ne počivajo, še posebej tam, kjer je množica ljudi.
Kakšno je vzdušje v olimpijski vasi? Športniki se pogovarjajo, družijo in zabavajo. Če jim nastop ne uspe, so tudi žalostni.
Ohranjate vezi s športniki, s katerimi ste bili na prejšnjih olimpijskih igrah? Z nekaterimi smo ostali prijatelji in se še slišimo ter videvamo. Naša naloga ni le, da skrbimo zanje med igrami, ampak tudi pred
začetkom. Vsi se trudimo, da bi storili vse, da športniki ne bi bili prikrajšani za tisto, na kar čakajo vse življenje. Ne smemo pozabiti na fizioterapevte, ki so zelo pomemben del naše medicinske ekipe.
Medicinske pripomočke pripeljete iz Slovenije ali jih dobite v olimpijski vasi? Na sestankih se dogovorimo, kaj vse bomo potrebovali. Naredimo sezname zdravil in opreme ter vse pošljemo v olimpijsko vas, kjer opremimo našo ambulanto.
Organizatorji vedno dobro poskrbijo, da imamo vse, kar potrebujemo. Lahko pišemo njihove recepte in napotnice ter imamo na voljo ultrazvok, laboratorijske preiskave, CT in magnetno resonanco.
Vaš najlepši spomin? Izpostavil bi dva. Prvi je medalja Petre Majdič. Takrat sem doživel ognjeni krst; ko se je poškodovala, sem bil še zelo zelen. Še danes ostajava v stiku. Drugi nepozabni trenutek je medalja
Tine Maze v Sočiju.
Kaj pa najtežji trenutki? S Petro Majdič je povezan tako najlepši kot tudi najtežji spomin. Kljub zelo hudi poškodbi je dosegla neverjeten rezultat. Sprva je izgledalo le kot udarec, a ko se je na cilju zgrudila in težko dihala, sem
takoj naročil prevoz v olimpijsko polikliniko, kjer se je izkazalo, da ima pet počenih reber. Eno je predrlo pljučno krilo, tako da je na cilj pritekla s pnevmotoraksom.
Zaradi bolezni/poškodbe morate kdaj športnikom tudi odsvetovati nastop? To so najtežji trenutki. Naša naloga je poskrbeti, da je zdravje vedno na prvem mestu.
 |  |
Foto: osebni arhiv prim. mag. Matjaž Turel s fizioterapevtom Urabanom Jarcem | Foto: arhiv OKS |
Izr. prof. dr. Nada Rotovnik Kozjek: »Perspektiva olimpijskih iger nemalokrat pomaga tudi pri našem delu z resno bolnimi, ki so prav tako "olimpijski" pri tem, kako se spopadajo s svojimi zdravstvenimi težavami«
Kdaj ste kot zdravnica začeli sodelovati na olimpijskih igrah? Kot zdravnica sem začela sodelovati z veslačema Iztokom Čopom in Luko Špikom pred olimpijskimi igrami v Sydneyju, kjer sta osvojila zlato medaljo. Nato sem se kot ekipna zdravnica
smučarjev tekačev in biatloncev udeležila olimpijskih iger v Salt Lake Cityju leta 2000.
Od takrat dalje sem se v vlogi ekipne zdravnice posameznega športa ali pa uradne zdravnice olimpijske ekipe udeležila vseh zimskih in poletnih olimpijskih iger – razen zadnjih zimskih v Pekingu. Na dan odhoda sem bila pozitivna na PCR-testu
za SARS-CoV-2 in sem ostala doma. SMS o pozitivnem testu sem dobila med predavanjem študentom na Medicinski fakulteti. Kliničnih simptomov covida-19 nisem imela.
V luči tega je zanimivo, da je bil covid-19 letos na medicinskem sestanku v Parizu opredeljen kot splošno prehladno obolenje. Seveda smo imeli letos nekaj pozitivnih udeležencev, teste na covid-19 smo ob znakih prehladne okužbe izvajali, vendar
so bili simptomi zelo blagi.
 |  |
Foto: Izr. prof. dr. Nada Rotovnik Kozjek s kolegico fizioterapevtko in kolesarjem Janom Tratnikom | Foto: Izr. prof. dr. Nada Rotovnik Kozjek: medicinska ekipa |
Kako je potekalo vaše delo v Parizu? Letos sem bila na olimpijskih igrah v vlogi uradne zdravnice, kar pomeni neke vrste delo družinskega zdravnika. V prvem delu sem sodelovala z ortopedom, prof. dr. Matjažem Vogrinom, ki je bil zadolžen
za travmatološko-ortopedske probleme, sama pa sem bila zadolžena za »internistične« zdravstvene težave. V drugem delu sta naju zamenjala doc. dr. Robi Kelc in prim. mag. Matjaž Turel.
Zelo dobro je, da je zdravniška ekipa zasnovana na ta način, ker se lahko takoj posvetujemo – v klinični praksi se namreč ukvarjamo z zelo raznovrstno zdravstveno problematiko. Zdravstvene probleme rešujemo v zdravniški ambulanti
v olimpijski vasi in med spremljanjem športnikov na tekmovanjih. Na prizoriščih skušamo »pokriti« čim več naših športnikov. Teh je bilo letos veliko, zato je bilo tudi veliko dela.
Pri delu zelo dobro sodelujemo z fizioterapevtsko ekipo. Obenem imamo ves čas številne telefonske konzultacije zaradi različnih zdravstvenih težav, tako da delo poteka praktično od zgodnjih jutranjih ur do pozne noči. Zgodi se, da te zbudijo tudi
ponoči zaradi hudih bolečin, kot se je zgodilo letos.
Pri zdravniškem delu je treba upoštevati, da so olimpijske igre velika preizkušnja za telesno in psihično zdravje športnikov. Športniki so pod izjemnim pritiskom in posledično tudi zdravstvene težave na olimpijadi doživljajo
drugače kot doma ali kot nekdo, ki ni športnik. Klinične slike bolezenskih težav je treba interpretirati bolj pazljivo in vedno narediti vse, kar je v okviru naših možnosti, da bo športnik lahko brez večje škode za zdravje
izpeljal svoj olimpijski nastop.
Zato je včasih treba poklicati tudi kolega v Slovenijo, za katerega veš, da ti bo pomagal razjasniti klinično sliko in nastaviti najprimernejšo terapijo. Ob tej priložnosti bi se rada zahvalila za nesebično pomoč številnih kolegov,
ki sem jih konzultirala z različnih olimpijskih iger in so prijazno delili svoje izkušnje in znanje pri reševanju specifičnih zdravstvenih problemov ter tako prispevali k uspešnim nastopom naših športnikov.
Dodatni napor so bile letos tudi vožnje na prizorišča, ki so bila sicer ob pariških znamenitostih, vendar te niso bile blizu vasi. Na poletnih olimpijskih igrah v Pekingu je bila na primer večina tekmovališč praktično »čez cesto«.
Foto: Izr. prof. dr. Nada Rotovnik Kozjek - obisk kolegov v olimpijski vasi
Ste izjemna strokovnjakinja za klinično prehrano, kaj ste svetovali športnikom?
Moje delo na olimpijskih igrah je delo zdravnika in ne dietetika. Ker pa je prehrana del zdravstvene obravnave, poznam delo dietetika (imam celo tovrstno izobrazbo Mednarodnega olimpijskega komiteja) ter se že leta ukvarjam s klinično prehrano. Tako seveda
vidim, kdaj bi se presnovna podpora ali celo terapija z individualno nastavljeno prehransko strategijo med športno aktivnostjo in raznimi bolezenskimi težavami športnikov lahko izboljšala.
Lahko rečem, da imajo številni slovenski športniki še vedno veliko rezerve na tem področju. Še vedno so ukoreninjene stare prakse, npr. uživanje multivitaminov in drugih prehranskih dopolnil, kot je magnezij, kar prej škodi
zmogljivosti športnika in njegovemu zdravju kot koristi. Prehranska dopolnila imajo vlogo, da dopolnijo normalno prehrano, kadar športnik posameznega hranila ne more zaužiti v ustrezni količini. Vitamine večinoma lahko športnik
poje z normalno prehrano, prav tako magnezij. To kažejo tudi znanstveni izsledki – rutinskega uživanja multivitaminov in magnezija ne najdemo v smernicah za prehranska dopolnila pri športnikih. Prav tako je zelo omejena uporabnost vitaminskih
dodatkov med različnimi bolezenskimi stanji. Vendar je marketing prehranskih dopolnil izjemno močan in to industrija dobro ve, kar dokazuje tudi Biostilovo oglaševanje med olimpijskimi prenosi. Učinek »Herte« tako predstavlja neke
vrste placebo učinek, ki praviloma bolj koristi prodajalcu kot športniku.
Drug problem, ki sem ga videla tudi tokrat, je neustrezna uporaba športne hrane (npr. športnih pijač, energijskih ploščic, gelov), ki jih športniki premalo in celo neustrezno uporabljajo med tekmovanji. Primer je na primer
pitje vode in uživanje banan takrat, ko bi športnik potreboval sladkorje za mišice in živčni sistem. Pri visoki intenzivnosti napora prebavila slabo delujejo in ne zmorejo prebavljati banan, hkrati je športnik tudi pogosto dehidriran
in takrat potrebuje lahko dostopne vire sladkorjev, sol in vodo – kar vse dobi v športni pijači in gelih. Samo pitje vode pri intenzivnem naporu ne omogoča rehidracije.
Med olimpijskim nastopom tako zdrava hrana prej škodi kot koristi športnikovi zmogljivosti in zdravju. Seveda pa je nujna v glavnih obrokih – in »zdrave« hrane je bilo v olimpijski jedilnici zadosti. Vendar pa olimpijske
igre niso primerno mesto za prehransko svetovanje in spreminjanje rutine, saj to lahko športniku povzroči dodaten stres.
Športniki bi morali, tako kot telo, tudi prehransko strategijo in prebavila za uživanje športne hrane »natrenirati« pred olimpijado. Pogosto se zato, zlasti ko jim skušaš svetovati strokovno osnovano prehransko
prilagoditev ob bolezenskih težavah, zaletiš v zid predsodkov, neznanja in izjav športnikov, da nečesa ne prenašajo.
Foto: Izr. prof. dr. Nada Rotovnik Kozjek - z zdravniki
Bi izpostavili kakšen poseben dogodek letošnjih olimpijskih iger?
S strokovnega stališča je name največji vtis naredilo plavanje Katie Ledecky. Ne samo, da je ena največjih plavalk v zgodovini, je tudi izjemna športnica z resno boleznijo. Pred leti so ji diagnosticirali sindrom posturalne ortostatske tahikardije
(POTS). Pri tem bolezenskem stanju je pogosto prisotna kronična huda utrujenost (poleg drugih težav), dodatno je na primer treba skrbeti za ustrezno hidracijo in vnos soli med težavnimi treningi. Kljub tem dokaj resnim težavam je letos osvojila dve
zlati olimpijski kolajni (800 m in 1500 m prosto), eno srebrno (štafeta 4 x 200 m) in bronasto (400 m) ter je primer prave olimpijske šampionke.
Olimpijske igre so res dogodek, kjer so na tako majhnem mestu zbrani izjemni športniki, izjemni ljudje.
Ja, na olimpijskih igrah imamo priložnost srečati ljudi, ki so res izjemni in so sposobni kljub različnim resnim težavam priti na olimpijske igre in celo osvajati olimpijske kolajne. To je poseben čar olimpijskih iger in delo zdravnika nam omogoča, da
te ljudi spoznamo in jim pomagamo, da zdravstvene težave ne onemogočijo njihovega olimpijskega nastopa. Hkrati nam perspektiva olimpijskih iger nemalokrat pomaga tudi pri našem delu z resno bolnimi, ki so prav tako »olimpijski«
pri tem, kako se spopadajo s svojimi zdravstvenimi težavami.
Kako bi ocenili organizacijo letošnjih olimpijskih iger?
Z organizacijskega vidika so se Francozi zelo potrudili. Žal je izjemno režijo odprtja iger nekoliko pokvaril dež, sicer bi bila čarobna. Imeli so nekaj začetnih težav pri vzpostavitvi prehrane za udeležence, vendar so se skozi igre zelo prilagodili in
mislim, da se športniki, ki vedo, kaj jesti, niso pritoževali in so našli hrano zase. Res pa je, da v restavraciji ni bilo McDonald’s kotička kot po navadi. Vzdušje na tekmovališčih pa je bilo izjemno, kar se je še
posebej izrazilo glede na to, kako smo »preživeli« olimpijske igre v Tokiu, ki so bile praktično brez gledalcev. Zaradi bližine iger je bilo veliko gledalcev tudi iz Slovenije, kar je dalo slovenskim nastopom še poseben čar.
Sašo Djurić: »Tako kot uvrstitev na olimpijske igre predstavlja sanje vsakega športnika, je tudi zame, kot športnega zdravnika, to res največ, kar si lahko želim!«
Kdaj ste prispeli na olimpijske igre? Prispeli smo 22. julija. Takrat smo tudi začeli z delom, pet dni pred našo prvo tekmo. V vmesnem času smo za zaprtimi vrati odigrali še prijateljsko tekmo s Francijo. Treningi potekajo
vsakodnevno in na enem izmed njih se je poškodoval Matej Gaber, za katerega sem moral napisati zdravniški izvid, da začasno ne more igrati. Celotna zdravniško-fizioterapevtska ekipa se je trudila, da smo poškodbo sanirali
in sedaj lahko ponovno igra. Imeli smo tudi nekaj težav s kolenom Boruta Mačkovška, ki je dobil udarec in sedem dni ni smel igrati. Opravljali smo intenzivne terapije, jemal je protibolečinska zdravila in njegovo koleno smo uspeli usposobiti
za igranje. Sedaj so vse poškodbe naših rokometašev sanirane in vsi lahko igrajo.
Foto: OKS - zdravnik Sašo Djurić
Kako težko je za zdravnika napisati, da je igralec preveč poškodovan in ne more igrati? Športne želje so visoke, vendar mora biti zdravje igralcev vedno na prvem mestu. Če poškodba predstavlja tveganje za nadaljevanje športne kariere, je treba sprejeti težko odločitev, da športnik ne more igrati. O tem se moramo s športniki dobro pogovoriti in jim predstaviti vse objektivne okoliščine, saj si močno želijo nastopati, a poškodbe tega vedno ne dopuščajo.
Kako je z okužbami? Videli smo, da je imelo nekaj športnikov iz drugih držav precej težav. Z zdravniki drugih držav se vsakodnevno srečujemo. Po dogovoru z ostalimi našimi zdravniki smo športnike obvestili, da razsajajo črevesne bolezni in respiratorni virusi ter jih opozorili, naj bodo pozorni na čistočo in higieno, medsebojno razdaljo ter pri morebitnih druženjih z ostalimi sodelujočimi. Naša dolžnost je, da športnike obveščamo in jih opozarjamo na morebitna tveganja. S športniki smo ves čas v stikih, tako da točno vemo, kakšno je njihovo zdravstveno stanje, in lahko takoj ukrepamo, če bi se pojavile kakšne težave.
Kako poteka dan pred pomembno tekmo? Pomembno je, da nekaj ur pred tekmo športniki opravijo »aktivacijo« telesa, da se to – po domače povedano – zbudi in se aktivirajo mišične skupine. S tem zmanjšamo možnost, da bi na tekmah prišlo do poškodb. Sledi kosilo in obvezen počitek. Počitku sledi še manjša malica in nato odhod na tekmo.
Kaj rokometaši jedo pred tekmami? Igralce opozarjam, da imajo na krožniku vedno dovolj ogljikovih hidratov, ki so zelo pomembni za njihovo delovanje, dovolj beljakovin ter sadje in zelenjavo.
 |  |
Foto: Sašo Djurić s tenisačem Rafaelom Nadalom | Foto: Sašo Djurić s tenisačem Novakom Đokovićem |
Kaj vam pomenijo olimpijske igre?
Letos drugič delujem na olimpijskih igrah. Tako kot uvrstitev na olimpijske igre predstavlja sanje vsakega športnika, je tudi zame, kot športnega zdravnika, to res največ, kar si lahko želim.
Kakšno je vzdušje v olimpijski vasi?
Vzdušje je pestro in zanimivo, a pri nas so fantje res osredotočeni na tekmovanje. Seveda je na voljo tudi nekaj časa za sprostitev in zabavo, vendar je ta zelo omejen. Fokus je ves čas na rokometni igri in tekmah, saj če tega ni, je lahko
tudi rezultat slabši.
Ste v olimpijski vasi spoznali kakšnega tujega zvezdniškega športnika?
Uspel sem se fotografirati z Novakom Đokovićem, Rafaelom Nadalom in Carlosom Alcarazom, trenutno najboljšimi tenisači na svetu. Nekaj spominov za osebni arhiv torej bo.
Ortoped doc. dr. Robi Kelc, dr. med., iz UKC Maribor: »Večjih težav z zdravjem ali poškodbami na srečo nimamo«
Prof. dr. Matjaž Vogrin: »To je največji praznik športa in hkrati velik izziv zaradi števila športnikov in različnih disciplin«
Na prizorišču ste bili že teden dni pred začetkom iger? Ja, športniki so že takrat v olimpijski vasi in naša naloga je, da zagotovimo ustrezno medicinsko oskrbo.
Razburljivi, naporni tedni, a verjetno tudi izpolnjujoči in polni pričakovanj? Olimpijske igre so res praznik športa. Sem velik ljubitelj športa in si ne predstavljam boljše situacije, kot da živim v olimpijski vasi, neposredno
sodelujem pri pripravi športnikov in jih spremljam na prizoriščih. To je res nekaj posebnega. Na vseh olimpijskih igrah, na katerih sem sodeloval, so bili res številni lepi trenutki, osvojene medalje in dobri rezultati.
 |  |
Foto: Prof. dr. Matjaž Vogrin | Foto: Prof. dr. Matjaž Vogrin |
Od blizu ste na prejšnjih olimpijskih igrah spremljali veliko izjemnih športnih dogodkov. Kateri so vaši najljubši? Z zadnjih olimpijskih iger se mi je najmočneje vtisnila v spomin zlata medalja Primoža Rogliča.
To je bil res zelo čustven dogodek, ki ga je spremljala vsa Slovenija. Bilo je čudovito. Prav tako se spomnim zlate medalje Benjamina Savška. Izjemna so bila tudi odličja naših olimpijskih judoistk. Medalj in lepih trenutkov je bilo
res veliko.
Gre za veliko prizorišč, veliko športnikov, različne discipline in spekter možnih poškodb. Olimpijske igre predstavljajo velik izziv zaradi števila športnikov in različnih disciplin. Ne gre le za poškodbe,
temveč tudi za medicinska stanja. Naša ekipa je sestavljena iz več zdravnikov in fizioterapevtov, ki pokrivajo vsa področja. Imamo strokovnjake za poškodbe, interno medicino in prehrano. Pri borilnih športih so prisotni zdravniki
in fizioterapevti, specializirani za poškodbe. Pomembna je tudi preventiva. V Tokiu smo izvajali stroge preventivne ukrepe, kot so maske in umivanje rok, kar je preprečilo okužbe in zdravstvene zaplete. To dokazuje učinkovitost teh ukrepov.
Več o delu prof. dr. Matjaža Vogrina si lahko pogledate v rubriki Obrazi zdravništev. Pogovor z njim smo posneli junila 2024.
