Neopisljiva privlačnost jadranja je v tem, da je realistična, hkrati pa razmeroma lahko obvladljiva simulacija življenja.
Kot človek v letih lahko vsaj za sebe trdim, da tisto, kar še teden ali več po zanimivem potovanju ali delu čutim kot utrujenost, v resnici sploh ni prava utrujenost, ki bi nastala zaradi prenaprezanja. Tisti težak, lenoben in nezainteresiran občutek, ki ga zamenjujemo z utrujenostjo, se pojavi – ne zaradi potrebe po počitku, ampak zato, ker več ne počnemo tistega, kar nas je nekaj časa nenavadno stimuliralo in nam dajalo presežek energije, kot ga človek v vsakdanjosti ni vajen. Na potovanju, ko nenehno iščeš, se orientiraš, spoznavaš ljudi, doživljaš nove kraje, prostore, vonjave, rezerviraš sobe, rentaš avtomobile, se pogajaš, preverjaš – ni čudno, da se ob taki aktivnosti organizem uravnovesi in navadi na novo realnost in veliko večji dotok dražljajev. Naših lastnih – saj nas v resnici ne poganjajo dražljaji od zunaj, poganja nas naša lastna dejavnost. Ko se človek vrne v znano okolje, se njegova aktivnost in s tem dražljaji silovito zmanjšajo in to občutimo, kot bi se nam izpraznila baterija. Utrujenost? Ne, samo abstinenčna kriza, prehod v rutinski, nizkoenergetski program! Ponedeljkov sindrom.
Najhujši, kar jih poznam, se pojavi po jadranju. Ne znam razložiti, vseeno pa dobro poznam občutek, ko blodiš cele dneve in gledaš izbuljeno kot iz vakuuma, vsaka špranja med oblaki se za hip odpre v podvodno votlino, polno srebrnkastih šarg ali celo z desetkilsko kirnjo; potem ne zdržiš več in se zakoplješ v zemljevide, treba je narediti nove načrte, izbrati morje, otoke, podvodne stene in plitvine za ribolov; zdrseti na internet, poiskati karte vetrov, nato vsaj malo imaginirati, kako se bodo upirali v jadra, da bo mogoče jadrnico povsem mehko nasloniti ob vodno gladino in čutiti, kako ta čudoviti izum spaja navidez neukrotljive sile vetra in vode v povsem zanesljivo ravnovesje, s katerim je mogoče igrivo upravljati z malenkostnimi premiki krmila in jadrnih vrvi.
Jasno, jadranje ni le potovanje z otoka do otoka; tisti, ki ga poznate, ste že stokrat občutili radost nad čudovitim izumom, ki se mu reče jadrnica; neverjetno orodje, v katerem je vsaka malenkost na osnovi stoletnih izkušenj izoblikovana tako, da strahovito močne naravne sile morja in vetra, v katerih bi bil človek povsem izgubljen, mehko sprejme in pretvarja v drsenje po gladini in tudi, ko pridejo valovi, se jim s čarobno lahkoto prilagodi in se mehko prekobali čeznje. Nekaj metrov zaboja, ki so ga jadralni zanesenjaki izpopolnjevali stoletja, ti omogoči, da se iz brezupno izgubljenega človeka v morju spremeniš v samozavestnega popotnika, ki lahko v vsakem trenutku z lastnimi rokami usmerja medsebojne igre desettonskih naravnih sil v natančno tako ravnovesje, ki mu omogoča zanesljivo nadaljevanje poti. Jadrnica je utelešenje kulturne inovacije, ki so jo gradile generacije in drobnemu, šibkemu posamezniku na njej omogoča mirno plovbo sredi igre neskončno močnejših naravnih sil.
Seveda le tistemu posamezniku, ki ve, kaj hoče, ki ima znanje, ki opazuje in se odziva. Ki zna opazovati dnevne ritme morja in obale, ko se med dihanjem vetrov izmenjujeta burin, ki ponoči pobegne s kopnine nad toplo morje, in maestral, ki se čez dan z morja vrne na obalo. Jadranje se začne pri opazovanju, poslušanju, vonjanju, otipu. Človek je lahko na morju precej miren, dokler v vsem, kar čuti, prepoznava utripanje vsakodnevnih ritmov, ki s svojo umirjenostjo izražajo, da daleč naokoli ni temačnih, nepredvidljivih ciklonov in anticiklonov, ki bi se lahko nenadoma privalili v bližino in povzročili uničujoče rušenje.
In velja tudi nasprotno: opazovanje odklonov od vsakodnevnih, naravnih ritmov je najboljše zagotovilo, da človek pravočasno zazna prihod nevarnih neurij, ki jih je treba pričakati pripravljen: pravočasno najti pristanišče ali se vsaj zasidrati v zalivu, ki s svojim rastjem kaže, da ga burjasti morski prah ne obrije do belih kosti. In seveda pravočasno zvijati jadra, ker človek pri sunkoviti burji pač ne more z robom barke loviti morske gladine tako lahkotno kot pri enakomernem maestralu. Sicer se znajde barka pod vodo.
Neopisljiva privlačnost jadranja je v tem, da je realistična, hkrati pa razmeroma lahko obvladljiva simulacija življenja. Jadranje zahteva nenehno pozornost in prisotnost, treba je čutiti in opazovati vetrove, vreme, smeri, zemljevide, treba je biti pozoren, da se vsak od sojadralcev dobro počuti, da je dovolj zavzet z jadranjem, ker se dolgočasenje hitro spremeni v slabost, slabovoljnost, prepirljivost, podobno kot sicer v suhozemskem življenju. Vendar se za razliko od urbanega življenja jadrnica na vsako potezo jadralca odzove takoj. Spremeniš kurz, površino jadra, njegovo smer ali napetost – učinek je takojšen. In če ti ni všeč, poskušaš z drugačnim manevrom, dokler jadrnica ravno prav ne reže valov in gre ravno prav v veter. Življenje se v primerjavi z jadrnico ne odziva tako naglo, zadoščenje ne pride tako hitro in tudi ni tako jasno, od kod prihaja nevarnost, če prihaja, in katera jadra je treba previdno sprostiti in zviti in katera so prava pristanišča in katera so primerna sidrišča. Zato na jadranju marsikoga zamika, da bi ostal kar na jadranju.
Prof. dr. Alojz Ihan je dr. medicinskih znanosti in imunolog.
