Na oddelku je bilo kratko odbobje zatišja, manj bolnikov, manj so bili bolni. A je zatišje po pričakovanjih minilo in oddelek se je spet napolnil.
Zdravimo bolnico s klopnim meningoencefalitisom (necepljena je!); bolnika s hudo pnevmokokno pljučnico po virusni okužbi; nekaj kroničnih bolnikov, ki so dobili še bolnišnično pljučnico; bolnika s sindromom toksičnega šoka, ki ga povzroča bakterija Streptococcus pyogenes, že več dni se borimo za njegovo življenje. Tudi je spet veliko covida okoli nas, sedanji sevi sicer redko povzročijo hudo pljučnico, pač pa okužba poslabša vsako drugo bolezen. Sedaj zdravimo bolnika, ki ima v osnovi možgansko krvavitev, ob tem pa tudi covid okužbo.
Po povratku iz Ugande je perspektiva vedno malo drugačna. Oddelek izgleda boljši kot v resnici je, v začasnih prostorih, materiali in zdravila, ki so nam na voljo za zdravljenje, se zdijo odlična, medicina obvladljiva .... A hkrati me nekatere stvari jezijo še bolj kot prej. Predvsem, kako neodgovorno in brezskrbno ravnamo s stvarmi in priložnostmi, ki so nam dane samo zato, ker smo rojeni v Evropi in ne v Ugandi. Kako imamo v resnici vse, da bi svoje delo opravljali dobro, pa ga včasih vseeno ne... brez pravega razloga.
Še bolj me jezi, kako neodgovorno se do nas vseh vedejo tisti, ki bi nas naj vodili in ki se imenujejo za demokratično - od ljudi - izvoljene. Celotno upravljanje zdravstva je primer slabe organizacije in neizpolnjenih obljub.
Ni mi treba daleč gledati - referenčni primer je naša nova stavba ... Jasno je, da jo nujno potrebujemo - bolniki SV Slovenije, UKC Maribor in vsi mi zaposleni. Jasno je, da je bilo prejšnjo stavbo nujno podreti, ker več ni bila varna. Jasno se je v covid časih pokazalo, kako nepripravljeni smo na večje izbruhe okužb. Jasno je, da so bila za postavitev nove stavbe prvotno mišljena evropska sredstva za okrevanje po covidu. Jasno je, da jih je politika brez pravega razloga preusmerila drugam - iz SV Slovenije. Jasno so ti isti politiki javno obljubili, da bodo sredstva prišla iz proračuna in bo stavba leta 2026 vseeno stala. Jasno se je 3 leta pripravljal in večkrat revidiral projekt, ki je zdaj končan. Jasno je, da mora sedaj vlada (ministrstvo/politika) projekt potrditi, s tem potrditi obljubljeno financiranje in se mora gradnja začeti.
No--- tukaj pa zdaj ni nič več jasno. Ker so se stvari na tej zadnji točki ustavile. In se je energija preusmerila bolj v to, kako se rešiti javne obljube in ob tem ne izpasti slabo ... Tako daleč smo od Ugande, imenujemo se "razviti svet", ki živi v "demokraciji" in deluje pa "sodobnih družbenih pravilih". A hkrati so vzporednice vse preveč očitne.
Spet ne rabim daleč gledati - pred letom dni smo v Ugando, v otroški dom v Kabale in v zdravstveni dom na Bwami, pošiljali kontejner poln podarjenih stvari. Jasno je bilo, da otroci v otroškem domu v Kabale podarjene stvari nujno potrebujejo. Jasno je bilo, da nihče od nas od tega nima nikakršnega dobička. Jasno nam je v Ugandi nekaj ljudi ponudilo pomoč pri urejanju carine, med drugim trgovinski minister, ki je tudi sam zrasel v enem od otroških domov. In nato je bilo tudi že januarja jasno, da nič ne bo tako kot je bilo obljubljeno. Jasno je postalo, da bo treba skozi številne bolj ali manj legalne postopke, da se tovor sploh sprosti. Jasno je postalo, da iz vseh obljub ne bo nič. Po 9 mesecih, številnih postopkih, podkupninah (očitnih in manj očitnih), smo na koncu skozi carino dobili del tovora, v raztreščenem in poškodovanem stanju.
Res se bojim teh vzporednic. Javne obljube vlade o financiranju naše stavbe se že krhajo in projekt končan stoji in čaka. Medtem čas ne stoji. Sama gradnja naj bi po najbolj ugodnih napovedih trajala dve leti. Ali z drugimi besedami povedano - gradnja se mora začeti konec letošnjega leta. A nič še ne kaže na to.
Žal smo takih scenarijev videli že veliko. Saj ne, da stavbe nikoli ne bo..... A kaj bo vse potrebno (kdo vse bo prislonil legalno ali manj legalno svoj "piskrček"); kdaj bo na koncu stala in v kakšni obliki? Ali bo naš oddelek sploh obstal na tej začasni lokaciji in po koliko še selitvah? Ali bo razpadla tudi infektologija, prav tako na začasni (precej improvizirani) lokaciji? Kako bomo preveslali vsakoletne epidemije gripe ali česarkoli, kar nas še čaka? Kako se bo sploh kak mlad zdravnik ali medicinska sestra odločila za naš poklic, če nimamo niti stavbe, kjer bi naj delali, in tudi ne bo videti, kdaj bo ta stala?
Ja, tistim uradnikom na carini v Ugandi je bilo pač res vseeno, ali otroci sirote v Kabale dobijo nujno potrebne stvari (čevlje, obleke, zvezke ipd). In bojim se, da je tudi naši demokratično "za ljudi" izvoljeni politiki pač vseeno, kdo in kje bo na našem koncu zdravil bolnike.
V Ugandi se ljudje izven politike poskušajo znajti po svoje. Tisti v državnih službah za svoje delo potrebujejo stimulacijo - tako se že naprej ve, da potnega lista ne dobiš brez pravih podkupnin, prav tako ne vozniškega dovoljenja ali pregleda pri zobozdravniku. V zdravstvu so sicer vse storitve državne, a tam dobiš bore malo. Če torej želiš biti pravočasno operiran pri razlitem slepiču ali dobiti zdravila proti bolečinam, potrebuješ denar za podkupnino ali pa storitev v privatni ambulanti. Tudi za varen porod potrebuješ vsaj nekaj denarja... za prevoz do ustanove in za to, da stimuliraš zdravnika, da ostane na delovnem mestu. Ljudje, ki za to nimajo denarja - to je kar 80 % prebivalstva, ki živi brez rednih služb (v vaseh, od tega kar pridelajo doma na njivi) - torej živijo brez uradnih dokumentov in niti ne poskušajo koristiti uslug državnih ustanov.
V Sloveniji seveda ne jemljemo podkupnin. Kje pa!!!!! Absolutno ne!!!!! Imamo demokratično izvoljeno vlado in uradne ustanove, ki skrbijo za dobrobit vsega prebivalstva, za razvoj in ohranjanje socialnega, zdravstvenega in še kakšnega stanja. Imenujemo se demokratična družba. Pa vendar po 25 letih v zdravstvu vidim veliko vzporednic z Ugando - odsotnost organizacije in vodenja - in tako se tudi v Sloveniji poskušamo znajti vsak po svoje. Tistih 80 % prebivalstva, ki nima presežka denarja, čaka v vrstah. Tisti, ki se znajdejo malo bolje (beri - denar imajo), pa najdejo obvode - preglede v zasebnih ambulantah, preskoke čakalnih vrst.... Tudi zdravstveni delavci se ob tej res slabi organizaciji poskušamo znajti vsak po svoje. Nekateri zelo uspešno najdejo poti skozi dezorganizacijo in delajo malo v državnih ustanovah in malo v zasebnih, kvaliteta njihove storitve zna biti odvisna od višine plačila. V javnih ustanovah se vsak po svoje pogaja za plačilo, za prostore, za delovne pogoje, bolj ali manj uspešno, odvisno od afinitet trenutnega vodstva. Tako se včasih zgodi, da smo v isti ustanovi zdravniki za isto delo (na primer dopoldansko delo pred dežurstvom) plačani po divje različnih tarifah. Nekateri obupajo in iščejo zaposlitev preko meje. Nekateri vztrajamo v tem dezorganiziranem sistemu in se vsak dan borimo za pravice bolnikov in boljše delovne pogoje, ob tem zgorevamo, včasih svoje frustracije izlijemo v kakšno kolumno.
Rojeni smo v priviligirani svet. Dana nam je bila pravica do izobrazbe, miru, socialne zaščite, svobode govora, prostega gibanja, izbire dela in še česa. Večina nas ima službe in redne prihodke, ki zadoščajo za hrano, stanovanje, in še za kaj; naši otroci imajo vsi dostop do šole in zdravnika. In vse to samo zato, ker smo rojeni v Sloveniji (oziroma sedaj v Evropski Uniji) in ne v Ugandi.
Pa vendar se ne obnašamo nič bolj zrelo in počutimo nič bolj srečni kot ljudje v Ugandi. Tudi pri nas je neenakost v nebo vpijoča. Medtem, ko 80 % bolnikov (v naši SV Sloveniji pa najbrž še več) potrpežljivo čaka na oskrbo v čakalnih vrstah, si nekateri z zaslužki v zdravstvu kupujejo jahte. Vlada javno obljubi SV Sloveniji zgradbo, da pomiri duhove, potem pa išče načine, kako obljube ne izpolniti. Povsod okoli nas je negotovost. Obljube ne veljajo nič. Ob vsaki menjavi vladajočih pa se ustavijo vsi projekti, ne glede na to, kako potrebni so in koliko dela je bilo vloženega.
Infekcijske bolezni ne poznajo političnih igric in ne razlikujejo med ljudmi. Iz vseh 100% slojev slovencev so k nam sprejeti tisti, ki jim okužba ogroža življenje. Ni zasebnih ambulant, oddelkov ali dodatno plačanih programov. Oddelek 514 je javno dobro, prepuščen na milost dezorganiranemu vodenju javnega zdravstva. V improviziranih prostorih, 11 intenzivnih postelj, 255 kritičnih bolnikov v letu 2024 (od tega 210 preživelih), 1710 ležalnih dni. Ekipa 6 stalnih zdravnikov in 3 občasni, 31 medicinskih sester, 4 strežnice, 5 fizioterapevtov.
Vsem na 514 še vedno obljubljam, da se bomo konec leta 2026 preselili v novo stavbo, v sodobne prostore intenzivne enote, ki smo jih pomagali projektirati. S strahom gledam proti ministrstvu za zdravje in čakam potrditve projekta in začetka gradnje. Ne vem, kaj bom storila, če se do konca leta ne premakne nič. Kako bom stopila pred sodelavce in jim rekla: ... KAJ?
V Ugandi verjamejo v čudeže. Sanjajo na veliko. Upajo, da jim bo bog čudežno priskrbel letino, šolnino, službo, moža... tako preživijo. Očitno sem tudi sama že na pol Ugandčanka... Nyine amatsiko. Imam upanje. Ninyikyiririza omubyokutangaza. Verjamem v čudeže.
Kolumna dr. Alenke Strdin Košir je bila objavljena v časniku Večer >>>
