Avtor: Luigi Varanelli, dr. pravnih znanosti, univ. dipl. psiholog, odvetnik v Ljubljani, docent na MLC in EPF Nove univerze
Odločno podpiram prizadevanja zdravstvenega osebja za poostritev kazenske zakonodaje. Pred nekaj tedni je bilo zbranih 7561 overjenih podpisov, naslovljenih na državni zbor, zato da bi naš zakonodajalec uvedel spremembe kazenske zakonodaje v smeri poostritve sankcij oz. uvedbe novih oblik kaznivih dejanj, kadar gre za napad nad zdravnikom ali drugim zdravstvenim delavcem pri opravljanju svojega dela. Fizični napadi, klofute, brce, razne oblike psihičnega nasilja, grožnje in žalitve so v ambulantah, bolnicah in drugih zdravstvenih ustanovah že vsakodnevno prisotni. Bojim pa se (pravzaprav sem prepričan), da smo šele na začetku: napadov bo več in še hujši bodo.
Tu ne nameravam komentirati tehnične spremembe zakonodaje (ali je treba uvesti novo obliko kaznivega dejanja ali bi bilo bolje prekvalificirati že obstoječa kazniva dejanja), temveč nameravam govoriti samo o smislu in smotrnosti tovrstnih sprememb. Da živimo v bolj vedno bolj nasilni družbi, je že vsakomur jasno; da vsak gleda samo na svoje pravice in koristi, na obveznosti pa pozablja, mi ni treba dokazovati, saj je to že splošno znano. Davkoplačevalci plačujemo velike zneske samo zato, da v osnovnih šolah učimo otroke o njihovih ustavnih pravicah, ne da bi jih pri tem opozarjali, da za vsako pravico vendarle stoji tudi dolžnost. Učinki tovrstnega pristopa so že vidni in nasilje v ambulantah in v drugih zdravstvenih ustanovah je le del zgodbe. Tudi učitelji so prepogosto tarče nasilja, groženj, fizičnega obračunavanja, da o policistih raje ne govorim.
Razlogov za tovrstno nasilje nad ljudmi, ki opravljajo svoje delo, je veliko. Izpostavljam pa predvsem dva: vzgoja in občutek nekaznovanosti. Vedno bolj sem prepričan, da je družina država v malem; da se prav v družini oblikuje osebnost; da odrasli prenesejo vzorce iz družine na družbo, na njihov odnos do drugega. Če (pre)veliko staršev vidi v svojih otrocih male bogove, ki jim diktirajo lekcije in tempo ravnanj, me ne preseneča, da se tako vzgajana oseba v odrasli dobi spravlja na zdravnika, na medicinsko sestro ali na učitelja. Kot majhen in tečen otrok hoče doseči vse in takoj. Ker je v izvirni družini to običajno tudi dobil, pričakuje, da se mu bo vsa družba klanjala in ustregla njegovim muham. Ko do tega ne pride, narašča napetost, ki izbruhne v nasilje do drugega. Presenetili so me komentarji na družbenih omrežjih, ki so takoj sledili novici, da so zdravniki izbrali podpise za spremembo kazenske zakonodaje.
Namesto odločne obsodbe je večina umsko osiromašenih komentatorjev opravičevala nasilje nad zdravniki in medicinskimi sestrami s tem, da naš zdravstveni sistem »ne deluje«.
Tem subjektom bi rad povedal, da če sistem (ki ga oblikuje politika, ne pa zdravniki in sestre) ne deluje, to ne opravičuje nasilja nad osebo, ki opravlja svoje delo. Problem slabega zdravstvenega sistema se rešuje drugače kot z brcami in klofutami dežurni zdravnici.
Drugi razlog za takšno stanje je v splošnem občutku nekaznovanosti. Naj bo utemeljen ali ne, v naši družbi močno prevladuje občutek, da kriminalca, prestopnika, družbeno neprilagojenega človeka ne bo doletela nobena resna sankcija . Groteskni in vsemogočni institut izločitve dokazov, zatrjevana nesposobnost tožilcev, domnevna koruptivnost sodnikov itd. naredijo svoje in le morala, empatija in vzgoja so ostale edino varovalo, ki preprečuje kršitev osnovnih pravil družbenega sožitja. Ob tem je treba dodati še spolitizirano medijsko negativno kampanjo proti »nasilni policiji«. Je lahko sploh kdo presenečen, da je stanje takšno, kakršno je?!
Zagotovo nas le spremembe v zakonodaji bodo rešile nasilja in primitivizma izgrednikov in nasilnežev. To se mora namreč začeti mnogo prej, v primarni družini še prej kot v šolah. So pa predlagane spremembe pomemben znak in sporočilo vsem, da država in normalni ljudje vendarle podpiramo osebe, ki vestno opravljajo svoje delo. Zdravstveni delavci, učitelji in ostali, ki se vsakodnevno srečujejo s številnimi ljudmi, potrebujejo mir in varnost, zato da uspešno in učinkovito opravljajo svoje delo. To je v interesu vseh. Zato je napad na enega od njih napad na vsakega od nas.
Zapis je bil objavljen v reviji Pravna praksa (rubrika Drugi zorni kot)
Fotografija: MLC
