Več kot 230.000 deklet in žensk, starih 13 let ali več je trenutno brez izbranega ginekologa. Še bolj zaskrbljujoč je podatek, da bo do konca letošnjega leta pogoje za upokojitev izpolnilo že 43 ginekologov, v naslednjih petih letih pa skupaj kar 89.
Mag. Mojca Grebenc iz ZD Ljubljana je ob tem opozorila, da: »Teh 89 ginekologov pomeni približno polovico ginekologov iz primarnega nivoja, kar lahko po najbolj črnem scenariju pomeni, da bo čez pet let brez ginekologa ostalo še dodatnih 200.000 žensk.«
Poudarila je, da bi za ureditev razmer nemudoma potrebovali 70 dodatnih programov: »Termin izbrani ginekolog je včasih pomenil, da si je ženska lahko izbrala poljubnega ginekologa, danes pa je to postala borba za prosto mesto. Ženske so pogosto primorane, da si ginekologa izberejo v čisto drugem kraju ali celo na drugem koncu Slovenije.« Hkrati
se mladi specialisti redko odločajo za delo na primarni ravni. V zadnjih petih letih se je po končani specializaciji iz ginekologije in porodništva za delo v zdravstvenem domu odločilo le 18 od 93 novih specialistov. Kljub temu da
so bolnišnice za mlade zdravnike bolj privlačne, pa se zaradi vedno večjih obremenitev in odhodov specialistov iz javnega zdravstva, tudi na sekundarnem nivoju soočajo s številnimi izzivi.
Pomanjkanje kadra se odraža v začasnem zapiranju ambulant, ki bi lahko, kot opozarja predstojnik Ginekološko-porodniškega oddelka SB Celje, mag. Jakob Koren, postalo trajno: »Obseg dela se je zmanjšal za 10 do 20 odstotkov in to zgolj zato, ker nimamo dovolj zdravnikov, da bi lahko pokrili vse ambulante.« Zaradi razporejanja enega zdravnika na več delovišč hkrati delo poteka počasneje, saj le tako lahko zagotovijo ustrezno varnost in kakovost obravnave, pravi: »Bolnišnicam grozi točno to, kar se je pred kratkim zgodilo v bolnišnici Trbovlje.« Zaradi
pomanjkanja kadra so bili prisiljeni najprej zmanjševati delo v ambulantah, kasneje tudi na oddelku: »Tudi delo v operacijski poteka v manj kot optimalnih pogojih, saj moramo za asistente porabiti praktično vsako prosto roko, ki je na voljo, da lahko zagotavljamo vsaj oskrbo nujnih stanj porodnic in nosečnic,« je še poudaril mag. Koren.
Koncesionarka iz Maribora, ginekologinja Renata Završnik Mihič, ima trenutno v ambulanti opredeljenih kar 6.741 žensk: »Najbolj nas seveda pesti to, da so naše ženske glede na glavarinski količnik slabo ovrednotene in se ti glavarinski količniki že od leta 1993, ko so bili postavljeni, in katerih metodologija ni znana, pravzaprav niso spreminjali.« Se je pa močno spremenila starostna struktura žensk, ki potrebujejo ginekološke storitve: »Po podatkih ZZZS je letos pri ginekologih opredeljenih že več kot 314.000 žensk starih med 40 in 64 let, ki so delovno aktivne in skrbijo za svoje zdravje.«
Sogovorniki vidijo rešitve v boljših pogojih dela z manj administrativnimi obremenitvami, kar bi prineslo tudi več časa za pacientke. Spremeniti bi bilo treba vrednotenje ginekoloških storitev, razpisati več specializacij in javnem
zdravstvenem sistemu zadržati kader. »V tej državi bi bilo treba ljudi, ki želijo delati več, tudi več plačati,« meni mag. Koren. Trenutno pa se dogaja prav nasprotno opozarja Završnik Mihič: »Ni prav, da se takšnim ginekologom daje denarne kazni in se jim delo prepoveduje, posebej, če ga v svoji matični ustanovi opravijo.«
Dosežki na področju ginekologije namreč niso samoumevni in so plod predanega dela ginekologov, ki kljub izzivom, s katerimi se vsakodnevno srečujejo, radi opravljajo svoje delo, se strinjajo sogovorniki.
Slovenija je namreč ena najvarnejših držav za rojevanje, z izjemno nizko stopnjo umrljivosti mater in novorojenčkov, eno najnižjih stopenj dovoljenih splavov ter zelo nizkim deležem najstniških porodnic v Evropski uniji. Uvedba programa
Zora, v okviru katerega ginekologi redno pregledujejo zdrave ženske in tako pravočasno odkrivajo predrakave spremembe ali začetne stadije raka materničnega vratu, pa je pripomogla k prepolovitvi obolevnosti za tem rakom med slovenskimi ženskami.
